Jedro

Pravna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka v sodnem postopku nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba ne more vložiti tožbe, niti ne kdo drug v njenem imenu. Pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka po vložitvi tožbe, vložene v imenu mrtvega tožnika, zato ni mogoče odpraviti.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo in potrdilo odločbo tožene stranke z dne 28.6.2004, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), odpravila odločbo Upravne enote Krško z dne 3.7.2003, in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Prvostopni upravni organ je z navedeno odpravljeno odločbo med drugim odločil, da je SOD tam navedenim upravičencem dolžan izplačati odškodnino za podržavljeno Usnjarno G. v K. v višini 628.208,75 DEM.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so med strankama sporna vprašanja glede upravičenca do denacionalizacije, glede vrednotenja podržavljenega podjetja in glede oblike denacionalizacije za upravičenca, ki je premoženje pridobil nazaj z odplačnim pravnim poslom. Navaja, da je bilo podjetje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48), po katerem se šteje, da je bilo podjetje podržavljeno z uveljavitvijo zakona. Ker je lastnik podjetja X.Y. st. pred uveljavitvijo zakona (dne 21.10.1943) umrl, naj bi se štelo, da je bilo premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, čeprav se je ugotovitvena odločba o podržavljenju z dne 4.11.1953 glasila nanj. Meni, da so zato upravičenci, v korist katerih se lahko vrača podržavljeno premoženje, pravni nasledniki X.Y. st.. Zahteve za denacionalizacijo ni mogel vložiti eden izmed solastnikov za vse ostale. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, kdo izmed upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov je vložil zahtevo v predpisanem roku. Dodaja, da vrednost podržavljenega podjetja ni bila ugotovljena v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00). Upravičencem, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, pa naj bi šla pravica do odškodnine po šestem odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US). Ali gre pri X.Y. ml. za tak primer, bo treba v postopku še ugotoviti. Dodaja še, da je bil sklep prvostopnega upravnega organa z dne 6. 6. 2001 razveljavljen, zato ni mogoče govoriti o pravnomočni določitvi upravičencev kot tudi ne, da so bile zahteve vložene pravočasno.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge in navajajo, da sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe glede tega, kdaj so dediči po X.Y. st. pridobili lastninsko pravico. Iz spisne dokumentacije naj bi izhajalo, da je bilo podjetje podržavljeno X.Y. st., da je ta umrl pred podržavljenjem podjetja ter da so dediči postali lastniki na podlagi prisojila, vpisanega v zemljiško knjigo dne 16. 9. 1954. Ker naj bi večino osnovnih sredstev predstavljale nepremičnine, naj bi se zato štelo, da so lastninsko pravico pridobili šele po podržavljenju. Menijo, da je kot upravičenca treba šteti osebo, na katero se glasi akt o podržavljenju, ne glede na to, ali je bila ta oseba v času podržavljenja mrtva. Vloga enega izmed pravnih naslednikov pa naj bi štela v korist vseh ostalih. Ker dediči predstavljajo skupnost lastnikov, naj bi bila zahteva enega od dedičev tudi zato vložena v korist ostalih. Menijo, da je zato X.Y. ml. treba šteti kot pravnega naslednika, zaradi česar ne gre za situacijo iz šestega odstavka 42. člena ZDen. Glede aktivne legitimacije strank, pravočasnosti in popolnosti vlog pravnih naslednikov kot nedopustno ocenjujejo, da drugostopni organ dvakrat različno odloči o zadevi. Vsi pravni nasledniki so nasledniki pokojne upravičenke T.G. st., žene prejšnjega lastnika, zato naj bi bil zahtevek tudi glede nje pravočasen in izkazan. Kot nedopustno ocenjujejo, da se je SOD strinjal s postavitvijo izvedenca, v pritožbi pa je v temelju izpodbijal cenitev. Primerjava med vrednostjo, ugotovljeno z izvedenci (628.208 DEM) in po zapisniku o podržavljenju (7.030 USD), naj bi kazala, da je bilo podjetje ob popisu izrazito podcenjeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben.

Pravna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka v sodnem postopku nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba ne more vložiti tožbe, niti ne kdo drug v njenem imenu. Pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka po vložitvi tožbe, vložene v imenu mrtvega tožnika, zato ni mogoče odpraviti (enako stališče je vrhovno sodišče sprejelo tudi že v zadevi opr. št. I Up 1269/2004 z dne 7.12.2005 in zadevi II Ips 157/2000 z dne 20.9.2000).

Kot tožniki so v obravnavani zadevi v tožbi navedeni T.G., X.Y., T.D.G., J.V., A.G., A.V. in M.J. Iz tožbe in iz priloženih upravnih spisov pa izhaja, da so vsi navedeni tožniki umrli v času pred vložitvijo tožbe, ki je bila po skrbnici za poseben primer M.P. vložena dne 10.9.2004. T.G. (roj. 15.10.1883) je namreč umrla 1.9.1964, X.Y. (roj. 10.11.1911) je umrl 12.10.1971, T.D.G. (roj. 2.4.1921) je umrla 15.10.2002, J.V. (roj. 17.3.1910) je umrla 4.2.1999, A.G. (roj. 10.1.1915) je umrl 18.1.1994, A.V. (roj. 19.7.1906) je umrla 5.7.1992, M.J. (roj. 11.2.1909) pa je umrla 22.3.1983. Ker so torej vsi tožniki umrli že pred vložitvijo tožbe, ta procesna pomanjkljivost pa je neodpravljiva, je bilo tožbo treba zavreči. Na odločitev v stvari ne more vplivati okoliščina, da so bila v sodni spis po pozivu sodišča prve stopnje, da pooblaščenka v spis vloži pooblastilo za zastopanje tožnikov, vložena pooblastila pravnih naslednikov navedenih tožnikov, saj je bila tožba nedvoumno vložena v imenu pokojnih tožnikov, ne pa v imenu njihovih živih pravnih naslednikov.

Ker je bila tožba vložena v imenu tožnikov, ki so vsi umrli že pred vložitvijo tožbe, te procesne pomanjkljivosti, na katero sodišče po uradni dolžnosti pazi ves čas postopka, pa ni mogoče odpraviti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo.