Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku znesek v višini 18.201,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je sodišče odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške v višini 3.112,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se toženi stranki po svoji pooblaščenki pravočasno pritožujeta in uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnici navajata, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku glede premoženjske škode v delu glede izgubljenega zaslužka, saj je izhajalo zgolj iz tožbenih navedb, ki pa niso z ničimer dokazno podkrepljene. Tožnik je v tožbi navajal, da je bil prikrajšan pri zaslužku, ki ga je predstavljala prodaja drv (in sicer v treh letih 21 klafter drv) ter po eno tele in prašič letno kot plačilo sosedom za njihovo pomoč. Sodišče je slepo verjelo tem tožbenim navedbam ter navedbam o vrednosti drv in živali, čeprav je dokazni postopek pokazal, da tožnik drv sploh ni prodajal, temveč jih je porabil za lastne potrebe, pri spravilu drv pa so mu pomagali sosedje. Zato ne držijo tožbene navedbe, da tožnik v času zdravljenja ni spravil nič drv. Ker tudi pred škodnim dogodkom prodaja drv ni predstavljala vira zaslužka tožeče stranke, saj jih je porabil za lastne potrebe, posledično tudi ni mogel biti prikrajšan v zaslužku. Pritožba nadalje izpostavlja, da sodišče v sodbi ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je pred operacijo tožnika njegov poglavitni vir zaslužka predstavljala prodaja drv, zato v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik ni uspel dokazati, da mu je iz razloga neprodanih drv nastala kakšna premoženjska škoda, sploh pa ne kot izguba na zaslužku. Poleg tega so priče izpovedovale o pripravi 6 in ne 7 klafter drv letno, sodišče pa je slepo sledilo navedbam tožnika tako glede števila klafter (21 klafter v treh letih), kot tudi glede vrednosti drv. Pritožnici zato menita, da je sodišče v tem delu tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo (168. in 174. člen OZ). Pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, saj ne ustreza kriterijem iz 179. člena OZ oz. odstopa navzgor. Neprimerno je ovrednotena odškodnina iz naslova strahu, za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tožnika pa po mnenju pritožnic sploh ni podana pravna in dejanska podlaga. Tožnik ni utrpel trajnega, temveč le začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, zato mu ni mogoče prisoditi odškodnine iz tega naslova. Ta oblika škode je praviloma lahko zgolj trajne narave, denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se lahko prisoja le v izjemnih primerih – ko je to močne intenzitete in če to opravičujejo posebne okoliščine. Slednje v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, zato po mnenju pritožnic sodišče ne bi smelo prisoditi odškodnine iz tega naslova. Sodišče je tudi odškodnino za strah odmerilo v previsokem znesku, saj strah ni bil takšne intenzitete, da bi to opravičeval. Odškodnina iz tega naslova bi lahko znašala največ 1.250,00 EUR.

Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki v svojem odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem navedbam toženk v pritožbi in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Obstoj temelja tožbenega zahtevka oz. odškodninske odgovornosti toženih strank v pritožbenem postopku ni sporen, zato se drugostopenjsko sodišče ni spuščalo v vprašanje odgovornosti S. b. C., kjer je bil tožniku opravljen operativni poseg na skrotalni kili s hernioplastiko. Ni sporno, da je zdravljenje pri tožniku namesto 2 do 3 mesecev, kot bi bilo običajno, trajalo 3 leta in en mesec, in sicer zaradi gnojenja rane, ker je bil v tožnikovem telesu pozabljen del materiala, ki bi moral biti že odstranjen. Prav tako ni sporen obstoj zavarovalnega razmerja med drugo- in prvotoženo stranko, zato se pritožbeno sodišče tudi s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Sporna je utemeljenost prisojene odškodnine po višini oziroma upravičenost tožnika do posameznih njenih postavk.

Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, je pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ta pa so stopnja bolečin (telesnih oz. duševnih) in strahu ter njihovo trajanje, odmerjena višina pa je odvisna tudi od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine je potrebno upoštevati načelo individualizacije odškodnine in zato ugotoviti vse konkretne prizadetosti oškodovanca ter kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklicno in siceršnje delo ter aktivnosti, prisojeno odškodnino pa je poleg tega potrebno vpeti v širše družbene okvirje s primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin v podobnih primerih (načelo objektivizacije odškodnine). Povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem, pa predpisuje 174. člen OZ.

1. O odškodnini za premoženjsko škodo Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno prisodilo odškodnino iz naslova izpadlega dohodka. Po mnenju pritožnic je namreč izvedeni dokazni postopek pokazal, da tožniku v tem delu ni nastala nikakršna škoda, saj naj bi tako sam tožnik kot tudi zaslišane priče jasno izpovedali, da so mu sosedje pomagali pri spravilu drv, ki pa jih ni prodajal, temveč porabil zgolj za lastne potrebe. Pritožnici prav tako izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča glede količine samih drv oz. opozarjata, da so priče izpovedovale o pripravi 6 klafter letno, ne pa 7 klafter, kolikor mu je prisodilo sodišče. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je bilo tekom postopka govora o sekanju drv z dvema različnima namenoma, in sicer nekaj za lastno porabo in nekaj za trg. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila izguba na tistih 7 klaftrah letno, ki bi jih tožnik nasekal in prodal, če bi zdravljenje potekalo običajno, tj. največ 2 do 3 mesece, tako pa jih zaradi zdravstvenih težav 3 leta ni mogel nasekati in posledično tudi ničesar zaslužiti iz tega naslova. Izpovedi o 6 klaftrah letno pa se nanašajo na tista drva, ki so jih tožniku pomagali nasekati sosedje in jih je tožnikova družina sama porabila, da je kmetija lahko sploh funkcionirala. Tožnik je že tekom postopka ter tudi v svojem odgovoru na pritožbo poudaril, da v času neuspešnega zdravljenja ni bil sposoben sekati drv, zato so mu pri tem vsako leto priskočili na pomoč sosedje, toliko, da je bilo poskrbljeno za tožnikovo družino (6 klafter), drv za prodajo (7 klafter) pa mu sosedje niso mogli nasekati. Ravno slednja količina drv predstavlja uveljavljano premoženjsko škodo zaradi izpadlega dohodka, zato je prvostopenjsko sodišče tožniku pravilno prisodilo denarno odškodnino iz tega naslova. Glede pritožbenih očitkov, da je sodišče nekritično sprejelo tožnikove navedbe glede vrednosti neprodanih drv ter živali, s katerimi se je tožnik moral vsakoletno oddolžiti sosedom za njihovo pomoč na kmetiji, ter glede same oddaje živali, pritožbeno sodišče opozarja, da se toženi stranki tekom postopka konkretizirano tem navedbam sploh nista upirali, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno utemeljilo svojo odločitev na izpovedi tožnika, ki je bila podprta tudi z izpovedmi prič. Gre torej za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP ne more upoštevati, saj pritožnici nista izkazali, da brez svoje krivde teh dejstev nista mogli navesti do prvega naroka za glavno obravnavo.

Kar se tiče pritožbenega očitka, da sodišče sploh ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je pred tožnikovo operacijo njegov glavni vir zaslužka predstavljala prodaja drv, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to sicer res, toda hkrati pojasnjuje, da takšna napačna prvostopenjska ugotovitev na pravilnost in zakonitost sodbe nima nikakršnega vpliva. Sam tožnik tekom postopka nikoli ni zatrjeval, da se preživlja v glavnem s prodajo drv, na kar je opozoril tudi v svojem odgovoru na pritožbo. V okviru premoženjske škode je zgolj uveljavljal izgubo na zaslužku od neprodanih drv, kolikor bi jih prodal, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, kar pa mu je sodišče prve stopnje tudi pravilno prisodilo. Pri tem za odmero odškodnine nima nikakršnega pomena dejstvo, ali bi takšen prihodek predstavljal poglavitni vir tožnikovega zaslužka ali ne. Gre za konkretno opredeljeno in uveljavljano škodo, glede katere je prvostopenjsko sodišče odločilo povsem pravilno. Pritožbeno sodišče tako v tem delu v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje.

2. O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Kot pravilno navaja pritožba, so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave, prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je po ustaljeni sodni praksi možna le v izjemnih primerih. Po mnenju pritožnic pa za takšno izjemno situacijo v primeru tožnika ni šlo, zato mu je bila odškodnina iz tega naslova prisojena neupravičeno. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da je v predmetni zadevi specifika v tem, da gre za tožnika, ki je po poklicu kmetovalec. Po oceni izvedenca ter po lastnih navedbah je bil tožnik 3 leta skoraj povsem onemogočen pri svojem delu, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da kmečko delo poteka skozi ves dan in vključuje številne fizične napore, ki pa jih tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil zmožen. Tožnik je bil vsa 3 leta omejeno gibljiv ter odvisen od pomoči domačih, predvsem pa, kot že rečeno, ni mogel opravljati nobenih kmečkih opravil, ki zanj tako rekoč predstavljajo vir preživetja. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in ocenjuje, da sta bila vpliv in trajanje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tolikšna, da opravičujeta prisoditev denarne odškodnine iz tega naslova, četudi sama intenziteta morda nekoliko odstopa od podobnih primerov, ko sodišče prisoja odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 247/2000 z dne 29.11.2000, na katero se sklicujeta tudi pritožnici, namreč izhaja, da so duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave, prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko gre za tako zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Prav takšna posebna okoliščina pa je po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožnik po poklicu kmet in da kar tri leta ni bil sposoben nikakršnega kmečkega dela na svoji kmetiji, ki je ob ženinem delu, pomoči sosedov in treh mladoletnih otrocih le s težavo funkcionirala. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je tožnik zaradi okrnjenega normalnega življenja in predvsem onemogočenega dela na kmetiji zaradi stalnega gnojenja rane trpel duševne bolečine takšne stopnje, da te predstavljajo pravno priznano škodo. Tako gre tudi v tem delu pritrditi pravilni odločitvi prvostopenjskega sodišča, s katero je tožniku prisodilo odškodnino iz obravnavanega naslova.

3. O odškodnini za strah: Sodišče se je pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode v tem delu oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. G., ki temelji na medicinski dokumentaciji, predloženi v dokaznem postopku, upoštevalo pa je tudi izpoved tožnika. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer napačno sledilo izvedenčevi delitvi na primarni in sekundarni strah, saj v tem primeru omenjene postavke ni mogoče deliti na tak način. Pravna doktrina je skupaj z izvedenci medicinske stroke namreč ločila strah v ožjem smislu (primarni strah), ki se kaže kot afekt, tj. intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje neposredno ob škodnem dogodku, ki ga spremljajo telesni pojavi, in traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. Strah v širšem smislu (sekundarni strah) pa je razpoloženje, ki se kasneje kaže v zaskrbljenosti ali bojazni in kot bolj ali manj enakomerno občutenje lahko traja več mesecev (1). Takšna delitev pa v predmetni zadevi ni ustrezna, saj ni šlo za nek hipni škodni dogodek, kjer bi se tožnik prestrašil za svoj obstoj v smislu primarnega strahu, temveč gre za enotno škodo v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki ni potekalo po pričakovanjih oz. ker se stanje sploh ni izboljševalo kljub stalni zdravniški oskrbi. Ta sama delitev postavke strahu pa v tem primeru v ničemer ne vpliva na odmero denarne odškodnine po višini, tako da je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu pravilna. Pri odmeri denarne odškodnine iz naslova strahu je namreč ključno vprašanje, ali je bil prestani strah dovolj intenziven in ali je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice. Da se strah šteje za pravno priznano obliko škode, mora biti skladno s 179. členom OZ zadosti intenziven in dolgotrajen oziroma takšen, da poruši oškodovančevo duševno ravnovesje. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja ter tožnikove izpovedbe, je bil tožnik zaradi neizboljšanega zdravstvenega stanja ves čas zdravljenja stalno onemogočen pri delu na svoji kmetiji, tako da so morali k delu pristopiti sosedje, da je kmetija sploh lahko funkcionirala. Tako se je tožnik vsa 3 leta upravičeno bal, da ne bo mogel več skrbeti za svojo družino in da bo njegova kmetija, ki je predstavljala vir preživetja zanj in za njegove domače, propadla. Tožnik se je prav tako zelo bal zastrupitve, saj mu je iz rane nenehno tekel gnoj, kar je zanj gotovo predstavljalo velik vir stresa in zaskrbljenosti, sploh če upoštevamo, da se je takšno stanje vleklo dobra tri leta. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in ocenjuje, da sta bila vpliv in trajanje prestanega strahu tolikšna, da opravičujeta prisoditev denarne odškodnine v odmerjeni višini, saj je opisan dolgotrajen strah zanesljivo predstavljal okoliščine, ki so vplivale na duševno ravnovesje tožnika. Prvostopenjsko sodišče je po prepričanju pritožbenega sodišča pri odmeri odškodnine povsem pravilno upoštevalo trajanje in jakost strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo ta strah omililo. Ob tem je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tudi, da se odškodnina vklaplja v širše družbene okvire, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih. Tako se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene, zato jih je potrebno zavrniti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s členom 353 ZPP pritožbo toženk kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 istega zakona. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, prav tako pa navedbe v odgovoru na pritožbo na odločitev sodišča druge stopnje niso vplivale, zato morajo pravdne stranke kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) primerjaj D. Jadek Pensa, Komentar Obligacijskega zakonika, 4. knjiga, str. 1033