Jedro

Ob dejstvu, da je tožeča stranka v postopku navedla le količine pridelkov, ki naj bi predstavljale dohodek iz kmetijske dejavnosti, ni pa navedla cen, po katerih naj bi te izdelke prodajala, je upravni organ prve stopnje s tem, ko je vrednost kmetijske proizvodnje ugotavljal z upoštevanjem najvišjih možnih prodajnih cen sadja in zelenjave ne ljubljanskih tržnicah, uporabil izračun, ki po presoji sodišča ni v škodo tožeče stranke, kar je v skladu tudi z načelom varstva koristi strank iz 7. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo in sklepom je organ prve stopnje odločil, da se postopka na zahtevo A.A. in B.B. uvedena pri Upravni enoti Slovenj Gradec, ki se nanašata na odobritev pravnega posla po določilih 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), združita v en postopek (1. točka izreka). Pravni posel prenosa lastninske pravice na kmetijskem zemljišču s parc. št. 643/11 k.o. ..., sklenjen med prodajalcem C.C. in kupcem B.B. se odobri (2. točka izreka). S 3. točko izreka citirane odločbe pa je zavrnil odobritev pravnega posla za navedeno zemljišče s tožečo stranko kot kupcem. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča sprejela tožeča stranka in nasprotna stranka B.B. Organ je v ugotovitvenem postopku zaključil, da nobeden od kupcev, ki sta sprejela ponudbo ni kmet in s tem tudi ne prednostni upravičenec, saj ne pridobiva pomembnega dela prihodka iz kmetijstva. Zaključil je, da znaša prihodek tožeče stranke iz kmetijske dejavnosti maksimalno 5.515,00 EUR, ob upoštevanju drugega odstavka 24. člena ZKZ pa bi ta moral znašati 12.204,09 EUR (2/3 letne povprečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju), da bi ga lahko upoštevali kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti. V tem primeru je potrebno uporabiti določbo, da lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način predpisan z ZKZ. Prodajalec je izrazil voljo, da nepremičnino proda B.B., zato je organ, tako kot mu nalaga četrti odstavek 23. člena ZKZ, temu sledil in odločil, kot izhaja iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku pritrdila odločitvi organa prve stopnje. Povzema določbe 23. in 24. člena ZKZ ter ugotavlja, da je pravilen zaključek organa prve stopnje, da tožeča stranka, ki je v svoji vlogi uveljavljala predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, tega pogoja ne izpolnjuje, saj ne pridobiva pomembnega dela prihodka iz kmetijstva. Status kmeta v obravnavani zadevi je upravni organ ugotavljal na podlagi 3. alinee 24. člena ZKZ, ki določa, da je kmet fizična oseba, ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena je kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteti vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

3. Upravni organ je glede na predloženo dokumentacijo in ob uporabi podatkov o ceni kmetijskih pridelkov pravilno zaključil, da znaša prihodek tožeče stranke maksimalno 5.515,00 EUR. Tudi v primeru, če bi se nekateri izdelki prodajali kot predelani, na kar je opozarjala tožeča stranka (vendar brez konkretne navedbe katerih in koliko pridelkov je bilo prodanih v takšni obliki), prav tako ni mogoče zaključiti, da bi s tem lahko pridobila dohodke v višini 12.204,09 EUR. Upoštevaje navedeno tako tožena stranka pritrjuje zaključkom upravnega organa prve stopnje, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja kmeta mejaša zato, ker nima statusa kmeta v smislu 24. člena ZKZ in pri tem svojo odločitev opira tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 197/2011 z dne 1. 2. 2012. V citirani sodbi je sodišče zavzelo stališče, da zgolj lastništvo kmetijskih zemljišč še ne pomeni opravljanja kmetijske dejavnosti in posledično opravljanja le-te zaradi preživljanja, saj morajo biti izkazani tudi pridelki oz. sredstva, pridobljena iz obdelave kmetijskih površin.

4. Tožena stranka zavrača kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe o absolutni kršitvi pravil. Prvostopni organ je kot izhaja iz predložene dokumentacije v zadevi razpisal glavno obravnavo, ki se je je udeležila tudi tožeča stranka s pooblaščenko. V tam vabilu je bila tožeča stranka tudi opozorjena, da naj predloži dokazila o priznanju statusa, o vrednosti in višini kmetijskih prihodkov ter o tem, da ji kmetijska dejavnost predstavlja edino oz. glavno dejavnost. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 23. 12. 2014 je razvidno, da je pooblaščenka tožeče stranke izjavila, da bo podatke o ustvarjenem dohodku iz kmetijske dejavnosti ter njegovi višini dostavila do dogovorjenega roka 9. 1. 2015, kar je tudi storila. Na podlagi predloženih podatkov je prvostopni organ naredil izračun, za dodatno razjasnitev glede prihodkov je pa tožečo stranko z dopisom z dne 27. 1. 2015 pozval, da izkaže še vrsto in obseg kmetijske dejavnosti za leto 2012 oz. dohodek, ki ga je ustvarila leto pred nastopom njene starostne onemoglosti in nezmožnosti za delo na kmetiji. Tožeča stranka je dne 6. 2. 2015 posredovala izjavo, da je bila v letu 2012 vrsta kmetijske dejavnosti enaka, kot jo je že prikazala v izjavi z dne 8. 1. 2015, obseg pa je bil večji za cca 25 %, kar pomeni tudi za cca 25 % višji dohodek v smislu samooskrbe. Upoštevaje navedeno tožena stranka zaključuje, da je tožeča stranka imela možnost uveljavljati svoje pravice, prav tako je bila že od začetka vključena v postopek in s tem njena pravica ni bila oškodovana. Dana ji je bila možnost izjave, možnost sodelovati na glavni obravnavi, bila je seznanjena z ugotovitvami organa kdo je sprejel ponudbo, kdo je nasprotna stranka, kakšna je izjava prodajalca, prav tako je bila pozvana, da predloži dokazila, s katerimi bo potrdila navedbe, da ima status kmeta in s tem močnejšo predkupno pravico. V skladu z določbo 7. člena ZUP je dolžnost organa predvsem zagotoviti stranki možnost uveljavljanja svojih pravic, ne more pa organ siliti stranko k opravljanju dejanj. Glede na navedeno je organ prve stopnje pravilno zaključil, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjevanja statusa kmeta v času sprejema izjave, ker iz kmetijske dejavnosti ni pridobivala pomemben del dohodka, kot je to določeno v 24. členu ZKZ. Tožeča stranka prav tako v pritožbi ni konkretizirala prihodka iz kmetijstva, ki bi ustrezal definiciji pomembnega dela v višini 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji (ni predložila nobenih dokazil, potrdil, s katerimi bi potrdila svoje navedbe, temveč se zgolj pavšalno sklicuje na prihodke v višini 12.000,00 EUR). Glede na navedeno je zato pritožbeni organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 5. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev ker meni, da je napačen zaključek upravnega organa prve stopnje, da se tožeča stranka po določilih 24. člena ZKZ ne more šteti za kmeta. V podanih izjavah je tožeča stranka ustrezno zatrdila in predlagala izvedbo dokazov, s katerimi bi dokazala, da pridela zadostne količine kmetijskih pridelkov, ki dosegajo vrednost 2/3 povprečne letne plače zaposlenega, predlaganih dokazov pa tožena stranka ni izvedla, niti ni obrazložila, zakaj jih ni izvedla. Sklicevala se je zgolj na količine, ki jih je stranka navedla v izjavi in dokazilih z dne 8. 1. 2015 ob upoštevanju najvišjih prodajnih cen sadja in zelenjave, kot so veljale na dan 22. 1. 2015 na ljubljanskih tržnicah, vendar ta prihodek naj ne bi dosegel 12.204,09 EUR. Po mnenju tožnice navedene cene kmetijskih pridelkov na ljubljanskih tržnicah ne morejo biti verodostojen vir. Tožena stranka tožnici ni omogočila, da bi se izjavila o oceni prihodka iz kmetijskih zemljišč in je ta dohodek povsem arbitrarno izračunala uradna oseba. Tožeča stranka je namreč podala višjo oceno, saj je prodajna cena določenih izdelkov višja, v kolikor je sadje obdelano, npr. če je sadje sušeno, izdelan kompot, sadjevec, marmelada ali so orehi strti in so vrednoteni kot orehova jedrca, iz jajc izdelani rezanci itd. Prav take izdelke je imela tožeča stranka v smislih, ko je določila obseg prihodkov v svoji izjavi. O tem koliko pridelkov je pridelala in v kakšni obliki jih je prodajala bi lahko izpovedale predlagane priče, ki pa jih tožena stranka ni zaslišala. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ki je imela za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava.

6. Vztraja pri očitku toženi stranki, da naj bi bila izjava C.C., ki naj bi jo podal 7. 1. 2015 in iz katere izhaja njegova volja, da parcelo proda B.B., nepravilna. Prav tako pa je tožena stranka postopala nezakonito, ker ni z rezultati ugotovitvenega postopka seznanila strank in prodajalca ni pozvala k podaji izjave po tem, ko je zaključila z dokaznim postopkom. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je bila vročena tudi C.C. in B.B. kot strankama z interesom, ki pa na tožbo nista odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa prve stopnje, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, da tožeča stranka ni izkazala, da je predkupni upravičenec v smislu 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej da je ni mogoče šteti za kmeta v smislu prve in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj iz kmetijske dejavnosti na kmetiji ne pridobiva pomembnega dela dohodka (to je v višini najmanj 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS).

11. V zadevi ni sporno, da je bila ponudba za prodajo spornega zemljišča (parc. št. 643/11 k.o. ...), ki jo je dal prodajalec C.C., javno objavljena v času od 8. 10. 2014 do 7. 11. 2014 in da sta jo v zakonitem roku in na pravilen način sprejela tako tožeča stranka kot B.B. Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, da sta oba prejemnika ponudbe uveljavljala predkupno pravico kot kmeta mejaša po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, kar sta dokazovala z odločbo Skupščine Občine Slovenj Gradec št. 320-61/78-3/8 z dne 17. 8. 1978 (izdano A.A.) oz. odločbo Skupščine Občine Slovenj Gradec št. 320-12/79-3/8 z dne 2. 7. 1979 (izdano B.B.). Glede na to, da po ustaljeni upravno sodni praksi odločba o priznanju statusa kmeta po pravni naravi predstavlja deklarativno odločbo, deklarativna odločba pa praviloma učinkuje od tedaj, ko je nastalo pravno relevantno stanje, je po presoji sodišča upravni organ prve stopnje v obravnavani zadevi vprašanje statusa kmeta pravilno reševal na podlagi 24. člena ZKZ (1. in 3. alineja prvega odstavka).

12. V smislu 1. alineje 24. člena tega zakona se za kmeta šteje fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oz. drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih in je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; v skladu s 3. alinejo pa šteje za kmeta fizična oseba, ki iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobiva pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč. V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ob dejstvu, da je tožeča stranka v postopku navedla le količine pridelkov, ki naj bi predstavljale dohodek iz kmetijske dejavnosti, ni pa navedla cen, po katerih naj bi te izdelke prodajala, je upravni organ prve stopnje s tem, ko je vrednost kmetijske proizvodnje ugotavljal z upoštevanjem najvišjih možnih prodajnih cen sadja in zelenjave ne ljubljanskih tržnicah, ki so veljale na dan 22. 1. 2015, uporabil izračun, ki po presoji sodišča ni bil v škodo tožeče stranke, kar je v skladu tudi z načelom varstva koristi strank iz 7. člena ZUP. K tako ugotovljenemu dohodku pa je pravilno prištel še prihodek iz naslova najemnin za zemljišča, ki jih tožeča stranka oddaja v k.o. ... Ob upoštevanju navedb tožeče stranke o 25% večjem dohodku (glede na leto 2014) v obdobju pred nastopom svoje starostne onemoglosti (leto 2012) je tako ocenjena vrednost dohodka iz kmetijske dejavnosti znašala maksimalno 5.515,00 EUR, kar je manj kot 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS v letu 2012 (12.204,09 EUR). V zvezi s tem sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, da so bila v postopku kršena pravila postopka, ker je upravni organ ni seznanil, da njene navedbe glede višine dohodkov niso zadostne za utemeljitev oz. ugotovitev statusa kmeta. Tožeča stranka niti v postopku pri upravnem organu niti v pritožbi namreč ni navedla dokazov oz. okoliščin za svojo trditev, da naj bi bil njen dohodek iz kmetijske dejavnosti (zaradi prodaje določenih pridelkov v predelani obliki) višji in naj bi znašal 12.000,00 EUR. Tudi v tožbi, tako kot pred tem v pritožbi, je zgolj pavšalno zatrjevala, da upravni organ ni izvedel dokaza z zaslišanjem prič. Po presoji sodišča je bilo zato ravnanje organa skladno z 10. členom ZUP. Po citirani določbi (načelo proste presoje dokazov, ki je tesno povezano z načelom materialne resnice) namreč uradna oseba, pooblaščena za odločanje v upravnem postopku, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva je šteti za dokazana. Le-teh namreč ni mogoče zanesljivo ugotoviti, če bi bila uradna oseba pri presoji dokazov vezana na kakršna koli dokazna pravila. Kršeno pa ni bilo niti načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj je bilo tožeči stranki na glavni obravnavi omogočeno, da se o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločbo (glede višine dohodka iz kmetijske dejavnosti) izjavi oziroma poda svoje navedbe.

13. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da tudi B.B. nima statusa kmeta glede na to, da v postopku pogojev za priznanje statusa kmeta, kot jih določa 24. člena ZKZ, ni izkazal, je tako upoštevaje določbo četrtega odstavka 23. člena ZKZ upravni organ utemeljeno odobril pravni posel sklenjen z B.B. Ta je za odobritev pravnega posla za sporno zemljišče predložil prodajno pogodbo z dne 16. 7. 2013, sklenjeno med njim kot kupcem in C.C. kot prodajalcem, ta pa je 7. 1. 2015 podal pisno izjavo, iz katere izhaja, da je njegova volja, da nepremičnino proda B.B. Kot neutemeljene zato sodišče zavrača pavšalne in neizkazane tožbene navedbe, da bi naj v predmetni izjavi ne bila izražena prava volja prodajalca.

14. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.