Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta glede na navedene dejanske ugotovitve pravilno ocenili, da je do nesreče prišlo izključno zaradi prehitre vožnje toženca. Tako sta tudi pravilno uporabili določbo prvega odstavka 178. člena ZOR, ko sta odločili, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Voznik tovornega vozila, ki je last tožeče stranke, in drugi toženec (v nadaljevanju toženec) sta bila dne 25.1.1992 z motornimi vozili udeležena v prometni nesreči. Toženec je bil proti odgovornosti zavarovan pri prvi toženi zavarovalnici. Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženca dolžna povrniti premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi prometne nesreče. Toženec pa je z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahteval plačilo njegove premoženjske in nepremoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen in sta ji toženca dolžna plačati nastalo škodo. Z delno sodbo pa je odločilo, da se tožbeni zahtevek toženca zavrne.

Prva tožena zavarovalnica se je pritožila proti vmesni sodbi, toženec pa proti vmesni in delni sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v celoti odgovoren za nastalo škodo. Opozarja, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je vozil po prednostni cesti, voznik vozila s priklopnikom, pa je zapeljal iz neprednostne na prednostno cesto. Sodišče druge stopnje, po mnenju toženca, tudi ni upoštevalo, da je vozilo s priklopnikom težje in bolj nevarno in da je on utrpel hujšo škodo, saj mu je zaradi nesreče nastala poleg premoženjske tudi nepremoženjska škoda. Toženec v reviziji tudi navaja, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti predvsem na ugotovitev izvedenca M. M., da je voznik vozila s priklopnikom zapeljal na prednostno cesto 0.5 sekunde preden je lahko zagledal toženca. Ne strinja se z ugotovitvami izvedenca M. M., da ga je na levo stran ceste (gledano v smeri njegove vožnje) zaneslo zaradi prehitre vožnje, temveč zato, ker se je želel umakniti vozniku tožeče stranke. Sodišče bi moralo, po mnenju toženca, opraviti ogled in postaviti novega izvedenca cestno-prometne stroke. Toženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožbenemu zahtevku tožene stranke pa ugodi, ali pa, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Toženec v reviziji ne more predlagati postavitve novega izvedenca. Po 387. členu ZPP/77 smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Toženec pa v reviziji ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tako je revizijsko sodišče preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje: - da se je nesreča, v kateri sta bila udeležena voznik tožeče stranke z vlečnim vozilom in priklopnikom in toženec z osebnim avtomobilom zastava 101, zgodila v naselju, na magistralni cesti M/10 odsek 0303, na mokrem vozišču, spolzkem in posipanem, ob oblačnem vremenu in dobri vidljivosti; - da je voznik vlečnega vozila s priklopnikom pripeljal po neprednostni cesti od Idrije proti Kalcem in je zmanjšal hitrost (ob trčenju je ta znašala 20 km/h), pogledal na obe strani prednostne ceste in ker ni videl nikogar, zapeljal na prednostno cesto; - da je toženec vozil po prednostni cesti z večjo hitrostjo od dovoljene 60 km/h, ker je ob trčenju njegova hitrost znašala 80 km/h; - da je hitra vožnja toženca povzročila nestabilnost smeri avta in njegovo zanašanje v levo čez sredino vozišča in v celoti na nasprotni vozni pas, kjer je prišlo do trčenja z vlečnim vozilom s priklopnikom; - da je imel toženec tik pred trčenjem prost svoj vozni pas, ker je bilo vlečno vozilo s priklopnikom že v celoti na voznem pasu, namenjenem za promet vozil iz nasprotne smeri, tako da do trčenja ne bi prišlo, če bi toženec vozil s predpisano hitrostjo.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Na podlagi te določbe sta ugotavljali, ali je do nesreče prišlo po krivdi obeh voznikov, ali po izključni krivdi enega od njiju.

Ugotovili sta, da voznik priklopnika ni vozil v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, da pa je toženec vozil prehitro. Tako je kršil 45., 46. in 41. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP). Zakon v 45. členu določa, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. V 46. členu zakon določa, da na cesti v naselju voznik ne sme voziti z večjo hitrostjo od 60 km na uro oziroma z večjo hitrostjo, kot jo dovoljuje postavljeni prometni znak za vse naselje ali njegov del. Prvi odstavek 41. člena pa določa, da mora voznik voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta glede na navedene dejanske ugotovitve pravilno ocenili, da je do nesreče prišlo izključno zaradi prehitre vožnje toženca. Tako sta tudi pravilno uporabili določbo prvega odstavka 178. člena ZOR, ko sta odločili, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.