Jedro

Po 25.6.1991 JLA ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega fonda.

Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico pred sporno odločbo v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožeče stranke (1. in 3. odst. izreka sodbe sodišča druge stopnje) tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v doslej nepotrjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, v preostalem delu, t.j. v delu, v katerem revizija izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 4340,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe. Toženi stranki je naložilo izpraznitev stanovanja št.2, nasprotni toženi stranki pa izročitev dvosobnega stanovanja, in sicer tistega, v katerem je toženec bival pred preselitvijo, ali pa drugega, temu ustreznega stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo in nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugodilo pritožbi nasprotne tožene stranke, pritožbo tožene stranke proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe pa je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek iz tožbe zavrne. Podrejeno pa predlaga le spremembo sodbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi nasprotne tožene stranke. V reviziji zatrjuje, da je bilo s skupno deklaracijo, ki je bila podpisana 7.7.1991 na Brionih, odloženo in suspendirano izvrševanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije za 90 dni. Zato so ponovno veljali zvezni predpisi, ne pa osamosvojitveni akti RS in je bivša JLA zakonito razpolagala z vojaškimi stanovanji. Poznejše prenehanje veljavnosti zveznih predpisov t.j. v času po 7.10.1991 na veljavnost odločbe, ki je bila izdana 22.8.1991, ne more vplivati. Drugačna razlaga skupne izjave bi pomenila kolizijo med notranjim pravom in mednarodnim pravom. V prid temu stališču govori tudi dejstvo, da je v RS v obdobju suspenza veljala tista zvezna zakonodaja, ki so jo v tem času sprejeli zvezni organi. Poudarja še, da je za odločitev v konkretni zadevi bistveno, ali je bila Slovenija v spornih 90-ih dneh v sestavi takratne SFRJ, ali ne. Po mnenju revidenta namreč o samostojni in neodvisni državi ni moč govoriti, če ta nima svojih meja in če mora policija delovati v skladu z zveznimi predpisi. To svoje stališče obširno utemeljuje in se pri tem sklicuje na pomen besede "suspenz", uporabljene v Prilogi I skupne deklaracije. Ob tem se sklicuje še na 4. alineo V. tč. Priloge 1 Skupne deklaracije in zatrjuje, da je RS na podlagi te določbe morala JLA vrniti tudi vojaška stanovanja. Meni, da je Slovenija tedaj še za 90 dni ostala v sestavi tedanje SFRJ in je bila bivša JLA zakoniti stanodajalec za sporno stanovanje. Poleg tega 1.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni mogoče uporabiti brez določila 2.in 3.odstavka istega člena, ki določata, da se premoženje JLA prevzame postopno, najkasneje do konca 1993. S tem v zvezi zatrjuje, da je Slovenija samo eden od solastnikov na skupnem zveznem premoženju in da brez soglasja drugih solastnikov - republik bivše SFRJ - ne more razdružiti skupnega premoženja. Drugačna razlaga pa bi pomenila samovoljno in enostransko ravnanje RS, ki nasprotuje temeljnim načelom pravnega reda RS in mednarodnemu pravu. Nadalje se ne strinja z odločitvijo drugostopenjskega sodišča o zahtevku iz nasprotne tožbe. Zatrjuje, da je potrebno v konkretnem primeru ob izhodišču, da je toženec v sedanjem stanovanju na podlagi ničnega pravnega posla, smiselno uporabiti 104. čl. ZOR. Če mora toženec izprazniti stanovanje, ki ga zaseda, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje. Zatrjuje še, da toženčeva stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju sodi med tim. zakonito pridobljene pravice. Stališče pritožbenega sodišča, da naj bi toženec izgubil vse pravice na prejšnjem stanovanju zaradi neuporabe, je nepravilno.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je deloma utemeljena.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Po 1. odstavku 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I), s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo. S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji, na katere se sklicuje revizija, urejajo le določena področja kot npr. režim na meji, varnost meja, carine in podobno. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno z vojaškimi stanovanji), pa ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25.6.1991. Pri tem ni nikakršnega neskladja med (kot revizija pravi) mednarodnim pravom in notranjim pravom, saj je z ratifikacijo Skupne deklaracije to postalo domače pravo, kar pa je imelo za posledico, kot je bilo že obrazloženo, odlog izvrševanja osamosvojitvenih aktov.

Glede na revizijska izvajanja je treba posebej poudariti, da je postala Republika Slovenija z dnem 25.6.1991 samostojna in neodvisna država in da noben kasnejši akt ni vplival na veljavnost osamosvojitvenih aktov. Zato Republika Slovenija od dne osamosvojitve dalje ni bila več sestavni del bivše SFRJ in so vsa revizijska izvajanja, ki temeljijo na tej napačni domnevi, neutemeljena. Sicer pa to, ob uvodoma razloženem razmerju med osamosvojitvenimi akti RS, ki temeljijo na pravici do samoodločbe (glej I. tč. Temeljnih načel Ustave RS iz leta 1974) in Skupno deklaracijo na področju upravljanja in razpolaganja z nepremičninami bivše JLA, ki niso bile zajete v 4. alinei V. tč. Priloge 1 Skupne deklaracije, za odločitev v konkretnem primeru ni pravno odločilno. Pri tem je potrebno pojasniti še, da stanovanj iz stanovanjskega fonda bivše JLA ni moč uvrstiti med objekte, ki so omenjeni v 4. alinei V. tč. Priloge 1 Skupne deklaracije in ki jih je bilo potrebno vrniti bivši JLA, kot to zmotno meni revident. Naslov te točke se namreč glasi "Nadaljnje oblike in načini izvajanja prekinitve ognja". Zato razlaga, da bi bilo na podlagi te določbe potrebno vrniti JLA stanovanja, seveda ne pride v poštev.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje revidenta na 2. in 3. odstavek 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj se ti dve določili nanašata le na možnost postopnega (fizičnega) prevzema premoženja JLA, vse v skladu z odredbami Predsedstva Republike Slovenije o preimenovanju enot JLA v enote TO Slovenije. Teh določil ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993, ampak je bila dana možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Napačno je tudi revizijsko stališče o solastništvu na bivšem zveznem premoženju. O teh vprašanjih je Republika Slovenija odločila kot suverena država s svojimi predpisi. Zato sklicevanje na pravila o solastništvu v tem primeru, ko gre za razmerja med osebami javnega prava, seveda ni utemeljeno.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).

Pač pa revident utemeljeno opozarja, da pritožbeno stališče o prenehanju stanovanjskega razmerja glede prejšnjega stanovanja zaradi izselitve v sporno stanovanje, ni pravilno.

Imetnik stanovanjske pravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati Zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA - Ur. l. SFRJ št. 84/90, h kateremu RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to ZSR in Zakon o sredstvih in financiranju JLA kot specialni predpis (Ur.l. SFRJ 53/84 in 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Če pa je toženec pridobil stanovanjsko pravico pred sporno odločbo v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je ostal v stanovanju, stanovanjske pravice ne bi izgubil, drugi pa, ki je eno stanovanje izročil, v drugega pa se vselil, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja.

Iz povedanega sledi, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi nasprotne tožene stranke materialno pravo zmotno uporabilo. Revizijsko sodišče je zato o delu revizije, v katerem je nasprotna tožeča stranka izpodbijala odločitev o pritožbi nasprotne tožene stranke, odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 2. odst. 166. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP. Ker je tudi glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče ni odločilo o teh stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotne tožene stranke je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe. Tako je bilo potrebno odločiti le o stroških revizijskega postopka. Nasprotni tožeči stranki je revizijsko sodišče prisodilo polovico priznanih odvetniških stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP), medtem ko ji ni priznalo zahtevanih stroškov za sodno takso, ker je nasprotna tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks. Nasprotna tožena stranka mora nasprotni tožeči stranki plačati 4340,00 SIT (62 SIT X 140 = 8680 SIT : 2 = 4340,00 SIT).