Jedro

Odlog izvršbe se ne dovoli, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP. Iz vsebine pritožbe, predvsem pa iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka predvsem napada (spet le zgolj kot pravno vprašanje) pravilnost odločbe, ki (bo) predstavlja izvršilni naslov, kar pa je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega, in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku pravzaprav sploh ne izpodbija. Le uvodoma, ko v tožbi navaja iz katerih razlogov izpodbija upravni akt, navaja (pavšalno) razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A št. 03.04 Up/I-1767/98 z dne 11. 6. 1998, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika, da se mu dovoli odložitev izvršitve odločbe iste carinarnice št. 03.04 Up/I-1334/98 z dne 21. 5. 1998. Carinarnica A je dne 21. 5. 1998 izdala sklep in odločbo št. 03.04 Up/I-1334/98, pri čemer je s sklepom po uradni dolžnosti obnovila postopek carinjenja blaga po carinski deklaraciji št. 4364 z dne 6. 12. 1996 Carinske izpostave Javna skladišča BMaribor, z odločbo pa obračunala razliko o premalo obračunanem carinskem dolgu v znesku 949.287.00 SIT, ki ga je dolžnik dolžan plačati v 30 dneh od prejema odločbe, odločeno pa je tudi bilo, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Sklep in odločba sta bila vročena tožniku dne 22. 5. 1998, dne 8. 6. 1998 pa je tožnik vložil prošnjo za odložitev izvršitve odločbe do dokončne odločitve pritožbenega organa iz razloga, ker je vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep in odločbo. Ob tem se sklicuje na 2. odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b., v nadaljevanju ZUP), ki dovoljuje odlog. Tožnik v vlogi za odložitev izvršitve navaja, da od dneva izvršnosti tečejo zamudne obresti, ki zavarujejo javni interes, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, saj bi plačilo ugotovljenega zneska privedlo do njegove plačilne nesposobnosti. V obravnavanem primeru je bila tožniku odločba z dne 21. 5. 1998 vročena 22. 5. 1998, v njej naloženo plačilo premalo obračunanega carinskega dolga ter plačilo le tega v roku 30 dni od prejema odločbe. Po mnenju tožene stranke vložena pritožba zoper odločbo z dne 21. 5. 1998 nima suspenzivnega učinka, kot to zmotno zatrjuje tožnik v (pri)tožbi in se pri tem sklicuje na 231. člen ZUP, saj gre za plačilo razlike premalo obračunanega carinskega dolga, ki ga po carinskih predpisih ni mogoče odložiti. Za presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe je pomembno pravno in dejansko stanje, kakršno je bilo ob odločanju o pritožnikovi prošnji. Tožnik tudi nima prav, ko zatrjuje, da je odložitev izvršitve odločbe v javnem interesu. V zadevi gre za obveznost iz naslova carine, ki pa je javna dajatev, namenjena financiranju države. Glede na prevladujoč javni interes v carinskih postopkih, da se javne dajatve čim prej izterja, bi tožnik moral za odložitev izvršitve odločbe izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa. S tistimi, ki jih navaja v prošnji, da tega ni izkazal. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da glede na določbo 2. odstavka 281. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe in da odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil, v obravnavani zadevi sploh ni pogojev za uvedbo postopka, saj gre na podlagi navedene določbe lahko le za odlog že začete izvršbe. Tožnik je v obravnavani zadevi vložil prošnjo za odlog izvršitve odločbe, še preden je le ta sploh postala izvršljiva (prošnja vložena 8. 6. 1998, odločba postala izvršljiva 22. 6. 1998 - s potekom 30-dnevnega paricijskega roka, ki teče od dneva vročitve odločbe). Razen tega sploh ni bilo pogojev za uvedbo postopka, ker po carinski zakonodaji oziroma predpisih ni predvidena možnost odloga plačila carine. Tožena stranka nadalje odgovarja še na navedbo v pritožbi v zvezi s 44. členom Zakona o agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 48/94 do 58/95) in ugotavlja, da spregled te odločbe ne vpliva na odločitev o stvari.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov in uveljavlja ničnost izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Obširno tožbo tožeča stranka razdeli na poglavja. V poglavju II, ki ga naslovi utemeljitev predloga za glavno obravnavo, govori o izvršitvi odločbe in ustavni pravici do argumentirane odločbe. V delu, ki se nanaša na izvršitev odločbe, tožeča stranka navaja 231. člen ZUP ter 153. in 154. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 4/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) ter zaključi, da bi carinarnica samo v primeru, če bi naknadno obračunala carinski dolg po 154. členu CZ, lahko odločbo izvršila na podlagi 2. odstavka istega člena. Kljub temu pa carinski urad uporablja 5. odstavek 153. člena CZ z namenom, da bi stranki povzročil škodo in huje prekršil njene pravice, razen tega bi po omenjenem členu postopek naknadnega obračuna carine zastaral. V zvezi z ustavno pravico do argumentirane odločbe se tožeča stranka sklicuje na Ustavo, 153. in 154. člen CZ, razlago katere podkrepi z navajanjem dela "Argumentacija v pravu", avtorja prof. dr. Marijana Pavčnika ter nadaljuje z razlaganjem definicije deklaracije pred novelo in po noveli Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99). Tožeča stranka navaja, da tožena stranka verjetno pričakuje, da bo odločbo namesto nje argumentiralo upravno sodišče. Carinski urad se sploh ne zaveda pat pozicije, v katero je prišel. Tožena stranka namreč poizkuša obiti zastaralni rok iz 154. člena CZ, vendar se ta rok ne da obiti, saj se bo pri izdaji "nove" odločbe spet soočila s tem rokom, saj mora carinski organ pri obnovi postopka carinsko deklaracijo nadomestiti z redno odločbo po uradni dolžnosti. Pravna naslova za izdajo odločbe po uradni dolžnosti pa sta 2. odstavek 52. člena in 154. člen CZ, po noveli CZ, ki je začela veljati 21. 5. 1999, uporablja pa se od 1. 7. 1999, pa je derogiran 3. odstavek 52. člena CZ. Toženi stranki preostane zgolj 154. člen CZ, ki pa pri uporabi omejuje enoletni zastaralni rok, kar kaže na pat pozicijo tožene stranke, saj ni dosegla ničesar z obnovo postopka. V poglavju III tožbe - razlaga zakona v nasprotju z Ustavo, pa tožeča stranka navaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi več kot pet let, kar ni primeren odnos do špediterjev v razmerju do carinskega organa. V primeru, ko se za stranko ugodno konča upravni postopek, začet po uradni dolžnosti, carinski organ stranki ne prizna stroškov pravnega zastopanja, ne zamudnih obresti. Carinski organ pri razlagi 154. člena CZ uporablja t.i. neizrečeni argument, ne da bi v celoti navedel razloge za to ali ono odločitev. Predvsem se to nanaša na 154. člen, saj ni jasno, zakaj carinski organ uporablja 2. odstavek 154. člena CZ, odklanja pa uporabiti 4. odstavek istega člena. Z neizrečenim argumentom carinski organ ni povedal ničesar, saj je predmet razlage zakonsko besedilo, ki se sestoji iz jezikovnih znakov. Razlagalčeva dolžnost je, da razreši nejasnosti in nedoločnosti, če obstajajo. V naši sodni praksi ne obstaja precedens, po katerem bi upravni organ uporabljal 154. člen CZ na način, da bi uporabljal zgolj odstavke, ki gredo v škodo stranki, opuščal pa odstavke, ki gredo v korist stranke. Z uporabo 4. odstavka 154. člena CZ bi namreč postopek zastaral. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. U-A09-3541/2003-3-M z dne 13. 11. 2003. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu gre za vprašanje ali je bil tožniku utemeljeno zavrnjen njegov zahtevek za odložitev izvršbe po 2. odstavku 281. člena ZUP. Tožnik je zahtevek za odlog izvršbe vložil dne 8. 6. 1998 in v zahtevku kot pravno podlago navedel 2. odstavek 281. člena ZUP. Upravni organ prve stopnje je o zahtevku odločil 11. 6. 1998, torej v času veljavnosti Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.). Po navedeni določbi se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil. Ob odločanju o zahtevku za odlog izvršbe je kot lex specialis veljal Carinski zakon (Uradni list RS, št. 4/95 in 28/95), ki v 155. členu, v 1. odstavku določa: če dolžnik ne plača obračunanega carinskega dolga v predpisanem roku, carinski organ izterja ta dolg prisilno v skladu z veljavnimi predpisi. Po 2. odstavku navedenega člena je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi izvršljiva odločba carinarnice, carinska deklaracija po kateri je bilo blago ocarinjeno, če deklarant ni v predpisanem roku vložil pritožbe in obračun carinskih in drugih davščin v potniškem prometu, na katerem je klavzula o izvršljivosti. V 3. odstavku je določeno, da od izteka roka za plačilo dalje tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi, po 4. odstavku pa vlada določi znesek carine ter obresti, za katere se ne opravi prisilna izterjava. Glede na navedeno materialnopravno podlago carinski organ izterjuje carinski dolg (denarno terjatev) in torej ne gre za sodno izvršbo, na kar napotuje 275. člen ZUP, saj Carinski zakon kot lex specialis določa drugače. Ker je torej carinski organ pristojen za prisilno izterjavo carinskega dolga, ki pri svojem odločanju ob takrat veljavnih predpisih uporablja določbe ZUP (napotitev na uporabo Zakona o davčnem postopku je stopila v veljavo šele 1. 7. 1999), je bil torej carinski organ prve stopnje pristojen, da odloči o odlogu izvršbe. V obravnavanem primeru gre torej za presojo ali so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP, torej če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Pri tem pa mora biti izvršba že začeta. V obravnavanem primeru torej ne gre za presojo ali se z izvršbo prizadene tožniku težko popravljiva škoda, da odložitev ne nasprotuje javni koristi in da tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, kar so pogoji za odlog izvršbe po 30. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Sodišče se zato strinja z odločitvijo tožene stranke in organa prve stopnje, da se odlog izvršbe ne dovoli, pri čemer je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281.člena ZUP. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ugotavlja, da se v spornem primeru izvršba še sploh ni začela in da torej ni podana nobena od navedenih okoliščin, ki bila razlog za odložitev izvršbe in te ugotovitve tožnik tudi ne izpodbija. Odločitev tožene stranke je torej po presoji sodišča pravilna. Ni pa pravilno stališče tožene stranke, da odlog izvršbe po carinskih predpisih sploh ni mogoč. Kot je sodišče že navedlo zgoraj, je v času odločanja veljala določba 6.člena CZ, ki je napotovala na uporabo ZUP, kar pomeni, da bi bil odlog izvršbe možen, kolikor bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281.člena ZUP. Tožbeni ugovori so uperjeni na vprašanje pravilnega izvršilnega naslova, ki pa glede na pravno in dejansko stanje stvari, ki je predmet tega upravnega spora (odlog izvršbe po 2. odstavku 281.člena ZUP), na odločitev ne vplivajo. Vprašanje vsebinske pravilnosti pravne podlage za izdajo odločbe, s katero se je naknadno naložil v plačilo carinski dolg, na vprašanje o utemeljenosti odloga izvršbe ne vpliva. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje oziroma se bo izvrševala, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s tožbo v upravnem sporu ter z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Sodišče tudi razlogov za izrek odločbe za nično ni našlo.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za odločanje na glavni obravnavi na podlagi 50. člena ZUS. Po presoji sodišča, odločanje na nejavni seji ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu. Tožeča stranka v tožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ni predlagala nobenih dokazov, ki bi jih ne bil ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ prve oziroma druge stopnje. Tako iz vsebine pritožbe, predvsem pa iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka predvsem napada (spet le zgolj kot pravno vprašanje) pravilnost odločbe, ki (bo) predstavlja izvršilni naslov, kar pa je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega, in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku pravzaprav sploh ne izpodbija. Le uvodoma, ko v tožbi navaja iz katerih razlogov izpodbija upravni akt, navaja (pavšalno) razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno in ob upoštevanju stališča zavzetega v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 1268/2002-2, je sodišče odločalo na nejavni seji.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.