Jedro

Tožnik ni izkazal verjetnost nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnik je kot takšno razpolaganje tožene stranke opredelil ustanovitev druge družbe, vendar je pri tem tožena stranka razpolagala le z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer pa tožnik uveljavlja, da je šlo pri tem za pravni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 75. člena ZDR-1, zaradi česar sta obe družbi tožniku solidarno odgovorni za njegovo terjatev. Navedeno pomeni, da se zaradi ustanovitve nove družbe možnosti tožnika za poplačilo niso zmanjšale. Zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja in prepoved razpolaganja s sredstvi na TRR računu) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zaradi zavarovanja denarnih terjatev tožnika v znesku 33.658,69 EUR s pp toženi stranki: -prepovedalo vsakršno razpolaganje, prenos lastninske pravice, odtujitev in obremenitev celote ali dela nepremičnin z identifikacijskim znakom: ID: ..., ID: ..., ID: ..., s tem da se ta prepoved izvrši z vpisom zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, -prepovedalo razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu št. ..., ki je odprt pri banki A., s tem da se prepoved izvrši z obvestilom banki A., da po nalogu tožene stranke ali njenega pooblaščenca zavrne izplačilo iz računa kateregakoli zneska, s katerim bi se stanje na tem računu zmanjšalo pod znesek 33.658,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2013, -zavrnilo tudi tisti del začasne odredbe, da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, če bi ravnala v nasprotju z začasno odredbo, s tem da se v primeru neplačila izvršba izrečene denarne kazni opravi po uradni dolžnosti z rubežem dobroimetja, na kateremkoli transakcijskem računu tožene stranke, zlasti pa na računu št. ..., odprtem pri banki A. in s prenosom na račun tožnika, ki ga določi sodišče v svojem sklepu. Sestavni del zavrnjenega predloga za izdajo začasne odredbe je bila tudi ugotovitev, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe o glavni stvari in da ugovor ter pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (vse točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (točka II izreka).

Zoper tak sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je terjatev verjetno izkazana, zmotno pa je stališče, da tožnik ni izkazal slabega premoženjskega stanja tožene stranke. Tožnik je predložil delitveni načrt, iz katerega izhaja, da je družba B. od tožene stranke prevzela 2 mio. EUR dolga. Tožena stranka je imela že v letu 2012 negativni poslovni izid, kar izhaja iz javno dostopnih evidenc. Tožena stranka ne posluje več, svoje premoženje je odtujila na družbo B., zato je več kot očitno, da dolga do tožnika ne bo mogla poravnati. Na podlagi dejstva, da tožena stranka ni imela blokiranega računa sodišče prve stopnje zmotno sklepa, da je tožena stranka pokrila vse obveznosti do svojih dobaviteljev in da ni kazalcev za morebitno insolventnost. Že zgolj dejstvo, da je tožnikova terjatev z veliko verjetnostjo izkazana kaže na to, da tožena stranka ne izpolnjuje zapadlih obveznosti. Negativni poslovni izid v letu 2012 nikakor ne more dokazovati stabilnosti in normalnosti poslovanja. Nemožnost plačil izhaja tudi iz bonitetne ocene, iz katere je razvidno, da dolžnik plačuje z bistveno zamudo, to je do 15 dni po valuti. Iz kazalnikov zadolženosti izhaja velika zadolženost, negativno servisiranje dolga, negativna donosnost sredstev in negativna čista donosnost kapitala. Za leto 2013 še ni podatkov, vendar sta denarni tok in ostali denarni denarni tok negativna. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in samo izda sklep, s katerim bo ugodilo predlagani začasni odredbi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Prav tako tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja ali je tožnik za verjetno izkazal nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Uvodoma je potrebno poudariti, da sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja ali je tožnik svoje trditve v celoti dokazal, temveč le ugotavlja, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji (glede navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik to verjetnost izkazal) in ali je za verjetno izkazal nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006 s spremembami) namreč določa, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se je izpodbijani sklep lahko oprl le na navedbe v tožbi, dopolnitvi tožbe ter odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, kakor tudi na listine, ki sta jih stranki predložili do dneva odločanja sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi navedb v tožbi oziroma dopolnitvi tožbe ter ob upoštevanju listin, ki jih je tožnik sodišču predložil do dneva odločanja o predlogu za začasno odredbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti izpolnitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik izkazal verjetnost temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, določenega v prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami), to je, da je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Zato je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno presojalo ali je tožnik izkazal verjetnost nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je ali je izkazal nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnik je kot takšno razpolaganje tožene stranke opredelil ustanovitev družbe B., vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri tem tožena stranka razpolagala le z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer pa tožnik uveljavlja, da je šlo pri tem za pravni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zaradi česar sta obe družbi tožniku solidarno odgovorni za njegovo terjatev. Navedeno pomeni, da se zaradi ustanovitve nove družbe možnosti tožnika za poplačilo niso zmanjšale. Razen tega so bile na novo družbo prenesene dolgoročne finančne obveznosti tožene stranke v višini 2 mio. EUR, kar kvečjemu izboljšuje možnosti tožnika za poplačilo pri toženi stranki.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na podatke o boniteti tožene stranke (priloga A18) in finančne podatke za leto 2012 (A19), saj je oboje v spis vložil šele s pritožbo, zato sodišče prve stopnje teh listin pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ni moglo obravnavati. Tudi pritožbeno sodišče pravilnost izpodbijanega sklepa lahko presoja le glede na tiste listine, s katerimi je razpolagalo sodišče prve stopnje, ne pa tudi na podlagi naknadno predloženih listin. Sicer pa niti ti podatki ne izkazujejo izpolnitvene nevarnosti v smislu določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ. Izpolnitvena nevarnost je podana, če je uveljavitev terjatve ogrožena zaradi dolžnikova odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, ne pa če je to poslovanje ekonomsko manj uspešno.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na javno dostopne evidence, kar je možno razumeti kot stališče, da je sodišče te podatke dolžno samo poiskati v teh evidencah. Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe na predlog stranke velja določba drugega odstavka 7. člena ZPP o tem, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, pa še v tem primeru odločitve ne smejo opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Z ničemer ni izkazano, da bi v tej zadevi šlo za tak primer.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal izpolnitvene nevarnosti in da tudi ni izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni bil izpolnjen pogoj, ki je za njeno izdajo določen v drugem odstavku 270. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.