Jedro

Za priposestvovanje je bila poleg 20 letne posesti potrebna tudi dobra vera tako po prej veljavnih pravilih civilnega prava, kot po sedanjem 4. odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine, ki je pripadla tožencu po sklepu o dedovanju. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče nepravilno razlaga dedni dogovor iz leta 1941 in da je zmotno uporabilo določbe materialnega prava o dobroverni posesti in priposestvovanju. Izrek sodbe in obrazložitev sta v popolnem nasprotju. Tožnik navaja, da se je dogovorjena pravica košnje nanašala na parceli v drugi k.o. in ne na sporni parceli, ki nista bili izročeni. Tožnikov oče zaradi nejasnosti ni vedel, kaj pomeni zapis v dednem dogovoru. Lastništva tudi ni preverjal z ogledom zapuščinskega spisa. Končno še navaja, da stojijo na spornem zemljišču razna poslopja, ki spadajo h kmetiji, kar bi se vse lahko ugotovilo ob ogledu. Tožnikov oče je bil ves čas do tožnikove nameravane gradnje dobroverni posestnik spornih parcel. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ni pojasnil, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Omenja le nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar bi lahko predstavljalo 13. točko 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Svojo trditev glede nasprotja utemeljuje le s poudarjanjem nejasnosti v dednem dogovoru glede okoliščine, kdo je prevzel sporni parceli. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Po uradni dolžnosti je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar tudi take kršitve ni ugotovilo.

Revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V dednem dogovoru z dne 17.1.1941 med tožnikovim in toženčevim pravnim prednikom je bilo jasno dogovorjeno, da izroči tožnikov oče kot prevzemnik zapuščine svojemu bratu kot dedni odpravek parceli št. 100/1 travnik in 100/2 stavbišče in parceli št. 511 in 512 (travnika). Prevzemnik pa je imel pravico, da na teh parcelah do svoje smrti pokosi in spravi vsako leto štiri vozove sena in dva voza otave. Na podlagi takega dogovora sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je tožnikov oče s tem, da je užival sporni parceli v bližini svoje domačije, izvrševal pravico, ki mu je šla po dednem dogovoru. Ugotovili sta, da tako ne gre za dobroverno uživanje tujih nepremičnin, ki bi lahko vodilo do priposestvovanja. Pri tem je sodišče druge stopnje poudarilo, da tudi pregled zapuščinskega spisa, ki jih je po uradnih zaznamkih opravil kažejo, da ni mogel biti v dobri veri glede lastnine zemljišč. Ob takih ugotovitvah sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da tožnik s svojim posestnim prednikom ni priposestvoval lastninske pravice na parcelah št. 100/1 in 100/2 Za priposestvovanje je bila poleg 20 letne posesti potrebna tudi dobra vera tako po prej veljavnih pravilih civilnega prava, kot po sedanjem 4. odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90).

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).