Jedro

Upravičeni predlagatelj.

- Čas storitve v opisu kaznivega dejanja.

- Višina škode pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženca G.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 37213/2015 z dne 6. 10. 2016 obdolženega G.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je po prvem odstavku 220. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovanki L.w. znesek 699,86 EUR, sicer bo določeno kazen zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso ter potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanke, odvetnika V.O., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanki L.W. plačati znesek v višini 699,86 EUR, D.K. pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR napotilo na pot pravde.

2. Zoper to sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zoper obdolženca izda zavrnilno sodbo zaradi nepodanega predloga za kazenski pregon, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba z navajanji, da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavani zadevi izdati zavrnilno sodbo, saj je oškodovanka podala predlog za pregon po poteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, in sicer šele dne 6. 10. 2016, kar je več kot eno leto po storitvi kaznivega dejanja, smiselno meri na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožba pa nima prav. Predlog za pregon lahko poda oškodovanec sam, za vložitev ovadbe oziroma predloga pa lahko pooblasti tudi drugo osebo; to lahko stori tudi na povsem neformalen način (ustno, pisno, lahko tudi s konkludentnimi dejanji), odločilno pri tem je, da je oškodovanec svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja kazensko preganja in da to njegovo odločitev prenese pristojnemu organu druga oseba, nedvomno izrazil(1). V obravnavani zadevi je kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon zoper obdolženca podal sin lastnice osebnega avtomobila S.W., ki je takrat uporabljal to vozilo, na Policijski postaji M. I dne 6. 3. 2015, torej na dan storitve kaznivega dejanja. Oškodovanka L.W. je pojasnila, da je sinu posodila osebni avtomobil, ker ga sam nima in da mu je s tem prepustila vse odločitve v zvezi z uporabo le-tega in od njega tudi pričakovala, da obvesti pristojni organ, če pride do nesreče ali česa podobnega. Ko jo je sin obvestil, da je podal predlog za kazenski pregon zoper obdolženca, se je s tem strinjala, saj bi v primeru, če bi bila voznica ona, ravnala enako kot sin. Na ta način pa je oškodovanka jasno in nedvomno izrazila svojo procesno voljo za pregon storilca kaznivega dejanja. Ker je S.W. uporabljal predmetni avtomobil s soglasjem oškodovanke, je bil kot dejanski uporabnik vozila upravičen podati predlog za pregon. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana, saj je postopek tekel, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 9 izpodbijane sodbe), na predlog upravičenega predlagatelja, čeprav s kaznivim dejanjem ni bil neposredno oškodovan(2).

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi pritožnica v tem, da je izrek prvostopenjske sodbe v nasprotju s podatki spisa glede časa storitve kaznivega dejanja in mesta nastanka poškodbe. Tako stališče pritožnica utemeljuje s trditvami, da je v izreku sodbe navedeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 6. 3. 2016, iz podatkov spisa pa izhaja, da je bilo storjeno dne 6. 3. 2015, nadalje iz izreka sodbe tudi izhaja, da je obdolženec poškodoval avtomobil na levi strani prtljažnih vrat, priča D.K. pa je izpovedala, da je obdolženec brcnil v levi bok avtomobila.

7. Opisana kršitev ni podana. Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da je v izreku izpodbijane sodbe naveden napačen čas storitve kaznivega dejanja, vendar čas storitve kaznivega dejanja ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko imela dejanske ali pravne posledice za obdolženca. Čas storitve kaznivega dejanja namreč ni zakonski znak kaznivega dejanja in se v tej zadevi tudi ne nanaša na kakšno drugo odločilno dejstvo (v tem postopku ni pomemben glede presoje kateri zakon je milejši, ne vpliva na kvalifikacijo kaznivega dejanja, niti ne pride v poštev presoja ali je dejanje zastaralo ali ne). Obdolženec je namreč do izreka sodbe glede na očitek v obtožnem predlogu vedel, da gre za dejanje, storjeno dne 6. 3. 2015 in se je glede na takšno obtožbo tudi ves čas branil. Res je, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje očitno pomotoma naveden datum 6. 3. 2016, vendar pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za identično kaznivo dejanje z vsemi modalitetami, tudi časovno, kot jo je vseboval obtožni predlog. Z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji, ko pritožnica trdi, da mesto nastanka poškodbe v izreku ni v skladu z izpovedbo priče D.K., pa podaja lastno dokazno oceno, ki je drugačna o tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Zagovornica obdolženca v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar pri tem ne navede katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih oziroma, kaj naj bi iz tega določila zagrešilo prvostopenjsko sodišče. Iz pritožbenih navedb, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 220. člena KZ-1, saj je oškodovanka podala predlog za pregon več kot eno leto po storitvi kaznivega dejanja, pa je razbrati, da pritožnica kršitev kazenskega zakona uveljavlja v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, do katere se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 5 te sodbe.

9. Pritožba je neutemeljena še v osrednjem delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pritožbeno sodišče nima nobenih zadržkov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se zato, da ne bi ponavljalo dokazne ocene sodišča prve stopnje v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, ter v zvezi s pritožbeni izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja:

10. Bistvo pritožbene obrazložitve v tem delu je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Pritožba ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj iz svojega avtomobila sploh ni izstopil. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti pričama S.W., ki je sin oškodovanke in D.K., ki je njegova partnerka, saj sta nedvomno zainteresirana za izid kazenskega postopka; da bi sodišče prve stopnje moralo način poškodovanja in višino škode ugotoviti z izvedencem avtomobilske stroke; ter da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, saj so le-te neznatne.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu obdolženčevemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo in je v sodbi tudi sprejemljivo pojasnilo razloge za to (točka 6). Priči S.W. in D.K. sta namreč prepričljivo in skladno izpovedala, da je v zadnji levi del oškodovankinega avtomobila brcnil obdolženec (l. št. 57 in 60). Pritožba, ki trdi, da je D.K. izpovedala drugače, je zato netočna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo takšnima njunima izpovedbama, saj ni imelo nobenega razloga za sklepanje, da priči obdolženca po krivem obremenjujeta. Njuni izpovedbi je potrdila tudi oškodovanka L.W., ki je pojasnila, da ji je sin naslednji dan po obravnavanem dogodku povedal, da je v zadnji levi del avtomobila brcnil obdolženec. Da je bil oškodovankin avtomobil v obravnavanem dogodku poškodovan potrjuje dopis Policijske postaje M. I, iz katerega je razvidno, da je S.W. dne 6. 3. 2015 ob 15.05 uri opravil klic na 113 in naznanil poškodbo vozila (l. št. 94). Poškodbe avtomobila pa nenazadnje izhajajo tudi iz zapisnika o ogledu in priloženih fotografij (priloga A1-A3 in C2). Z navedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, pa je v celoti ovržen obdolženčev zagovor. Zato pritožnica, ki se v pritožbi sklicuje na zagovor obdolženca, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje ter podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešna. Prvostopenjsko sodišče je zato tudi utemeljeno zavrnilo predlagan dokaz obrambe (pritegnitev izvedenca avtomobilske stroke, ki bi ugotovil na kakšen način je nastala poškodba na avtomobilu) in razloge za to sprejemljivo obrazložilo v točki 4 napadene sodbe. S tako presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

12. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko trdi, da ni bila ugotovljena višina povzročene škode. Višino škode je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi računa L. in l. v. S. H. (priloga C1), iz katerega izhajajo urne postavke in specifikacija del. Ne gre prezreti, da škode oziroma poškodb na karoseriji avtomobila ni mogoče sanirati drugače kot s popravilom le-te. Ker pa ni z ničemer izkazano, da navedbe v računu ne bi izkazovale dejanskih vrednosti potrebnih popravil, pa tudi ni bilo nobene potrebe po pridobitvi izvedenskega mnenja, za kar se v pritožbi zavzema obdolženčeva zagovornica. Kar zadeva pritožbene navedbe, da je življenjsko nesprejemljivo, da bi dala oškodovanka avtomobil popraviti šele več kot eno leto po poškodbi, pa pritožba prezre, da je oškodovanka pojasnila, da je s popravilom čakala tako dolgo zato, ker je mislila, da bo obdolženec stopil v stik z njo, kot je to navada v Avstriji (l. št. 97).

13. Pritožbeno sodišče pa tudi ne sledi oceni pritožnice, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba). Čeprav pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v splošnem ni izključeno, da ne bi moglo biti majhnega pomena, pa sta po drugi strani v obravnavanem primeru povzročena škoda tolikšna in krivdna oblika takšna, da je bilo pritožnico še v teh prizadevanjih zavrniti.

14. Glede na navedeno, in ker tudi v ostalem v pritožbeni obrazložitvi ni ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

15. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljana pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo primerno zaporno kazen in ustrezno dolgo preizkusno dobo. Obdolžencu je v izrečeni pogojni obsodbi tudi utemeljeno naložilo posebni pogoj ter določilo ustrezen rok, v katerem mora oškodovanki plačati znesek v višini 699,86 EUR, za kolikor jo je oškodoval. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot ustreznega.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica ugotovitve, da pritožba ni bila uspešna. Temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah. Sama taksa pa je bila odmerjena po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.

Op. št. (1) : O tem sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007. Op. št. (2) : O tem sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 363/2008 z dne 27. 11. 2008.