Jedro

Dejstvo, da je tožnik v sedmih dneh zamudil na delo le za nekaj minut (dvakrat celo za eno minuto), ne predstavlja takšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje tudi, da tožena stranka ni utrpela nobenih materialnih ali moralnih posledic.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep o popravi sodbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi opr. št. 07/12-2935/1-07 z dne 26. 2. 2007, s katero je bila tožniku odpovedana dne 4. 2. 2005 sklenjena pogodba o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika ponovno razporedi na dela in naloge z vsemi pooblastili in odgovornostmi, katere je opravljal pred 26. 2. 2008 (pravilno 2007) (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati eventualno prikrajšanje na plači, nastalo od 26. 2. 2007 do pravnomočnosti te sodbe, povzročeno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, opr. št. 07/12-2935/1-07 z dne 26. 2. 2007, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska, za katerega je bil prikrajšan (3. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka v višini 1.156,73 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (4. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom o popravi sodbe pa je sodišče prve stopnje izrek izpodbijane sodbe popravilo tako, da se ta pravilno glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi opr. št. 07/12-2935/1-07 z dne 26. 2. 2007, s katero je tožena stranke tožniku V.B., zaposlenemu v Sektorju za ..., v službi ..., na mestu Vodje službe ..., iz krivdnih razlogov redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi sklenjeno dne 4. 2. 2005, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka P.S., d.o.o. je dolžna tožnika V.B. v roku 8 dni ponovno razporediti na dela in naloge z vsemi pooblastili in odgovornostmi, katere je opravljal pred 26. 2. 2007. 3. Tožena stranka P.S., d.o.o. je dolžna tožniku V.B. za čas od 26. 2. 2007 (prenehanje delovnega razmerja) do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu izplačati plače, kot bi jih prejemal, če bi še delal na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 2. 2005 (zmanjšane za obračunane in odvedene davke in prispevke), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečne plače do dokončnega plačila, vse v 8 dneh.

4. Tožena stranka P.S., d.o.o. je dolžna tožniku V.B. povrniti stroške tega postopka v višini 1.156,73 EUR (tisočstošestinpetdeset eurov 73/100), skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe do dneva plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ugotavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v obrazložitvi pa je navedeno, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, abstraktna nevarnost, ki bi lahko nastala v času pred uvedbo postopka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, premalo resna in utemeljena, kot podlaga za izrek odpovedi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da kršitev odredbe o fiksnem delovnem času oziroma zamujanje na delo ni resen in utemeljen razlog, ki bi utemeljeval redno odpoved pogodbo o zaposlitvi in ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče K.L., ki bi kot vodja projekta za uvedbo evra stranki lahko izpovedala o megalomanskih razsežnostih tega projekta, njegovi pomembnosti, njegovih vplivih na poslovanje tožene stranke ter odgovornosti tožene stranke za tekoč plačilni promet ob zamenjavi valute. Abstraktna nevarnost je nevarnost, ki se ne more uresničiti, v danem primeru pa je šlo za spremembo valute z vidika tekočega plačilnega prometa, osnova tega pa je bil delujoč informacijski sistem, nadzor pri njegovi implementaciji pa je nosila ravno služba, ki jo je vodil tožnik. Nevarnost težav in katastrofalnih posledic je bila povsem realna možnost, kar so jasno izpovedale vse priče, smiselno pa tudi tožnik. Ob nadaljnjem dejstvu, ki ga je potrdil tudi tožnik, da njegovi podrejeni niso bili dovolj izkušeni, je tožena stranka v okviru poskusa minimiziranja tveganj pri spremembi valute, strokovno ocenila, da je ravno v jutranjih urah nujno potrebna prisotnost tožnika kot vodje službe in najizkušenejšega na tem področju. Pristojnost tožene stranke je, da odloči, na kakšen način bo zmanjšala tveganja pri svojem poslovanju. Dejanski nastanek škode, kot posledice kršitve odredbe o fiksnem delovnem času, je v konkretni zadevi povsem nepomemben. Postavlja se vprašanje, v katerih primerih je potem sploh možna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer dejanski nastanek škode tudi ne predstavlja procesne predpostavke za utemeljenost odpovednega razloga. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep o popravi sodbe tožena stranka navaja, da v tej zadevi ne gre za popravo napak v imenih in številkah ali druge očitne pisne pomote ali neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom, temveč je sodišče prve stopnje s sodbo ugodilo napačnemu zahtevku, saj ga je tožnik med postopkom spremenil. V danem primeru bi tako lahko šlo zgolj za bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 1. odstavka 310. člena ZPP, oziroma tudi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je hkrati prišlo do neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Takšne kršitve pa ne more opraviti sam predsednik senata, temveč to lahko stori zgolj instančno sodišče. Iz previdnosti tožena stranka v nadaljevanju ponavlja vse pritožbene navedbe zoper izpodbijano sodbo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi, v posledici pa zavrne pritožbo tožnika, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sploh izdalo sklep o popravi sodbe.

Zoper izpodbijano sodbo pa je pritožbo vložil tudi tožnik. Z njo je uveljavljal, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi popravil tožbeni zahtevek, temveč je odločilo o prvotnem zahtevku. Na podlagi te pritožbe je sodišče prve stopnje izdalo sklep o popravi sodbe in z njim v celoti upoštevalo tožnikov zahtevek, kakršen je bil postavljen v navedeni pripravljalni vlogi. Zaradi navedenega je tožnikova pritožba sedaj brezpredmetna in je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in na podlagi 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker je v obrazložitvi zaradi očitne pisne pomote navedeno, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav je iz vseh navedb v izpodbijani sodbi razvidno, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj zato, ker je sodišče iz površnosti zapisalo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po mnenju sodišču, abstraktna nevarnost, ki bi lahko nastala v času pred uvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, premalo resen in utemeljen razlog za izrek odpovedi, ni mogoče trditi, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Iz celotne sodbe je povsem jasno razvidno, da je sodišče odločalo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in glede tega nikakršnih dvomov nima niti tožena stranka. Res pa je, da bi sodišče prve stopnje, tako kot je na podlagi pritožbe tožnika izdalo sklep o popravi sodbe, tudi na podlagi pritožbe tožene stranke lahko popravilo očitno pisno napako v obrazložitvi.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče K.L.. Nenazadnje sta vse tisto, kar naj bi izpovedala ta priča, sodišču prve stopnje razlagala že kot priči zaslišana direktor sektorja za informatiko R.G. in namestnik direktorja sektorja za informatiko G.K.. Oba sta izpovedovala ravno to, kar tožena stranka navaja kot vsebino izpovedbe predlagane priče. Razen tega je tožena stranka zaslišanje priče K.L. prvič predlagala šele s pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2007, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Na poznejših narokih pa v skladu z drugim odstavkom istega člena stranke lahko predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče K.L. lahko utemeljeno zavrnilo že zaradi prekluzije, ne glede na to, da je ta dokazni predlog tudi sicer nepotreben.

Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo glede tega, ali gre pri izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v resnici za zlorabo tega inštituta, storjeno zaradi tega, ker tožnik ni bil kooperativen ob poskusu njegove zamenjave z delovnega mesta vodje službe, čeprav je v izvedenem dokaznem postopku imelo dovolj gradiva, da bi to lahko storilo. Vendar pa izpodbijana sodba v celoti vzdrži preizkus, tudi ob presojanju zgolj tistih razlogov, ki so v njej navedeni.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi zamujanja pri prihodih na delo v sedmih dnevih v času od 31. 1. 2007 do 21. 2. 2007. Glede na to, da je bil zgolj tožniku določen obvezni delovni čas in da je šlo v večini primerov le za nekajminutne zamude, v dveh primerih celo samo za eno minuto zamude, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku očitane kršitve niso takšne, da bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitev, da zaradi tožnikovega zamujanja niso nastale nobene škodljive posledice in da tožnik z njimi tudi moralno ni škodil ugledu tožene stranke. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da bi zaradi nekajminutnih zamud tožnika lahko nastale katastrofalne posledice, zlasti ob ugotovitvi, da je bila v sektorju zagotovljena prisotnost informatikov ves čas od 6. do 22. ure.

Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002, 103/2007) o tem, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi iz prejšnjega odstavka resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavci in delodajalcem. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilna ocena, da razlogi, zaradi katerih je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, niso resni in utemeljeni in taki, da bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja.

Izpodbijani sklep o popravi sodbe ni nezakonit, saj je sodišče odločilo, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pri tem pa je zgolj pomotoma v izrek zapisalo prvotno postavljen tožbeni zahtevek in ni upoštevalo kasnejšega popravka, ki v ničemer ne spreminja vsebine prvotnega zahtevka. Takšen sklep o popravi je še vedno v okviru določbe prvega odstavka 328. člena ZPP, po katerem predsednik senata lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti predpisa sodbe z izvirnikom.

Pritožbeno sodišče ne odgovarja posebej na v pritožbi zoper sklep še enkrat ponovljene pritožbene razloge, kakršni so bili vsebovani tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, saj je stališče do teh razlogov že zavzelo zgoraj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.