Jedro

Sodišče prve stopnje je pri oceni soprispevka glede na ugotovljene opustitve na strani tožnika (uporaba neprimernih zaščitnih rokavic in poseg v stroj med delovanjem) in ob ugotovljenih opustitvah zavarovanca tožene stranke tožnikov soprispevek ovrednotilo previsoko.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu II. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 4.594,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.500,00 EUR od 23. 9. 2012 dalje do prenehanja obveznosti in od 94,72 EUR od 13. 12. 2012 do prenehanja obveznosti, v stroškovni odločitvi pa tako, da se znesek stroškov v III. točki izreka 780,20 EUR nadomesti z zneskom 1.333,90 EUR in znesek stroškov v IV. točki izreka 26,80 EUR z zneskom 18,25 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih točk II, III in IV izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 402,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku - delovni nesreči, ki se je zgodila dne 28. 10. 2011, toženi stranki naložilo tožeči stranki plačati 6.201,60 EUR odškodnine ter zakonske zamudne obresti od zneska 20.240,00 EUR od 23. 9. 2012 do 5. 11. 2012, od zneska 5.538,56 EUR od 23. 9. 2012 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 663,04 EUR od 13. 12. 2012 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka sodbenega izreka). V presežku, to je za še zahtevanih 13.801,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2012 dalje do prenehanja obveznosti, za zahtevanih 284,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do prenehanja obveznosti, kakor tudi za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 720,00 EUR za čas od 23. 9. 2012 do 5. 11. 2012 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točke sodbenega izreka). O pravdnih stroških je odločilo glede na pravdni uspeh tako, da je toženi stranki naložilo tožeči stranki povrniti 780,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka sodbenega izreka), tožeči stranki pa je naložilo toženi stranki povrniti 26,80 EUR pravdnih stroškov, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Navaja, da sodbo izpodbija v zavrnilnem delu glede zneska 12.999,00 EUR, kako tudi glede izreka o stroških in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka se pritožuje le zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje o 30 % soprispevku tožnika (glede prisojenega soprispevka tožniku), pritožuje pa se tudi zoper višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode kot prenizke. Odločitev o prisojenem 30 % soprispevku tožnika je materialno pravno napačna in nima podlage v ugotovljenih dejstvih. Pritožnik trdi, da je glede prisojenega tožnikovega soprispevka sodišče preseglo trditveno podlago tožene stranke in s tem po uradni dolžnosti raziskovalo dejansko stanje. Zato je storilo bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Sodba je nezakonita, pri čemer pa si tudi razlogi sodbe glede odločilnih dejstev medsebojno nasprotujejo, s čemer je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za nastali škodni dogodek. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na 12 strani navedlo, da je tožnik 30 % sokriv za nastanek nesreče iz razlogov, ker naj bi že 7 let pred nezgodo opravljal delo na predmetnem stroju in je kljub svoji usposobljenosti in seznanjenosti s splošnim pravilom za varno delo, da med delovanjem ne sme posegati v stroj, tja posegel, ter je tako ravnal v nasprotju s tem, kot so običajno ravnali delavci, če se je med valji pojavila smet, nadalje pa tudi ker naj bi med delom uporabljal neprimerne zaščitne rokavice in bi naj zato ravnal v nasprotju s splošnimi pravili za varno delo. Glede tožnikovega soprispevka je tožena stranka zatrjevala le, da je tožnik zaradi svoje nepazljivosti in posegom v stroj med njegovim delovanjem, s tem pa tudi kršitvijo navodil za varno delo, bistveno soprispeval k nastanku škode in torej ni zatrjevala, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, ker naj bi med delom uporabljal neprimerne rokavice ter da je bil tožnik zaradi sedemletnega staža usposobljen za delo na stroju in da je posledično delal v nasprotju s splošnim pravilom, da se ne sme posegati v stroj, oziroma da je ravnal v nasprotju s tem, kot so običajno ravnali delavci. Sodišče prve stopnje je tako v danem primeru “ex offo” raziskovalo dejansko stanje v smeri tožnikovega vpliva na nošnjo neprimernih rokavic in vpliva le-teh na samo nesrečo, kakor tudi glede tožnikovega poseganja v stroj med samim delovanjem. Četudi bi torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile rokavice, ki jih je tožnik uporabljal, neprimerne, slednje ne more iti v škodo tožnika, saj tega dejstva toženka sploh ni zatrjevala kot prispevek tožnika k nastali škodi, ampak je tožeča stranka očitala toženki, da mu ni zagotovila ustreznih rokavic. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi samo sklepalo, da je bil tožnik glede na dejstvo, da je imel 7 let delovne dobe, seznanjen s splošnim pravilom za varno delo, čeprav pri tem sploh ne pojasni, kakšna splošna pravila je imelo v mislih, niti jih toženka kot takšna ni zatrjevala. Toženka ni zatrjevala, da naj bi bil tožnik dolgoletni delavec in posledično usposobljen ter seznanjen s splošnim pravilom, da se ne sme posegati v stroj. O kakšnem splošnem pravilu ni bilo govora, ampak samo o prejetih navodilih. Toženka je namreč zatrjevala zgolj to, da tožnik ni upošteval prejetih navodil za varno delo, da ne sme posegati v stroj. Dejstvo, da naj bi med delavci vladalo splošno pravilo, da se ne sme posegati v stroj, z njene strani torej nikoli ni bilo zatrjevano, niti ni toženka zatrjevala, da tožnik ni ravnal tako, kot so običajno ravnali preostali delavci. Ker je sodišče skonstruiralo tožnikov soprispevek skozi neobstoječo splošno pravilo in neobstoječo delovno prakso, je s tem preseglo trditveno podlago ter posledično storilo bistveno kršitev postopka po 339. členu ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikovega soprispevka je tudi sama s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč že predhodno skozi zaslišanja prič pravilno ugotovilo, da je bila običajna delovna praksa pri toženi stranki ravno ta, da so delavci čistili stroj med delovanjem. Nato pa je svojo odločitev mimo trditvene podlage toženke negiralo in odločilo, da je bila delovna praksa dejansko povsem druga in da tožnik ni ravnal tako, kot so običajno ravnali delavci. Takšna sodba je nejasna in so si razlogi o ključnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Ker je bila torej v danem primeru običajna praksa ta, da se je čistilo valje med delovanjem stroja, potem takem tudi kakršno koli splošno pravilo, da se to naj ne bi smelo, že po logiki stvari niti ni moglo obstajati in. ga običajna praksa v celoti izniči. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnik ni prejel konkretnih navodil v zvezi s čiščenjem valjev. Glede na navedeno je jasno, da tožnik o čiščenju valjev ni bil poučen in mu tako v nobenem primeru ni mogoče očitati soprispevka. Običajna delovna praksa, čiščenje valja med delovanjem, v povezavi z neprejemom konkretnih navodil o tem, kako se čisti valje in pomanjkanjem nadzora ter opozoril, česar toženka niti ni prerekala, avtomatsko izključita kakršnikoli soprispevek tožnika. Tako tudi v primeru, da bi toženka uspela dokazati, da je tožnik prejel pisna navodila za varno delo, slednje ne predstavlja tožnikovega soprispevka. Tožnik namreč ni prejel konkretnih navodil o samem čiščenju valja, obenem pa tudi običajna delovna praksa in toleriranje takšnega načina dela s strani toženke v vsakem primeru v celoti izniči pomen splošnih navodil za varno delo. Ne glede na navedeno pa tožnik še poudarja, da je v celoti zanikal, da naj bi s strani toženke sploh prejel kakršna koli navodila glede čiščenja valjev. Tožnik tako pred nesrečo ni imel nikakršnih navodil za čiščenje valjev, ravnal pa je v skladu z običajno delovno prakso. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodišče sodbo spremeni tako, da upošteva odgovornost tožene stranke v celoti brez soprispevka tožnika, v koliko pa bi pritožbeno sodišče vseeno zavzelo stališče, da je podana sokrivda tožnika, pa je ta delež lahko največ 10 %. Tožnik izpodbija tudi višino odškodnine za nepremoženjske škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku po navedbi pritožbe presodilo prenizko odškodnino za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem ni upoštevalo, da je tožnik trpel dva tedna hude telesne bolečine, srednje hude telesne bolečine pa še nadaljnji mesec dni po nezgodi, nadaljnjih 6 mesecev je trpel občasne lahke bolečine, občasne lahke telesne bolečine pa trpi še tudi več kot leto dni po nesreči, te bolečine pa ga bodo spremljale do konca življenja. V zadostni meri tudi ni upoštevalo številnih nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih pritožba povzema, zato šteje, da je primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode vseh zahtevanih 19.300,00 EUR. Prvostopno sodišče je tudi prenizko ocenilo tožnikov zahtevek glede strahu. Ob nesreči je tožnik trpel zelo hud primarni strah, saj ga je bilo strah, da bo umrl zaradi notranjih krvavitev stisnjene roke, štiri tedne po nezgodi je trpel še vedno močan strah zaradi negotovosti glede zdravljenja, saj ni vedel, ali bo še lahko kdaj normalno uporabljal roko. Nadaljnji lažji strah je tožnika spremljal še približno leto dni vse do konca zdravljenja. Vse to predstavlja sekundarni strah. Zato bi mu moral biti prisojeno iz naslova strahu še nadaljnjih 1.000,00 EUR. Tudi iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Pri tožniku je močneje zavrta gibljivost poškodovanega zapestja, osnovnih členkov in sklepov med členki. Zaradi navedenih omejitev je huje ovirana gibljivost celotne tožnikove desne roke. Tako je pri tožniku desna roka po nesreči skoraj neuporabna in z njo ne more delati večine del, za katere se potrebuje spretnost prstov in moč same roke. Pri gibanju z desno roko namreč čuti bolečine. Tožnik bo glede na starost 34 let še vsaj 40. let trpel hude omejitve pri vsakršnem delu v službi kot doma, svojega dosedanjega poklica ne bo mogel opravljati. Zato bi mu moralo biti prisojenih iz tega odškodninskega naslova še zahtevanih 1.000,00 EUR. Pritožnik še navaja, da sodišča v Republiki Sloveniji na podlagi ustaljene sodne prakse prisojajo višjo odškodnino za podobne hude primere poškodb rok in dlani, kot jo je utrpel tožnik, pri čemer navaja judikate Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/99, II Ips 518/2002 in II Ips 775/2007. Pritožnik nazadnje izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da je sodišče upoštevalo pri odmeri stroškov zgolj tožnikov uspeh po višini, ne pa tudi po temelju, kar je imelo za posledico napačen procentualni izračun njegovega uspeha, ki bi moral biti 50,5 %. Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri, da ugotovi, da je v danem primeru v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke in razsodi tako, da ugodi še nadaljnjemu tožnikovemu tožbenemu zahtevku v višini 12.999,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa v plačilo naloži celotne stroške tega postopka. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša in zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pazi na bistvene kršitve določb postopka, opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sodbo se pritožuje le tožeča stranka in izpodbija II. in posledično III. ter IV. točko sodbenega izreka.

5. Pritožbeno ni sporno, da je do škodnega dogodka, delovne nesreče prišlo, ko je tožnik kot delavec zavarovanca tožene stranke 28. 10. 2011 med čiščenjem valjev na UV lakirnem stroju z desno roko posegel z zaščitno opremo (rokavicami) v območje delujočega stroja in posledično vrtečih se valjev, pri čemer mu je potegnilo roko med valja in mu jo stisnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnikovo delo na konkretnem stroju, ki ni imel nameščenih zaščitnih letev, predstavljalo delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tudi tožene stranke (drugi odstavek 131. člena in 149. ter 150. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ugotovilo pa je tudi, da zavarovanec tožene stranke in s tem tudi tožena stranka odškodninsko odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke za škodni dogodek ni pritožbeno sporen, pritožbeno sporen pa je po sodišču prve stopnje prisojeni soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, ki ga je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno objektivno odgovornost tožene stranke presojalo kot delno oprostitev objektivne odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca po drugem in tretjem odstavku 153. člena OZ, in glede na ugotovljeno krivdno odgovornost tožene stranke tudi po prvem odstavku 171. člena in 185. členu OZ, ocenilo pa ga je na 30 %.

6. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik že sedem let pred nezgodo na predmetnem stroju opravljal delo, za katerega je bil tudi ustrezno usposobljen in seznanjen s splošnim pravilom za varno delo, da se v delujoči stroj ne sme posegati z roko, pa je kljub temu ravnal v nasprotju s tem pravilom, kot so običajno ravnali delavci, če se je med proizvodnjo v teku pojavila kakšna smet med valji, tožnik pa je tudi sam priznal, da je za delo uporabljal neprimerne oziroma preohlapne rokavice, čeprav bi na to moral opozoriti nadrejene, ki bi mu zamenjali rokavice, saj so imeli slednje vedno na razpolago. Ob ugotovljenem je zato njegov soprispevek ocenilo na 30 %, 70 % odgovornosti pa ostaja na toženi stranki tako iz naslova objektivne odgovornosti, kot tudi iz naslova krivdne odgovornosti, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke v pretežni meri povzročil škodo zaradi nenameščenih zaščitnih letev na stroju, nadalje ker je dopuščal oziroma toleriral običajno prakso, ko so delavci odstranjevali smeti med valji, ko je bil stroj v pogonu, in tudi, ker ni bilo konkretnih navodil, kako je potrebno slednje odstranjevati, upoštevajoč tudi dejstvo, da valjev po celotni površini ni mogoče očistiti, ampak jih je treba obrniti na pogon, zato je tožena stranka oziroma njen zavarovanec lahko pričakovala, da lahko delavci nevarno posežejo v delo na območju valjev in pri tem utrpijo škodo.

7. Sodba sodišča prve stopnje je razumljivo obrazložena in ima vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. V sodbi očitano nasprotje v razlogih ni podano. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na 12. strani, pa tudi v drugem in tretjem odstavku na 10. strani ter prvem odstavku na 11. strani obrazložitve povsem jasno obrazložilo, da je tožnik ravnal tako, kot so običajno ravnali delavci, če se je med proizvodnjo v teku pojavila kakšna smet med valji, torej da so odstranjevali smeti med valji in posegali v stroj, ko je bil ta v obratujočem stanju. Takšno ravnanje pa je v nasprotju s splošnim pravilom za varno delo, ki je, da se v delujoči stroj z roko ne posega, pri čemer pa okoliščine takšne običajne prakse, ki jo je delodajalec po ugotovitvah sodišča prve stopnje toleriral (primerjaj drugi odstavek na 10. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče prve stopnje ni negiralo, kot zmotno trdi pritožba, saj je dejstvo, da je tožnik ravnal tako, kot so običajno ravnali delavci, upoštevalo tako, da je na strani tožene stranke ostal večji odstotek odgovornosti in torej te okoliščine ni štelo v škodo tožnika. Zato bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ob obrazloženem ni podana.

Prav tako sodišče prve stopnje o soprispevku tožnika ni odločalo preko trditvene podlage, ki jo je sicer v obrazložitvi sodbe tudi povzelo. Zato tudi ni zagrešilo pritožbeno očitane bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožeča stranka je že v tožbi kot eno od opustitev zavarovanca tožene stranke očitala, da ta ni priskrbel ustreznih rokavic, ki ne bi bile ohlapne in bi omogočale varnejše delo, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo, ko je glede temelja zahtevka uveljavljala deljeno odgovornost, ta očitek zanikala in zatrdila tudi, da si velikost rokavic izberejo delavci sami, v konkretnem primeru torej sam delavec, ki zaščitne rokavice prejme pri vodji izmene. Tožena stranka je v trditveni podlagi že v odgovoru na tožbo tudi določno navedla, da je tožnik zaradi svoje nepazljivosti in posega v stroj med njegovim obratovanjem, kršil navodila za varno delo in s tem bistveno soprispeval k nastanku škodnega dogodka in škodi, v dokaz pa se je sklicevala in priložila tudi navodila za varno delo (primerjaj priloga B 6 spisa), ki jih je sodišče v dokaznem postopku pregledalo in med drugimi izvedenimi dokazi, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi nanje oprlo svojo odločitev (1). Sodišče prve stopnje pa je nadalje po izvedenem dokaznem postopku tudi zaključilo in upoštevalo, kar izpostavlja tudi pritožba, da konkretnih navodil za čiščenje valjev tožnik ni imel, kar je tudi upoštevalo pri porazdelitvi odgovornosti kot obremenilno okoliščino na strani tožene stranke.

8. Pritožba zmotno meni, da običajna delovna praksa, ki je v nasprotju s predpisi o varnem delu, tudi če jo delodajalec dopušča, v celoti ekskulpira delavca vsakršne skrbnosti in posledično odgovornosti za varno delo. Delavci morajo biti pri delu skrbni in previdni, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost (primerjaj v času nezgode veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD - 9. člen). Vendar je deloma kljub temu pritrditi pritožbi, da je pri oceni soprispevka glede na ugotovljene opustitve na strani tožnika (uporaba neprimernih zaščitnih rokavic in poseg v stroj med delovanjem), in na drugi strani ob ugotovljenih opustitvah zavarovanca tožene stranke ter tudi upoštevaje ugotovljeno objektivno odškodninsko odgovornost, tožnikov soprispevek ovrednotilo previsoko. Ob pravilni uporabi materialnega prava je soprispevek tožnika po presoji pritožbenega sodišča 20 % in ne 30 %, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. 20 % soprispevek tožnika namreč ustreza konkretnim okoliščinam primera, kot jih je sicer dokazno podprto in prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Na strani zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke pa tako še vedno ostaja 80 % odgovornost za škodni dogodek in škodo. Pritrditi je namreč stališču sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke v pretežni meri povzročil nastanek škodnega dogodka, saj stroj ni imel nameščenih zaščitnih letev, ki bi preprečile, da bi tožniku potegnilo roko med valje, toleriral je običajno prakso, da so delavci odstranjevali smeti med valji, ko so stroji bili v pogonu, prav tako pa tudi delodajalec tožene stranke ni imel na razpolago konkretnih navodil, kako je potrebno slednje odstraniti (2). Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako delno ugoditi pritožbi in soprispevek tožnika k škodnemu dogodku in posledični škodi znižati iz 30 na 20 %.

9. Pritožba pa je delno utemeljena tudi kar zadeva odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pravno podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno navedlo in jo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri odmeri višine odškodnine pa je treba upoštevati tudi obe temeljni načeli, in sicer načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so dane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teže, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine tudi ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno.

10. Pritožbeno ni sporno, da se je tožnik v predmetnem škodnem dogodku hudo telesno poškodoval pri opravljanju dela na lakirnem stroju in utrpel hudo poškodbo desne roke, kot je opisana v tretjem odstavku na 13. strani sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo tako iz izpovedi tožnika kot tudi iz medicinske dokumentacije ter iz mnenja v pravdi določenega izvedenega medicinske stroke, ki pomeni strokovno objektivizacijo navedb in izpovedi oškodovanca, čemur pritožba ne nasprotuje.

11. V zadnjem odstavku na 13. strani in v prvem odstavku na 14. strani je sodišče prve stopnje opisalo in ugotovilo neugodnosti, ki jih je tožnik v posledici poškodbe trpel in jih pritožba le povzema, natančno je opisalo in z izvedenskim mnenjem objektiviziralo čas in potek zdravljenja, kot tudi na strani 14 obrazložitve sodbe intenziteto in trajanje telesnih bolečin, vključno in upoštevaje tudi bodoče bolečine, ki jih tožnik še ima in jih bo trpel tudi v bodoče. Zato ni pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trajanja hudih in srednje hudih bolečin, nato lahkih bolečin ter tudi, da tožnik občasne lahke bolečine še trpi in jih bo trpel tudi v bodoče. Ob natančno opisanem trajanju in intenziteti telesnih bolečin ter ugotovljenih neugodnostih v času zdravljenja, upoštevaje tudi starost tožnika ob škodnem dogodku (34 let), je tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisojeno pravično denarno zadoščenje v višini 18.000,00 EUR, kar v času razsoje pred sodiščem prve stopnje predstavlja približno 18 povprečnih slovenskih neto plač. Pritožbeno zavzemanje za prisojo še 1.300,00 EUR je neutemeljeno.

12. Tudi odškodnina za strah je ob ugotovljenem in po izvedencu objektiviziranim trajanju in intenziteti tako primarnega kot sekundarnega strahu, kot je opisano v zadnjem odstavku na 14. strani in v prvem odstavku na 15. strani, česar pritožba ne prereka in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v bistvu le povzema, z zneskom 2.000,00 EUR ustrezno in pravično odmerjena.

13. Pritrditi pa je pritožbi, da je prenizko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob prikrajšanjih, ki jih je v posledici poškodbe utrpel in jih še trpi tožnik, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo, ugotovilo in objektiviziralo tudi z mnenjem izvedenca na strani 15 sodbe, ko je pritožniku ostala omejena gibljivost desnega zapestja in omejena gibljivost prstov desne roke, zaradi ugotovljenih in opisanih omejitev pa tožnik tudi duševno trpi, pri čemer pritožba dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ob tem ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, je upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 34 let in bo ugotovljene omejitve in s tem povezane duševne bolečine imel tudi v bodoče, tožniku prisoditi iz tega odškodninskega naslova vso zahtevano odškodnino, to je 16.000,00 EUR.

14. Odškodnina za nepremoženjsko škodo ob pravilni uporabi materialnega prava tako predstavlja skupaj 38.000,00 EUR (18.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 2.000,00 EUR za strah, 2.000,00 EUR za skaženost in 16.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), kar predstavlja približno 38 povprečnih slovenskih neto plač v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje (3). S tako odmerjeno odškodnino sta ustrezno upoštevali tudi obe že navedeni temeljni načeli, prisojena odškodnina pa tudi odraža ustrezno umestitev med odškodnine, prisojene za različne primere nepremoženjskih škod v sodni praksi in ne odstopa od primerov, ki so podobni tožnikovemu. Pri tem pritožbeno sodišče le dodaja, da vsi trije primeri, ki jih kot primer ponuja pritožba z odločbami VS RS II Ips 775/2007, II Ips 518/2002 in II Ips 33/99, obravnavajo drugačne primere in niso primerljivi s tožnikovim, saj gre za drugačen obseg škode.

15. Ob obrazloženem je tako ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 30.400,00 EUR. Od tega zneska je odšteti že nesporno plačani in na dan odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje valorizirani znesek 20.361,44 EUR, tako da je tožeča stranka upravičena do plačila odškodnine iz naslova nepremoženjske škode še v višini 10.038,56 EUR. Ker ji je bil znesek 5.538,56 EUR v točki I sodbenega izreka že prisojen in ni pritožbeno izpodbijan, je tako toženi stranki v plačilo tožeči stranki naložiti še 4.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2012 dalje do plačila.

16. Zaradi znižanja soprispevka tožnika iz 30 % na 20 %, je tožnik upravičen še do 10 % višjega zneska iz naslova sicer pritožbeno neizpodbijane odškodnine za premoženjsko škodo 947,20 EUR, torej še do 94,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do plačila.

17. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka sodbenega izreka) delno spremeniti tako, da je toženi stranki v plačilo tožeči stranki naložiti še znesek 4.594,72 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.500,00 EUR od 23. 9. 2012 dalje do plačila in od zneska 94,72 EUR od 13. 12. 2012 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pa ima za posledico tudi delni poseg v stroškovno odločitev v točkah III in IV sodbenega izreka, saj je z delno spremembo sodbe na pritožbeni stopnji spremenjen tudi pravdni uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Pritožba sicer nima prav, ko se zavzema za izračun uspeha v pravdi na način, da se uspeh po temelju in uspeh po višini seštejeta, pravdni uspeh stranke pa predstavlja aritmetično sredino, saj za takšno oceno, glede nato, da odškodninski zahtevek predstavlja enoten zahtevek, v konkretnem primeru ni podlage. Ob delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji pa pravdni uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi ni več le 31 %, ampak 53 % (tožeča stranka je v pravdi vtoževala znesek 20.287,20 EUR, uspela pa skupno z zneskom 10.796,32 EUR, kar predstavlja 53 %), pravdni uspeh tožene stranke pa je tako 47 %. Višini obrazloženih in odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank pritožba ne nasprotuje. Ob potrebnih pravdnih stroških tožeče stranke 2.516,79 EUR tako 53 % predstavlja znesek 1.333,90 EUR. To pa je tudi znesek pravdnih stroškov, ki ga mora tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP povrniti tožeči strani. Zato je bilo pritožbi delno ugoditi tudi v stroškovnem delu in stroškovni izrek pod III točko delno spremeniti tako, da je znesek 780,20 EUR nadomestiti z zneskom 1.333,90 EUR. Ob pritožbeno nespornih potrebnih pravdnih stroških tožene stranke 38,84 EUR pa 47 % predstavlja 18,25 EUR. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP je bilo tako tudi znesek stroškov pod IV točko sodbe spremeniti tako, da je tožnik dolžan toženi stranki namesto 26,80 EUR povrniti 18,25 EUR.

19. V nadaljnjem pa je bilo pritožbo ob že obrazloženem zavrniti in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj sodišče prve stopnje očitanih bistvenih kršitev postopka, kot je bilo že obrazloženo, ni zagrešilo, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Kot potrebne stroške pritožbenega postopka ji je upoštevaje v pritožbi opredeljeni izpodbijani znesek 12.999,00 EUR, priznati odvetniške stroške za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (4), 545,60 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV ter sodno takso v višini 459,00 EUR, kar skupaj predstavlja znesek 1.149,03 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 35 % (pritožbeno izpodbijan znesek 12.999,00 EUR, uspeh z zneskom 4.594,72 EUR). Tako ji je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti 35 % od potrebnih pritožbenih stroškov, to je torej znesek 402,16 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Primerjaj: Navodila za varno delo - priloga B 6, pri čemer iz četrte točke navodil, ki opredeljujejo varstvo pri delu izhaja, da je med pogonom stroja strogo prepovedano vsakršno čiščenje, mazanje ali popravljanje stroja, razen za stroje, ki so za takšne posege predvideni, predhodno je obvezno stroj izklopiti z glavnim stikalom dotičnega stroja.

Op. št. (2): Primerjaj npr. tudi odločba VS RS VIII Ips 191/2012. Op. št. (3): Neto povprečna plača na slovenskem je ob izdaji sodbe pred sodiščem prve stopnje predstavljala 1.001,03 EUR.

Op. št. (4): ZOdvT je uporabiti v zvezi z 20. členom OT - Ur. list RS, št. 2/2015.