Jedro

V primerih preureditve skupnih prostorov v stanovanjske ne gre za ustvaritev nove stvari. Zgraditev podstrešnega stanovanja v podržavljeni stavbi, katere lastnica je postala občina po 2. odstavku 113. člena SZ, predstavlja investicijo, ki jo je potrebno obravnavati na podlagi 25. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.12.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka med drugim odločila, da se nepremičnina, ki je vknjižena kot družbena lastnina v upravi Občine LC pri vl. št. 80 k.o. ML, vrne upravičencu F.D.: z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja: dvosobno stanovanje v izmeri 66,43 m2 v prvem nadstropju, dvosobno stanovanje v izmeri 61,64 m2 v tretjem nadstropju, garsonjera v izmeri 39,21 m2 v tretjem nadstropju in dvosobno stanovanje v izmeri 61,45 m2 na podstrešju; v last in posest podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v izmeri 36,76 m2 v pritličju in vrnjenim stanovanjem in vrnjenemu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah v hiši v L. in ustrezni delež na zemljiščih parc. št. 330 in parc. št. 9, vl. št. 80 k.o. ML, kar predstavlja 7/10-tin deležev celotnega vložka (1. točka izreka); da je zavezanka za vrnitev Mestna občina L., ki je pravna naslednica bivše Občine LC (2. točka izreka), da je zavezanki dolžna skrbnica za poseben primer M.M.D. v okviru upravljanja z vrnjenim premoženjem do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, po pravnomočnosti pa dediči pokojnega upravičenca, ki bodo dedovali premoženje, izplačati odškodnino iz naslova bistveno povečane vrednosti vrnjenega premoženja, nastale zaradi investicijskih vlaganj zavezanke, v višini 140.789,05 DEM, v desetih letih od pravnomočnosti odločbe in sicer po 1.173,24 DEM mesečno, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti, do vsakega 15. v mesecu. V primeru zamude pripadajo zavezanki zakonite zamudne obresti (3. točka izreka).

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da v obravnavanem primeru ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da se tri stanovanja (dve v sedanjem tretjem nadstropju in eno v podstrešju), ki so nastala ob prenovi podržavljene hiše, naj ne bi vrnila v naravi, ker naj bi šlo za novo stvar, ki jo po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Po mnenju tožene stranke pri preureditvi skupnih prostorov (podstrešja) v stanovanja ne gre za ustvaritev nove stvari, ampak gre pri navedenih stanovanjih za investicijo, ki jo je treba obravnavati po 25. členu ZDen.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da v tej zadevi ni sporno, da so stanovanja v tretjem nadstropju in na podstrešju stavbe ... nastala po podržavljenju ob prenovi in preureditvi celotne stavbe, vključno s podstrešjem, s sredstvi, ki jih je za adaptacijo in prenovo vložila tožeča stranka. Sporna pa je vrnitev teh stanovanj v naravi denacionalizacijskemu upravičencu. Pri presoji, ali je s preureditvijo oziroma prenovo stavbe nastala nova stvar, je pomembna okoliščina, ali je s takim posegom prišlo do bistvenih sprememb glede zunanjosti, namembnosti in površine objekta. Ob obstoju navedenih okoliščin ni mogoče pri vračanju uporabiti 25. člena ZDen. To stališče je treba uporabiti tudi v primeru, kot je obravnavani. Po presoji sodišča prve stopnje je mogoče šteti, da gre za novo stvar že, če je, tako kot v obravnavanem primeru, iz nebivalnega dela stavbe (podstrešja kot skupnega prostora) nastalo stanovanje oziroma več stanovanj in če se je pri tem skupna tlorisna oziroma bivalna površina povečala. Stališče tožene stranke, da gre v tem primeru za investicijo, ki jo je treba obravnavati na podlagi 25. člena ZDen je napačno, zato je napačna tudi odločitev tožene stranke. Iz tega razloga je treba odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v nov postopek. Ker so po podržavljenju hiše narejena nova stanovanja, vračilo le-teh v naravi ne bo mogoča, pač pa bo v tem delu treba odločiti o odškodnini in v ta namen v postopek vključiti Slovensko odškodninsko družbo. Iz listin v upravnih spisih je mogoče tudi ugotoviti, da je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo le za nepremičnino (stavbo in zemljišče pod njo) na parc. št. 330, vl. št. 80 k.o. LM, medtem ko za parc. št. 9 istega vložka tega ni mogoče ugotoviti. Iz spisa izhaja, da so vlagatelji zahteve šele v vlogi z dne 4.2.1998 navedli, da je predmet denacionalizacije tudi parc. št. 9 vl. št. 80 k.o. LM. Prekluzivni rok iz 2. odstavka 64. člena ZDen velja tudi v primerih, ki ga ureja 130. člena ZUP/86. Razširitev oziroma sprememba zahtevka v postopku denacionalizacije je upoštevana le, če je vložena do 7.12.1993. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka najprej ugotoviti oziroma razčistiti, ali je bila zahteva za vrnitev parc.št. 9, vložena pravočasno in le, če bo ugotovila, da je bila, lahko odloča o njenem vračilu, pri čemer mora ugotoviti tudi, ali je to parcela, ki je namenjena za redno rabo obravnavanega objekta, ali gre za nezazidano stavbno zemljišče. Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo stranke z interesom iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Ne strinjajo se s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da gre pri treh vrnjenih stanovanjih za novo stvar. Navedeno stališče je pravno napačno in v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je vprašanje preureditve skupnih prostorov v stanovanja v stavbah, ki so bile nacionalizirana, tudi ustrezno in natančno uredil. Zakonodajalec je določil, da je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, morebitne nove investicije pa se upoštevajo, če dosegajo predpisane zakonske pogoje v skladu s 25. členom ZDen in v obliki, ki je odvisna od izbire upravičenca. Zakonodajalec je v 116. členu SZ izrecno določil, da občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj, torej nihče drug, kot občani. Omenjena zakonska določba je izjema in izjeme je treba v skladu s splošnimi pravnimi načeli razlagati ozko, ne pa na način, kot je to storilo upravno sodišče v izpodbijani sodbi.

Stališče upravnega sodišča je tudi v nasprotju s sodno prakso v primerljivih primerih (sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 718/93-6 z dne 10.11.1994, opr. št. U 1516/93 z dne 31.3.1994). Do obravnavanega vprašanja se je opredelilo tudi že Ustavno sodišče, ko je v sklepu, št. Up 233/98 z dne 31.3.1999, zavzelo stališče, da v primerih preureditve skupnih prostorov v stanovanjske ne gre za nove stvari. Sodišče prve stopnje je s svojim mnenjem tudi prejudiciralo dejansko stanje, saj v skladu z njim upravnemu organu tega dejanskega stanja ne bo potrebno ugotavljati v celoti. Iz navedb in izvedenih dokazov v postopku pri prvostopenjskem upravnem organu izhaja, da se zunanjost, namembnost oziroma površina podržavljenega objekta ne samo ni bistveno spremenila, ampak se sploh ni spremenila. Po napotkih sodišča prve stopnje pa to dejstvo naj ne bi bilo pomembno in tega tudi ne bi bilo potrebno ugotavljati. Dejstva, ki so že bila dokazana, da so sporna stanovanja bila narejena v obstoječem prostoru tretjega nadstropja in podstrešja, v obstoječem gabaritu podržavljene stavbe, katere zunanjost se ni spremenila, namembnost objekta pa je vseskozi ostala ista. Prepričani so, da navedene adaptacije prostorov ne morejo biti podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj z njimi niso nastale nove stvari niti ni bila spremenjena istovetnost stvari hiše v celoti, tako da ne morejo priti v poštev določbe 21. in 22. oziroma 23. do 26. člena ZTLR. Nenazadnje pa je upravno sodišče s tem, ko je za parc. št. 9 vl. št. 80 k.o. LM zapisalo, da iz listin v upravnih spisih ni mogoče ugotoviti, ali je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj mora sodišče raziskati oziroma preizkusiti dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Tožeča stranka v svoji tožbi ni niti z besedo omenjala oziroma se ni sklicevala na to, da je vrnitev parc. št. 9 k.o. LM kakorkoli sporna, sodišče pa je to dejansko stanje raziskalo izključno po svoji intuiciji, mimo tožbenih navedb. Sodba je glede navedenega zemljišča zanje popolno presenečenje, saj jim v postopku ni bila dana možnost, da se izjavijo o teh navedbah. Po tedanjih pooblaščencih dne 16.9.1992 so vložili zahtevo za denacionalizacijo, kateri so kot obvezno prilogo priložili tudi historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 80 k.o. LM, iz katerega izhaja, da so zahtevali denacionalizacijo vseh nepremičnin, ki so bile vpisane pri vl. št. 80 k.o. LM, ne glede na nekoliko neroden zapis v sami zahtevi. V fotokopiji zemljiškoknjižnega vložka 80 k.o. LM, se v evidenčnem listu A, pojavlja samo ena zaporedna številka, ki tudi s posebnim znakom povezuje obe parc.št. 330 in 9. Razpolagajo z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 15.2.1982, za isti vložek, kjer je navedena nepremičnina označena samo z eno parc. št. 330/9 - hiša, vrt in dvorišče. Ob taki listinski dokumentaciji lahko pride do določenih zapisov, ki so delno pomanjkljivi, vendar jih zaradi tega ni mogoče tolmačiti v škodo upravičenca. Zato so v svoji pripravljalni vlogi z dne 3.2.1998 le bolj točno opredelili podržavljeno premoženje, katerega vračilo so uveljavljali že v osnovni vlogi in pri tem ne gre za nov zahtevek, ki bi zadeval denacionalizacijo parc.št. 9 k.o. LM. Predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih tožbenih navedbah in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo strank z interesom kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča stranke z interesom utemeljeno opozarjajo na napačno stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da gre za novo stvar že, tako kot v obravnavanem primeru, če so izdelana stanovanja iz podstrešja kot skupnega prostora. V sklepu, št. Up-233/98 z dne 31.3.1999, na katerega se pravilno sklicujejo, je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da v primerih preureditve skupnih prostorov v stanovanjske ne gre za ustvaritev nove stvari. Določbe 24. do 26. člena ZTLR se nanašajo na gradnje na tujem zemljišču. Preureditev in adaptacija obstoječe zgradbe pa to nista. Prav tako ne moremo v takih primerih govoriti o spojitvi dveh stvari, če se obseg oziroma velikost hiše zaradi omenjenih posegov ni povečala. V citiranem sklepu se ustavno sodišče sklicuje tudi na svojo odločbo, št. Up-237/97 z dne 12.3.1998, v kateri je zavzelo stališče, "da zgraditev podstrešnega stanovanja v podržavljeni stavbi, katere lastnica je postala občina na podlagi 2. odstavka 113. člena SZ, predstavlja investicijo, ki jo je potrebno obravnavati na podlagi 25. člena ZDen. Predmet denacionalizacije je podržavljena stavba kot celota, skupaj s podstrešnim stanovanjem". ZDen je v okviru 25. člena določil obveznost povračila vlaganj v podržavljeno nepremičnino neodvisno od drugih predpisov, ZOR, ZTLR, SZ.

Glede na obrazloženo je v izpodbijani sodbi navedeno pravno stališče upravnega sodišča, ki se nanaša na tri, iz podstrešja izdelana stanovanja, napačno in ga tožena stranka pri ponovni odločitvi ne bo smela upoštevati, ampak bo morala upoštevati navedeno stališče ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno odpravilo odločbo tožene stranke iz razloga, ker iz upravnih spisov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti ali je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo za parc. št. 9 vl. št. 80 k.o. LM, ki je bila predmet vrnitve. Po določbah 1. odstavka 64. člena ZDen je morala biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (7.12.1993). Navedeni rok je materialni prekluzivni rok, po poteku katerega pravica do denacionalizacije ugasne. Sodišče prve stopnje s tem, ko je preverjalo, ali je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo tudi za parc. št. 9 k.o. LM, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, kot to zmotno ugovarja stranka z interesom. Določba 1. odstavka 64. člena ZDen je materialnopravna določba, na pravilno uporabo materialnega prava pa je sodišče, ob presoji zakonitosti izpodbijane upravne odločbe, dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zahtevi za denacionalizacijo z dne 16.9.1992, parc. št. 9 k.o. LM (vrt) ni navedena in da je izrecno navedena šele v pripravljalni vlogi z dne 4.2.1998. Vendar je tožena stranka v odločbi navedla, da je stranka z interesom dopolnila zahtevo za denacionalizacijo tudi z vlogo z dne 8.11.1993. V tej vlogi pa je, sicer brez parcelnih številk, poleg podržavljene hiše navedla tudi zemljišče z vrtom. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka presoditi vse navedbe strank z interesom v njihovih vlogah, vloženih do 7.12.1993. Preveriti bo tudi morala, kaj se je po podržavljenju dogajalo s parc. št. 330 in parc. št. 9, vl. št. 80 k.o. LM, saj sta v nekaterih listinah navedeni parceli označeni kot parc št. 330/9. V zvezi s tem se stranke z interesom sklicujejo na zemljiškoknjižni izpisek z dne 15.2.1982, tega izpiska pa v spisih ni.

Ker se odločitev tožene stranke nanaša tudi na vrnitev parc. št. 9 k.o. LM, za katero pa iz upravnih spisov ni mogoče ugotoviti, ali je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.