Jedro

Zapisnik, ki so ga stranke podpisale pred upravnim organom glede poteka meje, po vsebini ni konkreten upravni akt in ne upravna odločba. Zato tega zapisnika ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2128/97-6 z dne 22.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.6.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo proti zapisniku Območne geodetske uprave L., Izpostava K. z dne 21.10.1995. Prvostopni organ je v skladu z določbo 33. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat) prenesel v naravo posestno mejo med parcelo št. 506/1 k.o. P. in parcelama št. 501/1 in 909/1 iste k.o.. O prenosu posestne meje, katerega je zahteval tožnik, je bil sestavljen na kraju samem zapisnik, ki so ga podpisali tožnik in vsi prizadeti lastniki in uradna oseba, ki je vodila postopek.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za prenos posestne meje po podatkih zemljiškega katastra. Postopek za prenos posestnih meja v naravo tako, kot so označene v zemljiškem katastru, se po določbi 33. člena ZZKat, izvede izven sodnega postopka le na zahtevo in stroške lastnika oziroma uporabnika, če so izpolnjeni vsi v tej zakonski določbi predpisani pogoji. Postopek se izvede tako, da se s soglasjem vseh lastnikov ugotovijo in zamejičijo mejne točke na posestnih mejah parcele. Po končanih opravilih sestavi uradna oseba, ki vodi postopek, ugotovitveni zapisnik, ki ga podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki. Mejni ugotovitveni postopek se konča s podpisom zapisnika. S tem zapisnikom se ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih v postopku udeleženih strank, temveč le ugotavlja dejstva, ki jih predpisuje ZZKat in na njegovi podlagi izdano navodilo. Zato zapisnik ni upravni akt, zoper katerega bi bilo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) možna pritožba. Tožena stranka je pravilno zavrgla pritožbo, vendar pa prvostopno sodišče meni, da sporni zapisnik, iz katerega ni razvidno, da bi stranke s podpisom zapisnika izrazile strinjanje s potekom posestne meje, temveč le, da so v postopku sodelovale in da so z vsebino zapisnika seznanjene, ne izkazuje, da je v tem upravnem sporu obravnavani postopek prenosa posestne meje, po podatkih zemljiškega katastra, zaključen. To je pomembno, saj se šteje meja, ki je bila s soglasjem strank vzpostavljena, po podatkih zemljiškega katastra, v upravnem postopku za dokončno urejeno in ima (po zaključku postopka prenosa posestne meje po podatkih zemljiškega katastra), nezadovoljna stranka pravico zahtevati ureditev meje le še v sodnem postopku. Pravilno je sicer tožnikovo stališče, da je po določbah ZUP dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika kot javne listine. Breme dokazovanja, da je zapisnik nepravilen, zadene tistega, ki pravilnost izpodbija. Vendar pa stališče, da je nepravilnost zapisnika možno izpodbijati s pritožbo na zapisnik, ni pravilno. Nepravilnost zapisnika in drugih javnih listin je mogoče dokazovati v sodnih ali upravnih postopkih, v katerih se zapisnik uporabi kot dokazno sredstvo. Dokazovanje nepravilnosti listine ni predmet posebnega postopka, ne po določbah ZUS in tudi ne po določbah ZPP, v katerem, se ob izkazu javnega interesa, lahko ugotavlja le pristnost ali nepristnost listine. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča ne strinja in želi, da se izpodbijana sodba preizkusi s strani pritožbenega sodišča. Meni, da je prvostopno sodišče napačno sklenilo dokazni postopek in tudi napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je sprejelo stališče, da zapisnik, ki je bil podlaga za izdajo prvostopne odločbe in nato tudi drugostopne odločbe, ni upravni akt. Na podlagi navedenega zapisnika je bila odločba izdana v upravnem postopku in je bil tudi ta postopek zaključen. Tako se zapisnika v upravnem postopku dodatno ne more več izpodbijati temveč le v tem postopku pred upravnim sodiščem. Napačni so sklepi prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka lahko sedaj, ko je bila v upravnem postopku ugotovljena meja, v sodnem postopku ugotavljala mejo, saj jo ne bi priznavala. Z izvedenim upravnim postopkom je bila meja določena in tako ponovnega določanja meje v sodnem postopku ni več mogoče predlagati. Zato meni, da obstajajo občutne pomanjkljivosti prvostopne sodbe, saj bi že na podlagi dosedanjih dokazov lahko sodišče odločilo in razveljavilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo v ponovitev postopka upravnemu organu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in obrazloženem stališču, da zapisnik, ki so ga stranke podpisale pred upravnim organom glede poteka meje, ima sicer obliko in je sestavljen po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po svoji vsebini pa to ni konkreten upravni akt, ker organ o poteku meje ni odločal. Odločile so stranke, ki so se glede meje sporazumele pred uradno osebo upravnega organa. Zaradi tega ni mogoče uporabiti pravnih sredstev, ki so sicer na voljo po ZUP Po podatkih upravnih spisih je tožnik zahteval pri toženi stranki ureditev posestne meje s prenosom meje po podatkih zemljiškega katastra. Po določbi 33. člena ZZKat se prenos posestnih meja v naravo izvede izven sodnega postopka le na zahtevo strank in na stroške lastnika ter pod pogoji, da ne teče sodni postopek zaradi posestne meje glede prizadete parcele. Nadaljnji pogoj je, da so prizadeti lastniki s podpisom potrdili, da se strinjajo, da se posestna meja uradno vzpostavi in da za območja parcele v postopku obstoje zanesljivi numerični podatki predhodno opravljenih zemljiško-katastrskih meritev oziroma, da so obstoječi zemljiško-katastrski načrti tako zanesljivi, da je možno na njihovi podlagi vzpostaviti posestno mejo v predpisani dopustni natančnosti. Ti pogoji so določeni kumulativno. Upravni organ opravi prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra le, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji. Prenos posestne meje v naravo ni predmet upravnega odločanja, ampak le tehnična storitev, ki jo upravni organ opravi po naročilu in na stroške lastnika. Postopek se konča s podpisom zapisnika oziroma izjave na zapisnik, da se posamezni lastnik strinja s pokazano posestno mejo in z zamejičenjem s trajnimi mejnimi znamenji. Tega zapisnika in postavitev mejnih znamenj ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku, ker zapisnik ni upravna odločba. Zato je upravni organ tožnikovo pritožbo zoper navedeni zapisnik pravilno zavrgel, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo z zavrnitvijo tožbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).