Jedro

Po ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (oziroma oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit), medtem ko lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo državno tožilstvo. Sodišče je zato štelo, da je obe izredni pravni sredstvi vložila oseba, ki te pravice ni imela, kar je terjalo zavrženje tako revizije kot zahteve za varstvo zakonitosti. Posledično tožnik v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nima možnosti za uspeh, zato je dodelitev brezplačne pravne pomoči v tej zadevi nesmiselna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v obliki vložitve zahteve za revizijo in zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1625/2011 z dne 24. 10. 2011. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik dne 18. 11. 2011 vložil prošnjo, ki ji je priložil navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani. V nadaljevanju povzema določila 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po vpogledu prošnje tožnika in navedenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je sodišče zavrnilo pritožbi tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 3983/2006 in sklep istega sodišča opr. št. III P 3983/2005 z dne 23. 3. 2011, ugotavlja, da je navedeno drugostopenjsko sodišče oba navedena izpodbijana sklepa spoznalo za pravilna in zakonita in je zato obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklepa sodišča prve stopnje. Pri tem ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani z navedenim sklepom o pritožbi tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 3983/2005 z dne 23. 3. 2011 o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti sklenilo, da se pritožba zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP navaja, da želi vložiti revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ker ima zadeva pričakovani izid za prosilca in ker ima prosilec pravnomočno sodbo o obstoju terjatve do stečajnega dolžnika, katerega direktor je bila tožena stranka v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I P 3983/2005. Tožena stranka ugotavlja, da pri tem tožnik ni navedel konkretnih navedb in obrazloženega stališča o obstoju zatrjevanega razloga za vložitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Iz obrazložitve navedenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče tožniku odreklo pravico do izpodbijanja pravnomočne sodbe, izdane v tej pravdi. Po 3. odstavku 86. člena ZPP namreč lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (oziroma oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit), medtem ko lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo državno tožilstvo. Navedeno sodišče je zato štelo, da je obe izredni pravni sredstvi vložila oseba, ki te pravice ni imela, kar je po 374. členu ZPP v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP terjalo zavrženje tako revizije kot zahteve za varstvo zakonitosti. Drugostopenjsko sodišče je oba izpodbijana sklepa spoznalo za pravilna in zakonita, zato je obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklepa sodišča prve stopnje. Tožena stranka se kot pristojni organ za brezplačno pravno pomoč v celoti strinja z navedeno obrazložitvijo Višjega sodišča v Ljubljani v navedenem sklepu in nima razlogov, da bi podvomila v navedeno sodbo sodišča. Posledično ugotavlja, da tožnik v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nima možnosti za uspeh, zato je dodelitev brezplačne pravne pomoči v tej zadevi na podlagi 24. člena ZBPP nesmiselna. Glede na navedeno je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. odstavka 37. člena ZBPP, ker morata biti za odobritev brezplačne pravne pomoči kumulativno izpolnjena tako finančni, kot vsebinski pogoj. V konkretnem primeru, ob neobstoju vsebinskega pogoja, tožena stranka finančnega pogoja ni presojala, ker to ni bilo potrebno ob neobstoju pogoja iz 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je kot pravni laik vložil 16. 4. 2010 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vlogo za revizijo pravdnega postopka opr. št. I P 3983/2005 in zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je menil, da je sodba P 3983/2005-1 z dne 9. 9. 2009 „izdana pomanjkljivo“, saj je nerazumljiva, v njej navedeni razlogi pa so v nasprotju z verodostojnimi listinami in je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja nevzdržna in zmotna ter v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Tožena stranka z izpodbijano odločbo sicer pravilno ugotavlja, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, tožnik pa je zaradi svoje zmote kot oškodovanec toženi stranki glede na finančni položaj predlagal odobritev brezplačne pravne pomoči, saj je prepričan, da je bilo s sodbo z dne 9. 9. 2009 zaradi napačnih ugotovitev poseženo v tožnikove človekove pravice v nasprotju s 125. členom Ustave RS. Dodatno tožnik še navaja, da je zaradi navedene odločitve sodnice v pravdni zadevi III P 3983/2005 posredoval Okrožnemu sodišču v Ljubljani obvestilo o nevestnem delu in zlorabi uradnega položaja. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o tožnikovi vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) sodišču predložila predmetni upravni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je ta pravilna in zakonita, pa tudi tožnik v tožbi ničesar konkretnega ne navaja, niti ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da je tožnik nezadovoljen z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, iz katere tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi odgovorila in se opredelila do navedb tožnika v vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči z logično in celovito argumentiranimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Na tej podlagi je zato sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Preostale tožbene navedbe pa na presojo sodišča v obravnavani sporni zadevi ne morejo vplivati, saj v konkretnem primeru predmet presoje sodišča zgolj zakonitost uvodoma navedene odločbe tožene stranke o zavrnitvi vloge tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči.