Jedro

Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine matere zaradi smrti 24-letnega sina, ki je živel z njo v skupnem gospodinjstvu, znaša 2.500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje o glavni stvari v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbi tožečih strank se ugodi in se izrek o stroških spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku povrniti namesto 122.264,00 SIT na 182.402,75 SIT odmerjene stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo tožnikoma plačati odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo, ki sta jo utrpela zaradi smrti svojega sina oz. brata R. D., za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke - stranski intervenient I. Š.. Glede nepremoženjske škode, ki jo je utrpela prva tožnica, je ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina zanjo 2.500.000,00 SIT oz. zaradi 25 % prispevka R. D. k nastanku nesreče 1.875.000,00 SIT, nato je upoštevalo, da je tožena stranka 1.200.000,00 SIT plačala prostovoljno pred sodbo, zato je toženo stranko zavezalo prvi tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega plačati še 675.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do plačila. Toženo stranko pa je zavezalo tožnikoma povrniti 122.264,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Tožena stranka sodbo v delu, s katerim jo je sodišče zavezalo prvi tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini, ki presega 300.000,00 SIT, izpodbija s pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo z znižanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo tako, da znaša njena obveznost iz tega naslova napram prvi tožnici le še 300.000,00 SIT. Meni, da znaša pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti sina 2.000.000,00 SIT in ne 2.500.000,00 SIT, kot je ob zmotni uporabi materialnega prava presodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil R. D. v času smrti odrasla oseba, prva tožnica pa je bila stara takrat 62 let, kar pomeni, da je pričakovano trajanje njenih duševnih bolečin bistveno krajše kot v primerih, ko gre za mlajše osebe. Poleg tega pa prisojeni znesek odstopa od dosedanje sodne prakse.

Odločitev o stroških izpodbijata tožnika, ki opozarjata, da sta po temelju uspela v celoti in ne le s 75 %, saj sta sokrivdo na svoji strani v višini 25 % upoštevala že pri višini tožbenega zahtevka, ko sta odškodnino, ki sta jo uveljavljala, zmanjšala za 25 %. In ker je bila višina prisojene odškodnine odvisna le od sodnega preudarka, z njeno ugotovitvijo pa niso nastali nobeni posebni stroški, menita, da sta upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Zato predlagata spremembo stroškovne odločitve, skladno s prej navedenim stališčem.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožba zoper odločitev o odškodnini za duševne bolečine prve tožnice zaradi smrti sina je neutemeljena zato, ker je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 1. odstavka 200. člena ZOR, kar pomeni, da je pravilno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Ugotovilo namreč je (in pritožbeno sodišče je na te dejanske ugotovitve, ker jih pritožba ne izpodbija, vezano), da je bil prvotožničin sin ob smrti star šele 24 let, da je bil redno zaposlen in da je še vedno živel v skupnem gospodinjstvu z materjo, čeprav je imel možnost za ekonomsko osamosvojitev, saj je imel svojo plačo in svoje lastno stanovanje, v katero pa se ni preselil, da je bil navezan na mater, mati pa nanj, saj je bil njen najmlajši otrok, ki ga je rodila v starosti 38 let, v otroštvu pa je zaradi bolezni (astme) potreboval njeno posebno nego, kar vse je privedlo do posebne navezanosti matere na sina, zaradi katere ga je še vedno obravnavala in skrbela zanj kot za otroka, pokojni sin pa ji je naklonjenost in čustva vračal in bil do nje skrben in pozoren. Vse te dejanske ugotovitve nudijo trdno oporo zaključku sodišča prve stopnje, da prva tožnica zaradi sinove smrti trpi hude duševne bolečine, ki ne popuščajo in zaradi katerih nima nikjer obstanka ter se počuti, kot da ne bo nikoli več zdrava. Priporočena ji je bila terapija pri psihologu, vendar pa tožba ne trdi in sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi njena duševna prizadetost prerasla v škodo notranjega izvora, to je v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotavlja pa, da bo prvotožnico prizadetost spremljala do konca življanja, da se sinove izgube zaveda vsak dan bolj in da s staranjem in pešanjem življenjskih moči njena žalost in prizadetost ne bo zbledela. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je po presoji pritožbenega sodišča denarni znesek 2.500.000,00 SIT pravična denarna odškodnina v smislu določb 200. člena ZOR in so drugačne pritožbene trditve tožene zavarovalnice neutemeljene. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo prvi tožnici, je tudi primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča v podobnih primerih prisojajo drugim oškodovancem (tako je na primer Vrhovno sodiščev zadevi II Ips 241/97 presodilo, da materi pripada 2.500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti 19 letnega sina, umrlega zaradi padca z ograje balkona, v zadevi II Ips 595/96 je staršema prisodilo vsakemu po 2.000.000,00 SIT odškodnine zaradi smrti 14-letnega sina, na katerega sta bila resnično navezana, v zadevi II Ips 105/98 pa je prisodilo po 200.000,00 SIT odškodnine staršema zaradi smrti hčere, ki je še živela z njima in sta bila nanjo zelo čustveno navezana; škode v opisanih primerih so primerljive s škodo prve tožnice, denarne odškodnine zanje pa so bile odmerjene pred najmanj štirimi leti). Vse navedeno pokaže, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarne satisfakcije za nepremoženjsko škodo prve tožnice materialnega prava ni uporabilo zmotno, zaradi česar je bilo treba pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe zavrniti, le-to pa potrditi (353. člen ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba tožnikov zoper stroškovno odločitev. Po temelju sta namreč uspela v celoti, saj sta že v tožbi izrecno priznala prispevek R. D. k nastanku škodnih posledic v deležu 25 % in torej nista trdila, da tožena stranka odgovarja za njuno celotno škodo, delež odgovornosti tožene stranke (75 %) pa ni bil sporen. Po višini pa njun uspeh predstavlja razmerje med zahtevanim in prisojenim zneskom (za prvotožnico med zneskom 3.000.000,00 SIT in 2.500.000,00 SIT in za drugega tožnika med 1.800.000,00 SIT in 1.500.000,00 SIT, torej približno 83 %. Uspeh tožene stranke in intervenienta na njeni strani zato znaša približno 17 %. V tem razmerju pravdni stranki tudi druga drugi dolgujeta pravdne stroške. Pritožba namreč nima prav, ko trdi, da sta tožnika upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v celoti, ker da zaradi zavrnilnega dela sodbe posebni stroški niso nastali; pretežni del stroškov namreč predstavljajo sodne takse in stroški zastopanja, ti pa so odvisni prav od višine tožbenega zahtevka. Ker je bil zahtevek postavljen previsoko, so bili torej tudi ti stroški višji, kot bi bili, če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen v celoti.

Pravdne stroške tožnikov je sodišče prve stopnje odmerilo na 250.560,00 SIT, pravdne stroške tožene stranke na 170.381,00 SIT in pravdne stroške stranskega intervenienta na 66.000,00 SIT. Glede na delež uspeha v pravdi sta tožnika upravičena do povrnitve 207.964,80 SIT, tožena stranka do povrnitve 14.342,05 SIT in stranski intervenient na njeni strani do povrnitve 11.220,00 SIT pravdnih stroškov. Po pobotu sta tožnika upravičena do povrnitve 182.402,75 SIT pravdnih stroškov. V tem obsegu je njuna pritožba utemeljena ter ji je sodišče druge stopnje ugodilo, stroškovno odločitev pa spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).