Jedro

Z naročilnico št. 7/2010 je tožena stranka prevzela (glede na podizvajalsko pogodbo) novo obveznost, ki se je odrazila tudi v dodatnem predračunu tožene stranke k predračunu K 1-0173/09. Četudi je bil predračun sestavljen na isti dan kot sporna naročilnica, to še ne pomeni, da dodatna dela niso bila izvedena. Nasprotno - šele ob izdaji naročilnice št. 7/2010 je bilo mogoče izstaviti dodatni predračun, saj prej za kaj takšnega ni bilo podlage.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 132027/2010 z dne 23. 9. 2010 in VL 132132/2010 z dne 23. 9. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavita (I. točka izreka), sprememba tožbe dovoli (II. točka izreka), tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna v roku 15 dni plačati znesek 10.469,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska nad 10.469,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2010 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 755,29 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Zoper III. in V. točko izreka sodbe je vložila iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da predmetno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 10.469,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov v višini 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2010 dalje do plačila ter tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila, podrejeno pa, da predmetno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izdelki in storitve, ki so predmet Podizvajalske pogodbe za obnovo in dokončanje trakta „J“ na X – steklarska dela, sklenjene med pravdnima strankama dne 18. 9. 2009 (Podizvajalska pogodba), opisani v popisu gradbeno-obrtniških del, ki je sestavni del pogodbe in v katerem so navedena dela, ki naj jih opravi tožeča stranka, ter da iz 3. člena Podizvajalske pogodbe jasno in nedvoumno izhaja, da se je tožeča stranka za ceno 25.729,00 EUR zavezala opraviti le tista dela, ki izhajajo iz navedenega popisa in za katera je tožeča stranka navedla tudi cene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pravilne in hkrati pomembne za presojo terjatve, ki izhaja iz naročilnice št. 7/2010 in v zvezi s katero so zaključki prvostopenjskega sodišča predmet izpodbijanja po obravnavani pritožbi.

6. Iz same listine v spisu (naročilnice št. 7/2010, A 13) izhaja, da je bila z njo naročena izdelava stabilizatorjev za nivo 3 - pisarne. Izpovedbi prič M (list. št. 190) in K (list. št. 222), da so bile to „oceanske pisarne“, sta skladni. In ker iz prvotnega popisa gradbeno-obrtniških del tožeče stranke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi bila sporna dela v teh pisarnah v njem zajeta, je potrebno zaključiti, da je šlo za dodatna dela, ki jih je tožena stranka naročila s sporno naročilnico. Neskladja med listinskimi dokazi v spisu in razlogi izpodbijane sodbe pritožnica sodišču prve stopnje zato ne more očitati. Takšna pritožbena graja je neutemeljena tudi z vidika pravilne presoje prvostopenjskega sodišča v zvezi z dodatnim predračunom (A 18), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče druge stopnje je (enako kot že prvostopenjsko sodišče) popis gradbeno-obrtniških del prebralo na način, kot ga v pritožbi izpostavlja pritožnica, vendar do drugačnega zaključka v zvezi s sporno naročilnico ni moglo priti. Upoštevalo je, da je na 2. strani popisa pod postavko 19 sicer predvidena izdelava, dobava in montaža predelne oziroma delilne stene v oceanskem pisarniškem prostoru (nivo 3) ter da je bila pri tem tožnica po popisu dolžna prispevati inox stabilizator višine 290 cm (5 kom) in inox stabilizator višine 210 cm (1 kom). Vendar pa glede na že opravljeno plačilo po podizvajalski pogodbi in med strankama nesporno dejstvo, da je bila sporna naročilnica izdana 15. 3. 2010, ne dvomi, da prvotni popis (list. št. 19) stabilizatorjev, navedenih v naročilnici, ne vsebuje. Cena stabilizatorjev po popisu (B 4) in skupnem obračunu (A 1) sicer močno odstopa (po B 4 je cena 1.080,00 EUR, po A 1 pa 5.638,14 EUR), vendar pa to ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s terjatvijo po naročilnici št. 7/2010. Stabilizatorji, ki so predmet sporne naročilnice, s popisom gradbeno-obrtniških del niso bili predvideni. Kdo je dolžan plačati dodatne stabilizatorje oziroma dela, ki so zavedena v končnem predračunu in ki jih po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ni naročila, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi in je v presežku, za dodatna dela po A 1, tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Iz listin v spisu (B 29 in B 30) izhaja, da je dne 5. 2. 2010 tožena stranka iz razloga zamude z dobavami tožečo stranko obvestila o prekinitvi podizvajalske pogodbe, z dopisom z dne 10. 2. 2010 pa se je tožeča stranka s prekinitvijo pogodbe strinjala. Zaključku sodišča prve stopnje, da do prekinitve pogodbe ni prišlo, zato ni mogoče pritrditi. Vendar pa slednje ne spreminja pravilnosti njegove končne odločitve v zvezi s (še) spornim zahtevkom. Čeprav iz dopisa tožene stranke (A 10) izhaja dogovor pravdnih strank, da z izvajanjem pogodbe z dne 18. 9. 2009 nadaljujeta do dokončanja del (predvidoma do 15. 3. 2010), pa razlogu za izdajo naročilnice, kot ga poskuša predstaviti pritožnica, ob upoštevanju v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejstva, da je bila sporna naročilnica izdana ravno na dan predvidenega končanja del po podizvajalski pogodbi (ne pa morebiti že prej), ni mogoče pritrditi. Z naročilnico št. 7/2010 je tožena stranka prevzela (glede na podizvajalsko pogodbo) novo obveznost, ki se je odrazila tudi v dodatnem predračunu tožene stranke k predračunu K 1-0173/09 (B 2), kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Da je šlo za dodatna dela, potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka izdelavo stabilizatorjev (trakt J, nivo 3 – pisarne) družbi S d. d. posebej zaračunala (A 18) oziroma ji stroške za ta dela dodatno priglasila (poleg tistih po predračunu z dne 23. 6. 2009 - B 5), kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in jasno izhaja tudi iz 3. točke predloga končnega obračuna del zasteklitve na X - trakt J (B 10).

10. Ni res, da iz izpovedbe zaslišanega K ne izhaja, da je bila sporna naročilnica podlaga za dodatna dela oziroma material. Slednji je namreč povedal, da so bila z naročilnico št. 7/2010 naročena dela za poseben oddelek na nivoju 3, ki ga tožeča stranka v popisu gradbeno-obrtniških del ni nudila, saj ob njegovi izdelavi še ni bilo jasno, ali bo ta oddelek sploh obstajal (list. št. 222). Vsled navedenemu pa je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je zaradi opustitve zaslišanja M. T. sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno ugotovilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je lahko vsa odločilna dejstva skrbno presodilo že na podlagi listinskih dokazov v spisu in zaslišanja zakonitih zastopnikov pravdnih strank, ki sta dejavno sodelovala pri sklepanju obravnavanih poslov, na njihovi podlagi pa napravilo tudi utemeljen zaključek, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Ker je po zatrjevanju pritožnice M. T. sporno naročilnico sestavila po navodilih priče M in ker je sodišče prve stopnje omenjeno pričo zaslišalo in se že na tak način seznanilo z vsebino teh navodil, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaslišanje omenjene priče ni bilo potrebno.

11. Vsled vsega obrazloženega tako ni mogoče slediti pritožnici, da razlog za izdajo naročilnice ni bil v dodatnih delih oziroma dodatnem materialu za nivo 3, temveč v izključni želji takratnega zastopnika tožene stranke, da se dokumentirajo dela, ki so bila izvedena po tem, ko je bila pogodba med pravdnima strankama prekinjena. Pritožbeni očitek, da je bila naročilnica št. 7/2010 izdana dne 15. 3. 2010, ko so bila dela po skladnih izpovedbah prič K in M že končana, stabilizatorji na nivoju - 3 pa že vgrajeni, kar naj bi narekovalo zaključek, da je izdaja sporne naročilnice pomenila zgolj formalizem, pa na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča nima vpliva. Četudi je bil predračun (A 18) sestavljen na isti dan kot sporna naročilnica, to še ne pomeni, da dodatna dela niso bila izvedena. Nasprotno - šele ob izdaji naročilnice št. 7/2010 je bilo mogoče izstaviti dodatni predračun (A 18), saj prej za kaj takšnega ni bilo podlage.

12. Nedvomno je bil del stabilizatorjev za nivo 3, kot izhaja iz popisa gradbeno-obrtniških del (B 4), zajet že s končnim predračunom z dne 23. 6. 2009 (B 5), kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe. Zakaj zneska 12.624,77 EUR (po dodatnem predračunu, A 18) ni mogoče upoštevati pri pogodbeno določenem znesku, pa je pravilo in tehtno obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po 6. členu Podizvajalske pogodbe je pogodbena cena fiksna (25.729,00 EUR) in ustreza točno določenim količinam in cenam, kot izhajajo iz popisa gradbeno-obrtniških del (list. št. 19 oziroma B 4) in katerega povračilo v omenjeni višini je tožeča stranka že upravičeno zahtevala. Ker pa je terjatev iz naročilnice št. 7/2010 glede na podlago iz pogodbe dodatna, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, pa ni stroškovno utemeljen, saj z njim ni pripomogla k rešitvi pritožbe, zato pritožbeno sodišče tožnici stroškov v zvezi z njim ni prisodilo (1. odstavek 155. člena ZPP).