Jedro

Dolžnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pravilno in izrecno poučen, da se pritožba vloži pri sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep, zato ni mogoče zaključiti, da gre za nevednost dolžnika niti da gre za očitno pomoto dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor dolžnika z dne 20. 11. 2012. Dolžnik se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožil. V pritožbi navaja, da se zoper sklep v celoti pritožuje iz razloga napačne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZIZ). Meni, da je sodišče spregledalo, da upnikova terjatev, na podlagi katere zahteva novo zavarovanje, izhaja iz listin z dne 19. 2. 2008, 17. 3. 2008, 15. 4. 2008, 19. 5. 2008 in 16. 7. 2008, za katere je že nastopilo zastaranje v smislu izterjave občasnih terjatev za plačilo obresti in stroškov postopka. Izrek izpodbijanega sklepa zato ni pravnomočno ugotovljen. Dolžnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je prepozna.

V skladu z določbo osmega odstavka 112. člena ZPP se v primeru, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnemu sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. V konkretnem primeru je dolžnik pritožbo zoper sklep, ki ga je prejel 22. 12. 2012, poslal na Višje sodišče v Celju, in sicer priporočeno po pošti dne 31. 12. 2012, to je zadnji dan pritožbenega roka. Pošiljka je prispela na Višje sodišče v Celju 3. 1. 2013, to sodišče pa jo je naslednji dan, 4. 1. 2013, poslalo Okrajnemu sodišču v Velenju v pristojno poslovanje.

Na podlagi določbe 342. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, je potrebno pritožbo zoper sklep vložiti pri sodišču, ki je izreklo sklep na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je to opozorilo pravilno in izrecno napisalo v pravnem pouku v izpodbijanem sklepu (cit.: Pritožba se vloži pri tem sodišču, v 2 izvodih.). Glede na navedeno zakonsko določbo in pravilni pravni pouk v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnikova pritožba prispela na Okrajno sodišče v Velenje, kjer bi jo moral dolžnik praviloma vložiti, šele po izteku roka za vložitev pritožbe. Izpolnjen je tako objektivni pogoj za oceno pritožbe kot prepozne. Ob zgoraj navedeni določbi osmega odstavka 112. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadalje ugotavljalo, ali je mogoče vložitev pritožbe pri za vložitev pritožbe nepristojnemu sodišču (višjemu sodišču) pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik ne le poslal vlogo na Višje sodišče v Celju, pač pa je tudi iz same vsebine pritožbe razvidno, da je vloga naslovljena na Višje sodišče v Celju. Kot razlaga tudi dr. Aleš Galič na str. 465, tč. 7. v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, sklicevanje na nevednost, ki lahko opraviči izjemo po osmem (pred spremembo ZPP: petem) odstavku 112. člena ZPP ne pride v poštev, če je bila stranka v pravnem pouku izpodbijane sodne odločbe pravilno in izrecno poučena o tem, da mora na primer pritožbo vložiti pri sodišču prve stopnje, pa jo nato kljub temu vloži neposredno pri višjem sodišču. Do ravno takega primera je prišlo v obravnavani zadevi. Stranki izvršilnega postopka sta bili v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pravilno in izrecno poučeni, da se pritožba vloži “pri tem sodišču”, torej pri sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep, to pa je Okrajno sodišče v Velenju. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je šlo za nevednost dolžnika niti za njegovo očitno pomoto. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavreči kot prepozno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).