Jedro

Tožeča stranka s pogodbo o poslovnem sodelovanju ni prevzela nase odgovornosti za poslovno uspešnost prodajalne tožene stranke v Ljubljani. Sicer pa tudi iz samih zakonskih določb o komisiji ne sledi takšna odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, 1., da se sklep Okrajnega sodišča v Kočevju o izvršbi, opr. št. Ig 99/00035 z dne 5.3.1999, razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka (odločbi, da se dolžniku naloži, naj poravnava v izvršilnem predlogu navedeno terjatev, in o odmeri izvršilnih stroškov); 2., ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 8,998.183,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1998 dalje do plačila; 3. ugotovilo, da ne obstaja tolikšna terjatev tožene stranke do tožeče stranke; 4. toženi stranki naložilo, da v 15 dneh plača navedeni znesek z obrestmi tožeči stranki, in, 5., da ji plača v 15 dneh 200.990 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 dalje do plačila. Terjatev tožeče stranke ni bila sporna. Tožena stranka je bila ustanoviteljica izbrisane družbe E. d.o.o. Ni dokazala nobenega izmed elementov odškodninske odgovornosti tožeče stranke za škodo, ki jo je ugovarjala v pobot. Pravno razmerje med tožečo stranko in družbo E. je sodišče presodilo kot komisijsko z elementi franšizinga. S pogodbo o poslovnem sodelovanju tožeča stranka ni prevzela odgovornosti za to, da bo E. poslovala z dobičkom. Tudi s strani tožeče stranke morebitni napačni podatki o poslovanju trgovine, ki jih je zagotavljala toženi stranki, ne odvezujejo le-te lastne odgovornosti za poslovni izid. Količino in vrsto blaga je tožena stranka izbirala sama. Navedbe tožene stranke glede višine škode so pavšalne in nekonkretizirane, izguba tožene stranke pa ni v neposredni vzročni zvezi z ravnanjem tožeče stranke, katerega protipravnosti ni dokazala. Pobotni ugovor tako ni utemeljen.

Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zoper izrek te sodbe pod 3., 4. in 5. zavrnilo in jo v tem izpodbijanem delu potrdilo. Zavzelo je stališče, da zatrjevani napačni podatki o poslovanju trgovine v Ljubljani ter način dobave blaga ne dokazujejo protipravnega ravnanja tožeče stranke. Višine škode zaradi nedokazanega protipravnega ali nedopustnega ravnanja ni bilo treba ugotavljati.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je postavila pobotni zahtevek in ne odškodninskega. Opisuje, kako je spočetka dobro potekalo sodelovanje med tožečo stranko in družbo E., potem pa ji je tožeča stranka dobavljala manjše količine od dogovorjenih in izdelke iz preteklih sezon in kolekcij, in to kljub ugovorom družbe. Konsignacijska prodaja ni ničesar reševala. Tožeča stranka je s svojim ravnanjem povzročila neposredno škodo in izpad čistega prihodka v znesku 8,998.182,20 SIT s pripadki.

Sodišče je vročilo revizijo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da je tožena stranka ponudila dovolj dokazov, pa ti niso bili izvedeni, ter da bi moral ustrezni izvedenec oziroma izvedenec z ustreznim ekonomskim znanjem oceniti dokaze v višini pobotnega zahtevka, pomenijo poskus uveljaviti izpodbojni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar ta v revizijskem postopku ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP). Procesnih kršitev revidentka ne uveljavlja.

Ni razumljivo, kam meri revizija s tem, ko po eni strani poudarja, da je postavila pobotni zahtevek, ne pa odškodninskega, hkrati pa govori o škodi, ki naj bi ji jo povzročila tožeča stranka, o neposredni škodi, o izpadu čistega dohodka. Gre menda za to, da je tožena stranka uveljavljala v pobot svojo terjatev za povrnitev poslovne premoženjske škode.

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavzeli stališči, da tožeča stranka s pogodbo o poslovnem sodelovanju ni prevzela nase odgovornosti za poslovno uspešnost prodajalne tožene stranke v Ljubljani. Sicer pa tudi iz samih zakonskih določb o komisiji (771. in naslednji členi ZOR) ne sledi takšna odgovornost. Glede ravnanja tožeče stranke v zvezi z blagovnimi dobavami izgubijo sleherno težo vnovične revizijske trditve o dobavah izdelkov iz preteklih sezon in kolekcij in o njihovih količinsko pomanjkljivih dobavah (zakaj negodovanje nad premajhnimi količinami nekorantnega blaga?), ko pa je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo navedla, "da se je dogovor o vrsti in količini blaga sklenil po tem, ko je tožena stranka povedala svoje želje". Če se tožeča stranka teh dogovorov res ni držala (tega tožena stranka ni dokazala), pa je imela možnost in dolžnost kot dober gospodar ne le dobavam ugovarjati, marveč jih tudi zavračati (2. člen pogodbe o poslovnem sodelovanju).

Revizijsko sklicevanje na to, da so bile poleg konsignacijske prodaje določene še dodatne obveznosti tožene stranke, tudi ni upoštevno. Te je tožena stranka sprejela s sklenitvijo pogodbe in jih ni mogoče obravnavati kot škodno početje tožeče stranke.

Podobno velja za ponovne trditve o tem, da je tožeča stranka zavajala toženo s tem, da ji pred sklenitvijo pogodbe ni povedala, da trgovina v Ljubljani poprej ni poslovala pozitivno. Tožena stranka je v svojih navedbah pod 3. pojasnila, da je dvomila o poprejšnji uspešnosti te trgovine, da pa je pogodbo vseeno sklenila, čeprav tožeča stranka ni dokumentirala zatrjevane uspešnosti trgovine. Ker se je tožena stranka navzlic temu podala v posel s tožečo stranko, ni mogoče te okoliščine obravnavati kot protipravnega ravnanja, ki bi povzročilo škodo toženi stranki.

Presoja nižjih sodišč, da tožena stranka ni izkazala protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja kot pogoja za odškodninsko odgovornost tožeče stranke, je po razloženem pravilna in tako materialnopravno pravilno tudi ni bil ugotovljen obstoj v pobot ugovarjane odškodninske terjatve tožene stranke.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).