Jedro

V skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 mora lastnik vozila oz. imetnik pravice uporabe podati za razbremenitev odgovornosti materialnopravno relevanten dokazni predlog, ter izkazati dodatno procesno skrbnost - dokaz predložiti ali izkazati, da tega dokaza sam ne more pridobiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Mestno redarstvo Mestne občine Murska Sobota (prekrškovni organ) je 7. 7. 2009 G. A. izdalo plačilni nalog zaradi prekrška po prvi alineji četrtega odstavka 28. člena Odloka o ureditvi cestnega prometa v Mestni občini Murska Sobota ter mu izreklo globo v višini 41,73 EUR. Na podlagi storilčevega ugovora je prekrškovni organ z odločbo z dne 26. 8. 2009 plačilni nalog odpravil in storilcu zaradi navedenega prekrška izrekel globo v višini 41,73 EUR. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 27. 9. 2010 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in potrdilo odločbo prekrškovnega organa.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS. Opozarja, da je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega, ne da bi sledil njegovemu ugovoru in opravil poizvedbo pri njegovem delodajalcu o zatrjevani vožnji v tujini v času storitve prekrška. Storilec bi sicer lahko potrdilo o opravljanju dela izven Republike Slovenije pridobil sam in ga predložil prekrškovnemu organu, ali pa bi izkazal, da dokaza ne more pridobiti in bi poizvedbe opravil prekrškovni organ. Vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da je prekrškovni organ pozval storilca, naj dopolni svojo izjavo (ugovor) le z navedbo osebnih podatkov osebe, ki naj bi v času storitve prekrška uporabljala vozilo. Če je prekrškovni organ menil, da storilec ni storil vsega, kar bi lahko, bi po mnenju vrhovnega državnega tožilca moral storilca pred izdajo odločbe pozvati, naj ugovor dopolni tudi s predložitvijo dokazov, na katere se sklicuje. Ker prekrškovni organ tega ni storil, njegove napake pa ni odpravilo niti sodišče, je bila storilcu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve okrajnemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku poteka brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Konkretizacijo te pravice predstavlja določba 55. člena ZP-1, ki prekrškovnemu organu nalaga, da mora pred izdajo odločbe o prekršku storilca obvestiti o prekršku in ga poučiti, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška in da mora pri tem navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati. Če gre za prekršek zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu, kot je obravnavani, se ugovor storilca zoper plačilni nalog šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku (57. b člen ZP-1). Obvezna sestavina plačilnega naloga po tem členu je pouk o pravici do pravnega sredstva (ugovora), ki med drugim obsega tudi pouk o tem, da mora kršitelj v ugovoru zoper plačilni nalog navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati.

5. Pravici kršitelja, da se v postopku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani ustreza dolžnost prekrškovnega organa, da kršitelju omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Pri tem organ ni dolžan izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegova pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje.(1)

6. Poseben procesni položaj daje kršitelju določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, na podlagi katere se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(2) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga prvi odstavek 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi, organ pa je nato dokaz dolžan presoditi in oceniti.(3) Šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in predložiti, zadostuje, da poda predlog, naj dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Takšen način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev omogoča kršitelju uveljavljanje vseh procesnih jamstev (22. in 29. člen Ustave RS), hkrati pa postopka o prekršku, ki naj bi potekal brez odlašanja, hitro in enostavno, bistveno ne zavlačuje.

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je G. A. dne 26. 3. 2009 v Murski Soboti na delu ceste, kjer je parkiranje časovno omejeno, parkiral osebno vozilo znamke Mazda, ne da bi na vozilo namestil parkirno uro. Ker ni bilo mogoče ugotoviti identitete storilca, je prekrškovni organ v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 plačilni nalog izdal lastniku vozila G. A. Storilec je v ugovoru zoper plačilni nalog navedel, da prekrška ni storil, saj se je tistega dne kot šofer, zaposlen pri I., vračal iz Nemčije. V utemeljitev svoje navedbe je priložil fotokopijo potnega naloga in navedel, da lahko prekrškovni organ pridobi od njegovega delodajalca tudi uradno potrdilo.

9. Čeprav je storilčev dokazni predlog materialnopravno relevanten (alibi) in konkretiziran, pa po presoji Vrhovnega sodišča storilec ni izkazal procesne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 in zgoraj omenjeno sodno prakso od njega pričakuje. Storilec bi namreč lahko potrdilo delodajalca pridobil sam in ga predložil prekrškovnemu organu, ali pa bi moral izkazati, da tega dokaza sam ne more pridobiti. Procesnega bremena, ki ga storilcu pri tovrstnih prekrških nalaga prvi odstavek 233. člena ZVCP-1, ne zmanjšuje niti okoliščina, da ga je prekrškovni organ z dopisom z dne 14. 7. 2009 pozval, naj ugovor dopolni le z navedbo osebnih podatkov osebe, ki naj bi v času storitve prekrška upravljala njegovo vozilo, ne pa tudi s predložitvijo dokazov, na katere se je storilec skliceval (potrdilo delodajalca). Storilec je bil namreč v plačilnem nalogu z dne 7. 7. 2009 pravilno in zadostno poučen, da mora že v ugovoru zoper plačilni nalog navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati (57. b člen ZP-1). Četudi je prekrškovni organ po prejemu storilčevega ugovora (izjave) menil, da storilec ni izkazal zadostne procesne aktivnosti, pa glede na pravilen pravni pouk v plačilnem nalogu storilca ni bil dolžan pred izdajo odločbe ponovno pozivati, naj svojo izjavo dopolni še s predložitvijo delodajalčevega potrdila.

C.

10. Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008. Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (3): Prim. npr. sodbi VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010.