Jedro

Sodnik na mnenje izvedenca ni vezan. Mnenja, ki s stališč pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo, oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi izvedenci (257. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Ž.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo Ž.T. za krivega storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ RS. Izreklo mu je kazen dve leti zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika in obsojenca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je kazen znižalo na eno leto zapora, sicer je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. in 1. točki 1. odstavka 420. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je namreč na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilen zakon, uveljavljana nesoglasja z izvedencem oziroma predlog za pritegnitev novega izvedenca pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ugotovilo, da je obsojenec s svojo vožnjo kršil določbo 4. in 1. točke 1. odstavka 62. člena prevzetega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Narodne novine, št. 53/91), ki prepoveduje prehitevanje v primeru, če prometni pas, po katerem namerava voznik prehiteti, ni prost na dovolj dolgi razdalji, tako da bi, upoštevajoč razliko med hitrostjo svojega vozila pri prehitevanju in hitrostjo vozil drugih udeležencev v prometu, ki jih namerava prehiteti, s prehitevanjem ogrožal varnost prometa ali oviral promet iz nasprotne smeri. Blanketne določbe Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa sta začasno v svojo zakonodajo sprejeli Republika Hrvaška (Republika Hrvaška z ukazom, objavljenim v Narodnih novinah, št. 53/91) in Republika Slovenija. Do sprejema novega Zakona o varnosti cestnega prometa je torej sodišče prve stopnje lahko uporabilo tisti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja pri sodišču, ki je sodilo v tej zadevi. Prehitevanje "v škarje" s smrtnimi posledicami je bilo tako kaznivo po hrvaški zakonodaji, kjer je bilo dejanje storjeno, kakor po slovenski zakonodaji, kjer se je obsojencu sodilo.

S temi pravnimi zaključki pa se zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja in meni, da kolikor bi sodišče uporabilo določbe tedaj veljavnega ZTVCP, bi moralo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabiti kvečjemu 5. točko 1. odstavka 62. člena, ki ne dovoljuje prehitevanja v primeru, če po prehitevanju voznik ne bi mogel spet zavzeti položaja na prometnem pasu, po katerem je vozil pred prehitevanjem. Te navedbe pa ne pomenijo očitka kršitev določb materialnega zakona (torej nezakonite uporabe blanketnih določb), temveč le izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

S tem, ko je sodišče napačno presodilo, da je zagovornik umaknil predlog po postavitvi novega izvedenca prometne stroke, čeprav temu ni bilo tako, pa je po mnenju zagovornika obsojencu kršilo pravico do obrambe, še posebej, ker je takšno tolmačenje pripeljalo do zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi ta očitek ni utemeljen.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu je zagovornik obsojenca na glavni obravnavi, opravljeni dne 7.5.2001, predlagal pritegnitev novega izvedenca prometne stroke (stran 121 spisa). Sodišče si je pridržalo odločitev o tem predlogu do konca glavne obravnave. Na naroku za glavno obravnavo, opravljenem dne 5.9.2001, pa je sodišče v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje že postavljenega izvedenca prometne stroke (stran 164), na katero ne zagovornik ne obsojenec nista imela pripomb in nista predlagala neposrednega in ponovnega zaslišanja izvedenca. Glede na to je sodišče sklepalo, da je zagovornik prej podan dokazni predlog po postavitvi izvedenca umaknil, samo pa ga prav tako ni pritegnilo, ker je zaključilo, da je dejansko stanje razčiščeno do te mere, da je zrelo za razsojo, oziroma ker je ocenilo, da pritegnitev novega izvedenca ne bi v ničemer spremenila že ugotovljenega dejanskega stanja. Takšnemu zaključku pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ne glede na to, da sodišče postavi izvedenca tedaj, ko je za ugotovitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (člen 248 ZKP) in da ta poda mnenje na podlagi abstraktnih pravil znanosti, stroke in potrebnih izkušenj, na mnenje izvedenca sodnik ni vezan. Mnenja, ki s stališč pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče pač ne bo upoštevalo, oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi izvedenci (člen 257 ZKP). Gre torej za dokaz, ki je kot vsak drug dokaz podvržen oceni oziroma presoji sodišča (1. odstavek 18. člena ZKP).

V konkretni kazenski zadevi je za razjasnitev dejanskega stanja oziroma vzroka za nastanek prometne nesreče bil pritegnjen izvedenec cestnoprometne stroke, dipl. ing. I.B., njegovo mnenje pa je sodišče ocenilo kot jasno in prepričljivo ter v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi, stranke pa na to mnenje niso imele pripomb. Kot nadalje izhaja iz spisa in kot je bilo že povedano, stranke tudi niso predlagale neposrednega zaslišanja izvedenca, kateremu bi za razjasnitev določenih vprašanj lahko postavljale vprašanje, temveč so po prebranem mnenju stranke izjavile, da drugih dokaznih predlogov v zvezi s tem nimajo.

S tem, ko je sodišče na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka dokazovanje zaključilo, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, saj mora stranka obstoj in pravno relevantnost dokaza pojasniti z ustrezno stopnjo verjetnosti, oziroma mora biti z njene strani podana določena procesna aktivnost, ki pa je v konkretni zadevi ne zagovornik ne obsojenec nista izkazala. Če bi namreč štela že podano izvedensko mnenje za nejasno in nepopolno, bi morala nejasnosti in nepopolnosti najprej razčistiti z neposrednim zaslišanjem izvedenca, opozoriti na nestrokovnosti in nejasnosti v mnenju in šele kolikor izvedenec ne bi podal ustreznega odgovora, predlagati postavitev novega. Sicer pa je tudi v konkretni zadevi vprašljivo, ali bi pomenil predlog za postavitev drugega izvedenca iste stroke nov dokazni predlog, saj sta dokazna tema (hitrost vozil, kraj nesreče in mnenje, kako je do nesreče prišlo), kakor tudi dokazno sredstvo (izvedenec prometne stroke) ves čas ista. Nestrinjanje z že podanim izvedenskim mnenjem, torej z že izvedenim dokazom, pa po vsebini pomeni le dvom v ugotovljeno dejansko stanje, dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb materialnega in ne procesnega zakona, zaradi česar je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenca je v skladu z v izreku te odločbe navedenimi določili ZKP oprostilo plačila povprečnine, saj kot je razvidno iz podatkov v spisu, ni nikjer zaposlen, mora pa skrbeti še za nepreskrbljene otroke.