Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženka, ki svojih prostorov ne ogreva, ni dolžna poleg fiksnih stroškov, ki nastajajo zaradi delovanja sistema, na katerega je priključen njen poslovni prostor, plačati tudi zaračunani del variabilnih stroškov ogrevanja.
Namen porazdelitve obračunov na 35 % po kriteriju površine in 65 % po kriteriju porabe je v korekciji obračunov dejanske porabe, ki je lahko nižja ali višja zaradi specifične lege posameznega etažnega dela v objektu. Pri uporabi obeh kriterijev pa gre za stroške dejanske porabe toplote.
Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Predmet pravde so stroški ogrevanja dveh poslovnih prostorov, ki jih ima toženka v lasti v objektu na naslovu G., priključenem na vročevod. Tožeča stranka, ki je dobaviteljica toplotne energije, terja poleg plačila fiksnih stroškov še tisti del variabilnih stroškov, ki ni odvisen od porabe posameznih etažnih lastnikov, izkazane z delilniki, temveč se obračunava po kriteriju površine prostorov. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane dajatveni del sklepa o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 151381/2013 dne 26.9.2013 v veljavi le delno, in sicer kolikor se nanaša na izterjavo fiksnih stroškov ogrevanja v skupnem znesku 155,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov navedenih v izreku pod točko I sodbe, od njihove zapadlosti do plačila. V preostalem delu (kolikor se nanaša na variabilne stroške ogrevanja) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) v višini 131,90 EUR.
2. Proti odločitvi se pritožujeta obe pravdni stranki, iz njunih pritožbenih navedb izhaja, da očitata prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava.
3. Tožeča stranka vidi napačno uporabo materialnega prava v napačni razlagi določb Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju: Pravilnik). Meni, da Pravilnika ni mogoče razlagati tako, kot ga je prvostopenjsko sodišče, češ da se nanaša le na tiste lastnike stanovanj ali poslovnih prostorov, ki se dejansko ogrevajo, ne pa tudi na tiste, ki ogrevanja ne koristijo. Navaja, da iz strokovne literature (članek Matjaža Valenčiča prilaga pritožbi), izhaja stališče, da je ogrevanje stanovanja v večstanovanjski stavbi za stanovalca dolžnost. Vsi tisti, ki stanovanj ne ogrevajo, povzročajo ostalim lastnikom škodo in slabšo kvaliteto bivanja ter povečane stroške za ogrevanje. V večstanovanjski stavbi nihče ne sme izklopiti gretja. Nov Pravilnik, ki velja od 4.11.2015, zato izrecno določa, kaj je minimalni strošek za ogrevanje. Če se stanovanje ne ogreva ali ne dosega 40 % povprečne porabe stavbe, se obveznost lahko lastniku v celoti obračuna po podatkih glede na površino. Namen Pravilnika je bil onemogočiti posameznike, ki se grejejo na račun sosedov ali z izklapljanjem gretja povzročajo slabše bivalne pogoje v stavbi. Vse to je sodišče spregledalo, s tem ko je odločilo, da se stroški toplote stavbe delijo le med tiste lastnike stanovanj, ki se dejansko ogrevajo. Tako stališče je v nasprotju z besedilom in namenom Pravilnika. Stališče sodišča je tudi v nasprotju z določili splošnih pogojev, ki omejujejo možnost odstopa od pogodbe na skupnih odjemnih mestih. Če dobavitelj ne bi smel lastnikom stanovanj obračunavati tistega dela stroškov, ki so vezani na površino, ne na porabo, bi lastniki pravilo splošnih pogojev na tak način obšli. Prav zato je v Pravilniku določeno, da je potrebno del porabljene toplote v večstanovanjskem objektu razdeliti po kriteriju kvadrature. Sodišče je tudi spregledalo določbo 15. člena Pravilnika, ki določa, kolikšen del porabe stavbe je mogoče deliti po podatkih iz delilnika in kolikšen del po površini. V konkretnem primeru je večina etažnih lastnikov v stavbi sprejela sklep, ki določa, da se po kriteriju površine med lastnike razdeli 35 % porabljene toplote, 65 % pa se jih razdeli po kriteriju porabe. Tožnica ima zato dolžnost toženki obračunati plačilo tistega dela porabljene energije v stavbi, ki se med vse lastnike deli po kriteriju površine, to je 35 %. Zgrešen je zato zaključek sodišča, da je poraba toženkinega posameznega dela na mesečni ravni enaka nič, saj lastnika stanovanja obvezuje plačilo najmanj dela variabilnih stroškov. Glede plačila prispevka za EKO sklad pa pritožba navaja, da toženka temu prispevku nikoli ni obrazloženo ugovarjala in da je bil znesek, ki se obračunava, ustrezno objavljen v cenikih, ki so del spisovnega gradiva.
4. Toženka pa v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s plačilom fiksnega dela stroškov ogrevanja. Pritožnica poudarja, da ne ogreva svojih prostorov, da se je 1.1.2014 izselila, da je leta 2004 res s tožnico podpisala Pogodbo o dobavi toplotne energije (v nadaljevanju: Pogodba), vendar je od nje odstopila z izjavo dne 15.6.2012, torej 90 dni pred kurilno sezono 2012/2013. Iz Pogodb jasno izhaja, da je za odstop potrebno predhodno pisno obvestilo, nikjer pa ni govora, da mora odstop od pogodbe nasprotna stranka sprejeti z nekim aktom. V kolikor ta z odstopom ne soglaša, le sporoči nasprotni stranki, da vztraja pri Pogodbi, česar pa tožnica ni naredila. Nikjer iz Pogodbe ne izhaja, da se lahko razveže le po predhodni izjavi, ki jo druga stranka sprejme. Iz 14. točke Pogodbe izhaja, da njene določbe ostanejo v veljavi, dokler stranki ne odstopita od nje po predhodnem pisnem obvestilu stranke. Prejema tega obvestila tožnica ni zanikala. Nevzdržno bi bilo, da bi bilo potrebno vsak odstop od pogodbe iztožiti pri sodišču. 5. Pritožbi nista utemeljeni.
K pritožbi tožene stranke:
6. Toženkina pritožba ni utemeljena že zato, ker je kot lastnica etažnega dela dolžna nositi stroške, ki bremenijo skupne naprave večstanovanjske stavbe, v konkretnem primeru fiksne stroške ogrevanja, ki nastanejo, da sistem v objektu, v katerem ima tudi sama poslovne prostore, lahko deluje. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče v 15. točki obrazložitve odstopno izjavo toženke presojalo skozi določila Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki v 37. členu določajo, da zahteve za odstop od pogodbe ne more podati posamezni odjemalec na skupnem odjemnem mestu in ne oseba, ki se želi ogrevati z drugim energentom, pa je predpisano daljinsko ogrevanje kot obvezen način ogrevanja. Toženka je glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, posamezna odjemalka toplote na skupnem odjemnem mestu, zato njen odstop od pogodbe, kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoč niti z upoštevanjem 90-dnevnega odpovednega roka, na katerega se sklicuje pritožba. Sklenjena pogodba (ali dejanski tehnični prevzem sistema) pa ima tudi po 30. členu Splošnih pogojev za posledico začetek obračunavanja fiksnega dela stroškov ogrevanja (glede vprašanja ustavnosti takšne določbe glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-195/03).
K pritožbi tožeče stranke:
7. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka, ki svojih prostorov ne ogreva, ni dolžna poleg fiksnih stroškov, ki nastajajo zaradi delovanja sistema, na katerega je priključen njen poslovni prostor, plačati tudi zaračunani del variabilnih stroškov ogrevanja. Porabniški delež toplotne energije lastnika posameznega dela stavbe se določi na podlagi vgrajenih delilnikov, pri čemer pa 15. člen Pravilnika določa, da se stroški za ogrevanje v višini najmanj 60 % in največ 80 % razdelijo na posamezne dele stavbe na osnovi porabniških deležev določenih v 10. (ter 11. in 14.) členu Pravilnika, torej v večjem deležu na podlagi podatkov delilnika, v manjšem pa upoštevajoč delež ogrevane površine. V obravnavanem primeru so etažni lastniki objekta sprejeli sklep, da se po kriteriju površine med lastnike razdeli 35 % porabljene toplote, 65 % pa po kriteriju porabe. To pa ne pomeni, da je toženka zavezana plačati tožeči stranki navedenih 35 % porabljene toplote, ki jo etažni lastniki plačujejo po kriteriju površine (ali zato, ker delilnika nima, plačati ogrevanje z uporabo kriterija površine po 10. členu Pravilnika). Namen take porazdelitve je v korekciji obračunov dejanske porabe, ki je lahko nižja ali višja zaradi specifične lege posameznega etažnega dela v objektu. Pri uporabi obeh kriterijev pa gre za stroške dejanske porabe toplote. Tožnica torej z izterjavo dela variabilnih stroškov terja od toženke plačilo stroškov, kot da bi slednja svoje prostore ogrevala, čeprav niti v Pravilniku niti v Splošnih pogojih ni samostojne podlage za zaračunavanje tistega dela variabilnih stroškov, ki se izračunavajo glede na delež ogrevane površine. Ne drži namreč, da 35 % variabilnih stroškov ni vezanih na porabo. Tudi v tem delu gre za dejanske stroške ogrevanja, le da je način njihove porazdelitve med porabnike razdeljen deloma po drugačnem ključu. 8. Neutemeljena je tudi pritožba, kolikor se nanaša na prispevek za EKO sklad. Toženka je med postopkom trdila, da so računi, ki so ji bili izstavljeni, nerazumljivi in da iz njih ni jasno razviden način obračuna. Njen ugovor se je že zato nanašal tudi na tisti del računov, ki zajema dodatek za EKO sklad. Tožeča stranka šele v pritožbi zatrjuje, da ima znesek, ki je bil obračunan, podlago v objavljenih cenikih, ki naj bi bili del spisovnega gradiva, a tudi v pritožbi ne pove, kje točno in v kolikšnem znesku je prispevek določen.
9. Pritožbeno sodišče je glede na gornje razloge obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).