Jedro

Toženka je za svojo oceno vrednosti avtomobila uporabila podatke, ki jih je posebej za potrebe tega postopka pridobila na spletni strani. Če je dejansko stanje že ugotavljala na ta način, bi pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami morala seznaniti tožnico in ji dati možnost, da se o njih izjavi ter predloži dokaze za svoje trditve, kot to sledi iz določb ZUP, glej prvi in tretji odstavek 9. člena, pa tudi prvi odstavek 138. člena, prvi odstavek 145. člena ter tretji in četrti odstavek 146. člena). Takšno vodenje postopka bi obenem omogočilo, da bi se argumenti, ki jih stranki podajata šele v upravnem sporu, obravnavali že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kar bi prispevalo k temu, da bi se pred izdajo odločbe ugotovile vse tiste okoliščine, ki so dejansko pomembne za odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 491/2016 z dne 20. 9. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 114,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je tožnica vložila 15. 9. 2016. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica s prošnjo uveljavljala dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja tatvine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod št. II K 35812/2015. Toženka se sklicuje na določbe 11., 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter na Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Navaja, da po 8. členu tega zakona osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 288,81 EUR ter da se kot premoženje upošteva premoženje, ki dosega ali presega višino 13.862,88 EUR, in osebni avtomobili ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 8.086,68 EUR (24. in 27. člen ZSVarPre). V nadaljevanju toženka pojasni, da je po uradni dolžnosti z vpogledom v evidence in na podlagi dokazil tožnice ugotavljala izpolnjevanje premoženjskega kriterija. Ugotovila je, da je tožnica lastnica osebnega vozila znamke Renault Clio 0,9 TCE, datum prve registracije 6. 11. 2015. Ocenjena vrednost vozila je po podatkih spletne strani www.avto.net od 9.990,00 EUR (vozilo letnik 2014) do 11.900,00 EUR. Glede na navedeno tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP po 13. členu ZBPP, saj vrednost njenega osebnega vozila dosega in presega vrednost 8.086,68 EUR.

3. Tožnica odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške postopka v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

4. V tožbi ugovarja, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Pri ugotavljanju vrednosti tožničinega avtomobila se ne bi smela sklicevati na zgoraj navedeno spletno stran, saj je splošno znano, da prodajalci tam vedno postavijo bistveno višjo ceno, da nato s pogajanji dosežejo realno vrednost. Poleg tega toženka ni razpolagala s podrobnejšo tehnično specifikacijo in morebitnimi posebnimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na ceno, kot so iztrošene pnevmatike, kilometrina, poškodbe notranje opreme ali karoserije. Tožnice tudi ni pozvala, da se izjavi, ali ugotovljena vrednost vozila ustreza realni vrednosti. Po sistemu Eurotax, ki ga uporabljajo pooblaščeni prodajalci rabljenih vozil, je vrednost osebnega vozila, kot je tožničino, ocenjena na 8.970,00 EUR. Upošteva se lahko presežek nad 8.086,68 EUR, torej 883,32 EUR, kar po izračunu tožnice, ki ima še hčer študentko, pomeni 147,22 EUR mesečnega dohodka na družinskega člana. Do njenih ostalih dohodkov se toženka niti ni opredelila, čeprav je tožnica, ki ima mesečno plačo v višini 580,08 EUR, predložila potrebna dokazila. V dokaz poleg izpodbijane odločbe tožbi prilaga izpis po sistemu Eurotax ocenjene vrednosti osebnega vozila, obvestila o prometu in stanju na svojem transakcijskem računu ter plačilno listo za avgust 2016. 5. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in njenih razlogih. Pojasni, da je na podlagi 33. člena ZBPP po uradni dolžnosti iz aplikacije E-Risk pridobila podatke o tožničinem vozilu, iz katerih izhaja, da je bilo prvič registrirano 6. 11. 2015 in ga je torej tožnica ob vložitvi prošnje uporabljala le 10 mesecev. Na podlagi tega je toženka menila, da pnevmatike še niso iztrošene, ob normalni uporabi vozilo prav tako nima izjemno veliko prevoženih kilometrov. Sicer pa tožnica sama navaja, da je ocenjeno na 8.970,00 EUR, kar dosega in presega vrednost 8.086,68 EUR. Že to pomeni, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, kar zadošča za zavrnitev prošnje in ugotavljanje njenih drugih prihodkov ni potrebno.

6. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Po določbi drugega odstavka tega člena se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (to je ZSVarPre, ki v 8. členu določa osnovni znesek minimalnega dohodka; usklajeni znesek le-tega od 1. 8. 2016 znaša 292,56 EUR, vendar tega podatka glede na njegovo objavo v oktobru 2016 toženka pri izdaji izpodbijane odločbe utemeljeno ni mogla upoštevati in se je zato sklicevala na pred tem določeni znesek). S citirano določbo drugega odstavka 13. člena ZBPP določa t.i. dohodkovni cenzus za dodelitev BPP. Glede ugotavljanja upravičenosti do BPP z vidika premoženja prosilca in njegove družine pa napotuje na določbe drugih zakonov. V zvezi s tem sta pomembna prvi odstavek 14. člena ZBPP, ki določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter tistih oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), ter drugi odstavek istega člena ZBPP, po katerem se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Pri tem je treba upoštevati, da so bile posamezne s tega vidika relevantne določbe v ZSVarPre črtane in so (bile) prenesene v ZUPJS.

9. Med takšne določbe spada tudi določba (5. točke prvega odstavka) 24. člena ZSVarPre, na katero se očitno opira toženka, da se kot premoženje po tem zakonu med drugim ne upošteva osebni avtomobil ali enosledno vozilo v vrednosti do višine 28 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Sedaj ZUPJS v 2. točki prvega odstavka 18. člena predpisuje, da se v premoženje ne štejejo osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo, in osebno vozilo, prilagojeno prevozu težko gibalno oviranih oseb. Vendar zadevna določba ne pomeni in ni pomenila, kot zmotno meni toženka, da v primeru, ko vrednost prosilčevega osebnega avtomobila dosega oziroma presega vrednost 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, prosilec že zato ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Pomeni le, da v tem primeru ne gre za premoženje, ki se ne upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja, ampak za premoženje, ki ga je treba upoštevati, in sicer v vrednosti oziroma na način, kot to zakon določa za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči. S tega vidika pa je med drugimi relevantna določba prvega odstavka 27. ZSVarPre, v skladu s katero se denarna socialna pomoč in s tem BPP ne dodeli, če imajo prosilec in njegovi družinski člani premoženje, ki se po ZUPJS upošteva, katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V tem primeru se torej odobritev BPP zavrne; sicer je treba ugotavljati, ali so izpolnjeni nadaljnji pogoji za dodelitev BPP.

10. Glede na navedeno se izkaže, da tudi podatek o vrednosti osebnega avtomobila, ki ga v tožbi ponudi tožnica, za odločitev o prošnji še ne zadošča, kot sicer v odgovoru na tožbo nepravilno argumentira toženka. Obenem se izkaže, da je treba v postopku, kot je obravnavani, ugotoviti točno in ne le v razponu ocenjeno vrednost osebnega avtomobila. V zvezi s tem sodišče dodaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe in spisov zadeve tudi ne izhaja, da bi se toženka pri ugotavljanju vrednosti tožničinega avtomobila oprla le na uradne podatke oziroma podatke iz zbirk podatkov, določenih v ZUPJS, ter podatke, navedene v prošnji tožnice in listinah, ki jih je ta predložila (primerjaj določbe 20. člena ZBPP in 32. člena ZBPP-C v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZUPJS ter 5. in 8. členom Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Razvidno je, da je toženka za svojo oceno vrednosti avtomobila uporabila podatke, ki jih je posebej za potrebe tega postopka pridobila na spletni strani www.avto.net. Če je dejansko stanje že ugotavljala na ta način, bi pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami morala seznaniti tožnico in ji dati možnost, da se o njih izjavi ter predloži dokaze za svoje trditve, kot to sledi iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, glej prvi in tretji odstavek 9. člena, pa tudi prvi odstavek 138. člena, prvi odstavek 145. člena ter tretji in četrti odstavek 146. člena). Takšno vodenje postopka bi obenem omogočilo, da bi se argumenti, ki jih stranki podajata šele v upravnem sporu, obravnavali že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kar bi prispevalo k temu, da bi se pred izdajo odločbe ugotovile vse tiste okoliščine, ki so dejansko pomembne za odločitev.

11. Iz povedanega izhaja, da je toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe dejansko stanje bistveno nepopolno ugotovila; zagrešila je tudi bistveno kršitev pravil postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ter zmotno uporabila materialno pravo, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki, da v ponovnem postopku glede na povedano ponovno odloči o prošnji tožnice.

K II. točki izreka:

12. Ker je s tožbo uspela, je tožnica na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, ki jih je sodišče odmerilo v okviru zahteve tožnice (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Tožnica je v tožbi uveljavljala povračilo odvetniških stroškov v skupni višini 204 točke po OT, ob vrednosti točke 0,459 EUR to znaša 93,64 EUR, kar ji je sodišče v celoti priznalo, saj znesek tako zahtevanih stroškov ne presega višine, ki je v drugem odstavku 3. člena Pravilnika predvidena za primer, kot je obravnavani, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba. Ker je slednja zavezanka za DDV, se priznani znesek, v skladu z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za uveljavljani 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 114,24 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka skladno z zakonom določenega paricijskega roka (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodna taksa se v tem upravnem sporu po ustaljeni sodni praksi na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah ne plača.