Jedro

Sodišče šteje, da je tožena stranka, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, domnevo izpodbila, in sicer s predložitvijo dveh asignacijskih pogodb, ki jih je tožeča stranka (pred sporno asignacijo) sklenila z drugimi gospodarskimi objekti, in še dveh asignacijskih pogodb, ki jih je sklenila s toženo stranko. Zato sporna asignacija z dne 27. 10. 2008 po oceni sodišča prve stopnje ne predstavlja načina, ki bi po poslovnih običajih ali po praksi med strankama veljal za neobičajno obliko ali način izpolnitve in zato šteje, da zakonska domneva subjektivnega pogoja iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni podana. Trditveno in dokazno breme glede subjektivnega pogoja se je zato prevesilo na tožečo stranko, ki pa mu ni uspela zadostiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo: - zaradi delnega umika tožbe na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.355,27 EUR od 04. 12. 2008 do 31. 08. 2009 in od zneska 8.729,80 EUR od 24. 12. 2008 do 31. 08. 2009 postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek plačila denarnega zneska v višini 16.085,07 EUR, izveden dne 03. 12. 2008 v znesku 7.355,27 EUR ter dne 23. 12. 2008 v znesku 8.729,80 EUR, po pooblastilu tožeče stranke z dne 27. 10. 2008; prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 16.085,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 09. 2009 do plačila v stečajno maso (II. točka izreka), - tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.203,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sklep in sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnega dejanja v stečaju (razveljavitev učinka plačila na podlagi asignacije in vrnitev prejetega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso). Obrazložilo je, da je objektivni pogoj izpodbijanja po prvem odstavku 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) podan. Glede subjektivnega elementa izpodbijanja po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP (ki mora biti podan kumulativno) pa je ugotovilo, da se je tožeča stranka sicer sklicevala na zakonsko domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerih je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (asignacija). Vendar sodišče šteje, da je tožena stranka, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, dokazala drugače in domnevo izpodbila, in sicer s predložitvijo dveh asignacijskih pogodb, ki jih je tožeča stranka (pred sporno asignacijo) sklenila z drugimi gospodarskimi objekti, in še dveh asignacijskih pogodb, ki jih je sklenila s toženo stranko. Zato sporna asignacija z dne 27. 10. 2008 po oceni sodišča prve stopnje ne predstavlja načina, ki bi po poslovnih običajih ali po praksi med strankama veljal za neobičajno obliko ali način izpolnitve in zato šteje, da zakonska domneva subjektivnega pogoja iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni podana. Trditveno in dokazno breme glede subjektivnega pogoja se je zato prevesilo na tožečo stranko, ki pa mu ni uspela zadostiti.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer naj ne bi bil obrazložen znesek 114.000,00 EUR niti naj ne bi bili navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni zaslišalo bivšega direktorja in njegovega pomočnika. Znesek 114.000,00 EUR (kolikor naj bi tožeča stranka plačala po poravnavi, sklenjeni v notarskem zapisu pred sklenitvijo sporne asignacije) za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena. Pritožnica namreč v postopku na prvi stopnji ni izrecno nasprotovala navedbam tožene stranke, da so bili pogodbeni obroki po omenjeni poravnavi do sklenitve sporne asignacije redno plačani. Zato je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na (ne)točnost plačanega zneska kot tudi pritožbena navedba, da plačilo ni razvidno iz stanja dobaviteljev za obdobje od 01. 01. 2008 do 31. 12. 2008. Gre za dejanske trditve, ki jih je pritožnica prvič uveljavljala šele v pritožbi, pa ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP). Zato s tovrstnimi pritožbenimi izvajanji ne more uspeti.

7. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zgoraj omenjene priče oziroma stranke. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožeča stranka ni podala (poleg že zavrnjenih) drugih konkretnih trditev o vedenju tožene stranke o insolventnosti (prim. točko 16 obrazložitve). Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je tožeča stranka zaslišanje omenjenih oseb predlagala na glavni obravnavi v dokaz svojih trditev o „iz dneva v dan težji finančni situaciji“, ker v avgustu 2008 ni bilo pričakovanega naročila iz N.. Vendar glede na določilo 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP vedenje o težki finančni situaciji ne zadošča, saj zakon zahteva vedenje o insolventnosti. V tej luči se dokaz z zaslišanjem pokaže kot neprimeren, saj tudi če bi priče potrdile zatrjevano dejstvo, to ne bi doprineslo k drugačni odločitvi sodišča. 8. Pritožbeno sodišče opaža tudi nedoslednost v izvajanjih tožeče stranke, ki vedenje o insolventnosti po eni strani veže na sklenitev poravnave v notarskem zapisu z dne 13. 06. 2008, po drugi strani pa navaja, da naj bi do insolventnosti prišlo šele v avgustu 2008 zaradi izostanka naročila iz N. Tudi to je razlog, da tožničinim izvajanjem o insolventnosti ni mogoče slediti.

9. Tožnica opozarja na posamezne podatke iz bilance stanja za leto 2007 (višina obveznosti, izguba), na katere pa v postopku na prvi stopnji ni opozorila, zato gre za nedovoljene pritožbene novote, saj ni pojasnila, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde pravočasno (337. člen ZPP). Poleg tega sodišče druge stopnje ocenjuje, da sami zase tudi ti podatki, iztrgani iz konteksta, brez primerjave z ostalimi podatki, ne dokazujejo insolventnosti. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožena stranka zgolj na podlagi bilance stanja ni mogla vedeti za insolventnost tožene stranke.

10. Pritožnica vztraja tudi, da asignacije niso bile običajna oblika in način storitve in minimalizira pomen s strani tožene stranke predloženih asignacij, čemur pa sodišče druge stopnje ne more pritrditi. V pritožbi prvič konkretno navedeni podatek o na transakcijski račun plačanem znesku kar 181.004,69 EUR je nedovoljena pritožbena novota.

11. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialno pravno pravilen sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).