Jedro

Vsaki stranki pripada avtonomija volje, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (3. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP). Procesne posledice v pravdi tako lahko povzroči zgolj razpolaganje z zahtevkom (kot na primer priznanje temelja obveznosti), ki se izjavi ali zgodi v sami pravdi. Interesi stranke pred pravdo in v pravdi se namreč lahko bistveno razlikujejo. Zavarovalnica tako na primer pred pravdo zavarovalnino (delno) prizna zgolj zato, da se izogne pravdi, stroškom povezanim z njo ali iz drugih razlogov. Ta okoliščina, ki je del predpravdnih pogajanj med strankama (309.a člen ZPP), pa v ničemer ne sme poslabšati njenega izhodišča v pravdi za primer, če se upravičenec s priznano višino ne strinja in razliko uveljavlja v pravdi. V tem primeru lahko zavarovalnica izkoristi vse možne ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na temelj obveznosti, kot je to storila tudi v obravnavanem primeru. To narekuje spoštovanje avtonomije volje stranke v materialnem civilnem pravu pred pravdo (2. in 3. člen OZ) in v procesnem pravu po začetku pravde (3. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik zahteva odškodnino oziroma zavarovalnino za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku v poslovnih prostorih prve toženke. Tožnik je bil v času škodnega dogodka samostojni podjetnik, in sicer trgovski potnik. Dne 13. 11. 2013 je pri prvi toženki dostavljeno blago z nakupovalnim vozičkom zapeljal na dvižno mizo, ki jo je dvignila delavka prve toženke A. A.. Tožnik je med vzpenjanjem dvižne mize stal na nezavarovanem robu mize, zato mu je stopalo desne noge vkleščilo med dvižno mizo in betonski tlak skladišča. Zaradi dogodka sta mu bila amputirana palec in drugi prst desne noge.

2. Tožnik prvi toženki na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) očita krivdno odgovornost, češ da ni bil opozorjen na prepoved vožnje oseb na dvižni mizi. S tožbo je tožnik zajel tudi drugo toženko, pri kateri je imela prva toženka zavarovano odgovornost. 3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 42.917,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da toženka z (delnim) plačilom odškodnine pred pravdo ni priznala svoje soodgovornosti, saj je štela, da je s tem poravnala vso osebno škodo, oziroma je pripoznala tožbeni zahtevek zgolj do višine izplačane odškodnine. V tej pravdi pa je podala ugovor o tožnikovi izključni odgovornosti. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je toženka uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde oziroma da je škoda izključno posledica tožnikovega neprevidnega ravnanja. Zavrnilo pa je tudi uporabo določbe 5. člena ZVZD-1, saj je bil tožnik samozaposlena oseba v pogodbenem odnosu z drugo družbo, zato se ni vključeval v delovni proces prve toženke. Dolžnost skrbeti za varnost pri delu je bila tako izključno v njegovi sferi.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je razlogom nižjega sodišča, da prvi toženki oziroma njeni delavki ni mogoče očitati, da bi storila ali opustila kaj takega, kar bi bilo v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo, saj je tožnik na lastno željo skočil na dvižno mizo, njegovo ravnanje pa je bilo v konkretnih okoliščinah nepredvidljivo.

**Bistvo navedb v revizijskem postopku**

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma izostala materialnopravna presoja dejstev, o katerih je izpovedala A. A. in so povzete v 3. točki revizije. Ta dejstva (na primer, da priča ni bila usposobljena za upravljanje z dvižno rampo) pa potrjujejo tožnikov očitek, da je bilo ravnanje prve toženke protipravno (174. člen OZ). Dokazna ocena, da ni videla, da je tožnik stopil na dvižno rampo, je v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju te priče. Prav tako bi A. A. morala, čim je tožnik stopil na rampo, nemudoma zaustaviti dvig rampe. Ne strinja se s presojo nižjih sodišč, da je za odločitev tudi pomembno, da je bilo za dostop oseb v skladišče namenjeno stopnišče. Glede dejstva, ali je dvižna rampa imela ustrezno zaščito za tovor, se sodišče druge stopnje ne opredeli do predloženih fotografij in izpovedb prič B. B. in A. A., ki sta izpovedali drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nerazumljivi so razlogi nižjega sodišča, da je odločilno, da delavka prve toženke tožniku ni naročila, da naj skoči na dvižno rampo. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do njegove pritožbene navedbe, da bi toženka morala tožniku preprečiti zadrževanje v delovnem območju dvižne rampe. Izostala je tudi presoja o tem, da je toženka opustila zagotoviti varne delovne pripomočke, nakupovalne vozičke. Toženka pa je svojo (so)odgovornost priznala že s tem, ko je tožniku plačala nesporni del odškodnine, pa tudi z naknadno namestitvijo opozorilnih tabel. Izostala je tudi presoja o pritožbenem očitku, da je nelogično, zakaj bi toženka po škodnem dogodku namestila dodatne opozorilne table, če pa naj bi bile le te vidne že ob škodnem dogodku. Zaključek, da je tožniku moralo biti znano, da prevoz oseb z dvižno rampo, ker je ta zelo ozka, nedovoljen, je v nasprotju s tožnikovo izpovedbo in tudi nelogičen. V nadaljevanju navaja, da krivde toženke ni dopustno izključiti zgolj na podlagi presoje ravnanja oškodovanca, in v tem delu uveljavlja zmotno uporabo 147. člena OZ. Končno meni, da sta nižji sodišči zmotno razlagali določbe ZVZD-1. Tožnik se je namreč s tem, ko je dobavil blago v skladišče prve toženke, vključil v njen delovni proces.

6. Revizija je bila toženkam vročena, vendar nanjo nista odgovorili.

**PRESOJA VRHOVNEGA SODIŠČA**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - tožnik je bil v času škodnega dogodka samozaposlen kot trgovski potnik za naročnika, družbo C., d. d.; - tožnik je dostavljeno blago zapeljal na dvižno mizo, ki jo je delavka prve toženke A. A. nato dvignila; - tožnik je odšel stran, nato pa se je vrnil in nenadoma (brez navodil delavke) skočil na že dvigajočo se dvižno mizo, delavko v šali prijel za nogo in pri tem svojo nogo potisnil čez nezavarovani rob, zaradi česar mu je stopalo desne noge ukleščilo med dvižno mizo in betonski tlak; - A. A. ob dvigovanju blaga ni mogla videti tožnikovega nenadnega skoka na dvižno mizo, niti tega, da je stopalo potisnil čez nezavarovani rob dvižne mize; - dvižna miza je bila namenjena zgolj prevozu blaga; za dostop oseb v skladišče je bilo na voljo stopnišče; - opozorilne table, da na dvižni mizi ni dovoljen prevoz oseb, so se nahajale na sami dvižni mizi in so bile vidne; opozorilna tabla na steni je bila nameščena po škodnem dogodku; - dvižna rampa je imela ustrezno zaščito, da tovor ne bi zdrsnil z nje; - vozički, na katere se je nalagalo blago, so bili v normalnem stanju.

9. Revizijsko sodišče zato ne more upoštevati revizijskih navedb tožnika, ki pod pretvezo bistvenih kršitev določb postopka izpodbijajo dokazno oceno nižjega sodišča oziroma ugotovljena dejstva obhajajo ali spreminjajo. To so primeroma naslednje revizijske navedbe: da nižji sodišči v dokazni oceni pretiran poudarek pripisujeta dejstvu, da je bilo za dostop oseb do skladišča namenjeno stopnišče; da toženka ni zagotovila varnih delovnih pripomočkov, to je nakupovalnih vozičkov, na katere se je nalagal tovor; da ne drži, da so bile opozorilne table vidne že ob samem škodnem dogodku; da to potrjuje dejstvo, da je toženka po škodnem dogodku namestila dodatne opozorilne table; da iz izpovedbe A. A. ne izhaja, da ni videla, da je tožnik stopil na dvižno rampo; da je nelogičen zaključek, da je tožniku moralo biti znano, da prevoz oseb z dvižno rampo ni dovoljen, ker je ta zelo ozka; da ni resnična ugotovitev, da je imela dvižna rampa ustrezno zaščito za tovor; in druge navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno prič A. A. in B. B..

**Glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka:**

10. Tožnik v reviziji vztraja, da je toženka s predpravdnim plačilom nespornega zneska odškodnine (pravilno: zavarovalnine) priznala svojo soodgovornost. Plačilo pred pravdo je opravila druga toženka, zato revizijsko sodišče šteje, da tožnik s temi revizijski navedbami meri na to, da je bila druga toženka tista, ki je s tem svojim dejanjem priznala tudi svojo obveznost po temelju. Ker sta prva in druga toženka navadni sospornici, pa se tudi sicer to dejanje v nobenem pogledu ne bi moglo raztezati tudi na prvo toženko (195. člen ZPP).

11. Tudi glede druge toženke pa je tožnikovo sklepanje pravno napačno. Vsaki stranki namreč pripada avtonomija volje, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (3. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP)1. Procesne posledice v pravdi tako lahko povzroči zgolj razpolaganje z zahtevkom (kot na primer priznanje temelja obveznosti), ki se izjavi ali zgodi v sami pravdi. Interesi stranke pred pravdo in v pravdi se namreč lahko bistveno razlikujejo. Zavarovalnica tako na primer pred pravdo zavarovalnino (delno) prizna zgolj zato, da se izogne pravdi, stroškom povezanim z njo ali iz drugih razlogov. Ta okoliščina, ki je del predpravdnih pogajanj med strankama2, pa v ničemer3 ne sme poslabšati njenega izhodišča v pravdi za primer, če se upravičenec s priznano višino ne strinja in razliko uveljavlja v pravdi. V tem primeru lahko zavarovalnica izkoristi vse možne ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na temelj obveznosti, kot je to storila tudi v obravnavanem primeru. To narekuje spoštovanje avtonomije volje stranke v materialnem civilnem pravu pred pravdo (2. in 3. člen OZ) in v procesnem pravu po začetku pravde (3. člen ZPP).

12. Neutemeljen je nadaljnji očitek, da se nižji sodišči nista opredelili glede dejstev, o katerih je izpovedala A. A. in so povzete v 3. točki revizije. Pravdni postopek namreč temelji na razpravnem načelu (7. člen ZPP). To pomeni, da lahko sodišče vzame za podlago svoje sodbe samo dejstva, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali in zanje predlagali tudi dokaze, v nadaljevanju pa tudi dokazali. Tožnik je utemeljeval nedopustnost ravnanj oziroma opustitev prve toženke oziroma njene zaposlene z naslednjimi trditvami: a) da ni bil opozorjen, da prevoz oseb z dvižno mizo ni dovoljen; b) da prepoved prevažanja oseb na dvižni mizi ni bila vidno označena; c) da je ravnal po navodilih A. A.; in č) da se je konkretna dvižna miza redno uporabljala tudi za prevoz oseb, saj vozička z dobavljenim blagom ni bilo mogoče fiksirati. O vseh trditvah tožnika sta se nižji sodišči opredelili in na podlagi izvedenih dokazov in opravljene dokazne ocene (8. člen ZPP) presodili, da niso resnične. Sodišče se tako ni moglo opreti na domnevno izpovedbo priče A. A., da ni bila usposobljena za upravljanje z dvižno rampo, saj tega tožnik ni zatrjeval. Tudi očitka, da bi morala A. A. tožniku preprečiti zadrževanje v delovnem območju dvižne rampe in da bi morala takoj, ko je stopil na dvižno mizo, zaustaviti dvig rampe4, sta nova.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da nižje sodišče ni odgovorilo na nekatere pritožbene navedbe. Tako naj ne bi odgovorilo na očitek, da ni resnična ugotovitev, da je dvižna rampa imela ustrezno zaščito za tovor. Sodišče druge stopnje je namreč v 7. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da ta ugotovitev temelji na (skladni) izpovedbi prič A., D., E. in B.. Tudi v zvezi z namestitvijo opozorilnih tabel se je sodišče druge stopnje izreklo v 8. točki svoje sodbe.

**Glede zmotne uporabe materialnega prava:**

14. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava (147. člen OZ) tožnik v reviziji zgolj pavšalno zatrjuje, da sta nižji sodišči neutemeljeno krivdo toženke izključili zgolj na podlagi presoje ravnanja oškodovanca. To ne drži. Nižji sodišči sta presodili tako ravnanje oškodovanca kot očitano nedopustno ravnanje oziroma opustitve (delavke) prve toženke. Glede slednjih očitkov tožnika, ki so povzeti tudi v 12. točki te sodbe, sta ugotovili: a) da je bila prepoved prevažanja oseb na dvižni mizi vidno označena; b) da mu delavka prve toženke ni naročila, naj skoči na dvižno mizo, in c) da je dvižna miza imela zaščito za tovor, zato prisotnost osebe na dvižni mizi ni bila potrebna. Tožnikove trditve se torej niso izkazale za resnične, ugotovljena dejstva glede ravnanja samega tožnika, ki so vodila v sklep, da je bilo le to za delavko prve toženke nepričakovano, pa so v nadaljevanju dokončno vplivale na pravilen materialnopravni sklep nižjega sodišča, da prvi toženki ni mogoče očitati, da bi storila ali opustila kaj takega, kar bi bilo v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo.

15. Nižji sodišči sta tudi pravilno zavrnili uporabo prvega odstavka 5. člena ZVZD-15. Navedena določba z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev delodajalcu nalaga še posebej aktivno vlogo.6 Skladno z njo so delodajalci dolžni zagotavljati varnost in zdravje delavcev in drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. Po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) je delavec vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (5. člen ZDR-1). V delovnem razmerju pa je tudi vsak, ki se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR-1). Glede na ugotovljene okoliščine, da tožnik v času dogodka ni bil zaposlen pri prvi toženki, pač pa samozaposlen kot trgovski potnik za drugega naročnika (družbo C., d. d.), tudi ni podlage za sklep, da je delo opravljal nepretrgano po navodilih in pod nadzorom prve toženke oziroma da bi bil vključen v njen delovni proces. To pomeni, da tožnik v času škodnega dogodka ni spadal v krog oseb, v razmerju do katerih je bila prva toženka skladno z ZVZD-1 dolžna nameniti še posebno skrb za varnost in zdravje pri delu. To nadalje potrjuje tudi določba prvega odstavka 55. člena ZVZD-17, na podlagi katere je samozaposlena oseba sama odgovorna za svojo varnost in zdravje pri delu.8

16. Tožnik je sicer bil „navzoč pri delovnem procesu“, vendar njegov nespameten, samovoljen, docela nepotreben in tudi nepredvidljiv skok na dvižno mizo ni bil del „delovnega procesa“, v katerem je sodeloval z dostavo blaga. Ni šlo za ravnanje v vlogi trgovskega potnika ali dobavitelja, marveč za nesmiselno ravnanje posameznika, katerega posledice gredo v celoti na rovaš njegove odgovornosti.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:**

17. Uveljavljani revizijski razlogi tožnika po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njegovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh deli tudi zahteva tožnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 42. 2 Primerjaj 309.a člen ZPP: Listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. 3 Izjema je pravilo o pretrganju zastaranja (364. člen OZ). 4 Tožnik sam je na primer celo zatrjeval, da A. A. zaradi PVC zavese, za katero je stala, ni mogla videti njegovega položaja, zato dvižne rampe ni pravočasno zaustavila. 5 Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. 6 Primerjaj mag. Tanja Pustovrh Pirnat v: Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravna praksa, št. 13/2013, str. 16. 7 Oseba, ki opravlja pridobitno ali drugo poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic, pa ne zaposluje drugih delavcev in v delovni proces ne vključuje drugih oseb (v nadaljnjem besedilu: samozaposlena oseba), je v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu odgovorna za svojo varnost in zdravje ter za varnost in zdravje drugih oseb, na katere vplivajo njena dejanja ali opustitve. 8 Primerjaj še 58. člen ZVZD-1: Kadar samozaposlene osebe opravljajo dela na deloviščih iz 39. člena tega zakona, se morajo vključiti v pisni sporazum ter izvajati skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.Prvi odstavek 39. člena ZVZD-1: Na deloviščih, na katerih hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.