Jedro

Tožena stranka je napačno interpretirala pojem preganjanja iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil, ker je štela, da sta bila tožnika preganjana v smislu ZAzil samo s strani Srbov, ki so ju zaradi njune etnične pripadnosti silili h krajam zoper Albance, ni pa štela, da bi lahko pomenilo preganjanje tudi nasilje, ki so ga Albanci kot akt maščevanja, ob upoštevanju dejstva, da sta tožnika Roma, izvajali nad tožnikoma po vojni. Niti določilo 6c. člena Direktive niti omenjeni standard Visokega komisarita ZN za begunce ne izključujeta možnosti, da so zasebni akterji preganjanja omejeni na sovaščane. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila tudi več dejstev (zapisnik o zaslišanju tožnika), ki pa jih ni vključila v dokazno oceno, četudi niso brez pomena za odločitev. Poročila, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, pojasnjujejo zgolj splošno situacijo na Kosovu in v posameznih elementih so omenjene manjšine na Kosovu in v okviru tega Romi. Tožnika pa nista uveljavljala preganjanja samo zaradi tega, ker sta Roma, ampak naj bi bilo njuno preganjanje na podlagi etnične pripadnosti posebej individualizirano zaradi njunega sodelovanja s Srbi v zvezi s prisilnimi krajami in povojnem maščevanju s strani Albancev. Za presojo, da je izpodbijana odločba nezakonita, pa je sodišče upoštevalo tudi nekonsistentnost v dokazni oceni tožene stranke glede neverodostojnosti tožnikov. Kadar gre za opise subjektivnih doživljanj nasilja ali za vprašanja natančne opredelitve posameznih pojmov, kot to velja v konkretnem primeru, mora tožena stranka upoštevati določeno polje tolerance, ali pa s stranko na podlagi posebnega vprašanja zadevo razjasniti, če sporno okoliščino šteje za bistveno. Stroga pa je lahko pri oceni verodostojnosti, ko gre za objektivna dejstva, ki niso v tolikšni meri odvisna od opazovalčeve subjektivne reakcije.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka potem, ko je s sklepom združila postopka, na podlagi določila 1. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnji za azil AA, roj. ..... v kraju B, občina C ter DD, roj. ... v občini C, oba državljana Srbije in Črne gore, in odločila, da morata zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izjavo tožnika, podano ob vložitvi prošnje za azil dne 2. 9. 2004. Pravi, da je AA romske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. V matični državi je živel v vasi B, v občini C. V tej vasi so izmed 15-20 hiš skoraj vse albanske. Z ženo sta zapustila matično državo dne 29. 8. 2004, razlogi za odhod iz države pa naj bi bili, da je imel kot Rom velike probleme zaradi svoje narodnosti, in sicer je imel pred vojno probleme s Srbi, po vojni pa z Albanci. V letih pred vojno so Srbi oziroma srbski vojaki od Romov zahtevali, da so kradli po albanskih hišah, v nasprotnem primeru so grozili, da jih bodo ubili. Ves ukradeni plen sta morala izročiti Srbom. Po vojni pa so se začeli problemi z Albanci, katerim sta z ženo kradla, saj so se hoteli maščevati. Ponavadi je prišlo 5-6 Albancev na njegov dom, in sicer 5-6 krat na mesec, navadno so prihajali v nočnem času in bili so zamaskirani. Tako je neke noči k prosilcu na dom prišla skupina Albancev in zažgala hišo. Z ženo se jima je komaj uspelo rešiti iz goreče hiše. Takoj ko je prišel iz hiše, so ga zgrabili in ga začeli pretepati tako hudo, da je bil nekaj časa v nezavesti. Potem so prijeli še njegovo partnerko, jo grobo pretepli in na koncu tudi posilili. Partnerka je bila takrat v petem mesecu nosečnosti in je zaradi posilstva ter pretepa izgubila otroka. Ker jima je vse premoženje zgorelo in jima ni nič ostalo, sta nekaj časa ostala pri sosedih, nato pa sta si postavila šotor in v njem živela približno leto dni. Kljub vsej tragediji, so Albanci še vedno prihajali in jima grozili, da ju bodo v primeru, da ne zapustita kraja, tudi ubili. Požig hiše, posilstvo ter pretepe ter grožnje je sicer prijavil policiji, ki pa ni reagirala (po mnenju prosilca), ker je romske narodnosti, saj naj bi jih Albanci zaničevali. Nato tožena stranka v izpodbijani odločbi povzame tudi izpovedbo DD, podane ob vložitvi prošnje za azil. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema izjavo tožnika, ki jo je podal na zaslišanju dne 15. 11. 2004. Povedal, da so se začele težave že l. 1996, ko so v njegovo hišo vstopili vojaki v uniformi jugoslovanske vojske in jima z ženo rekli, da morata oditi krast v albanske hiše v njuni vasi in tudi v okoliških vaseh. Isto so jima naročili tudi srbski policisti. Oboji so bile večinoma iste osebe, poznal pa jih je le na videz. Grozili so, da če ukazov ne bosta izpolnila, ju bodo ubili. Tako sta morala krasti 2-3 krat na teden vse do konca leta 1998. Kradla sta večinoma v praznih hišah. Ko so se Albanci po vojni leta 1999 začeli vračati na svoje domove, so jima začeli očitati to, kar sta dejansko počela. Tako so ju Albanci pretepli konec leta 1999, ko je 5-6 sovaščanov vdrlo v njun dom in jima naročilo, da morata zapustiti Kosovo. Dogodek je prijavil na policiji v Peći, vendar so mu tam rekli, da je dejansko res, da sta z ženo sodelovala s Srbi in jima ne morejo pomagati. Za pomoč sta zaprosila tudi UNMIK, ki se je potem večkrat odločil, da prihaja v vas, da bi videl, če se kaj dogaja. Do junija 2003 sta tako večkrat doživljala očitke ter grožnje s strani albanskih sovaščanov in bila pretepena vsaj 3-4 krat na mesec. Te dogodke je prosilec vsake toliko časa prijavil v C pri UNMIK-ovi policiji. Do najhujšega dogodka je prišlo konec spomladi 2003 (lahko bi bilo meseca junija), ko jima je bila zažgana hiša. Storilci so bili zamaskirani. Ko sta prišla ven iz goreče hiše, so prosilca pretepli, na drugi strani dvorišča pa so dva ali trije pretepli ter posilili njegovo partnerko, ki je bila noseča in je zaradi tega izgubila otroka. Zjutraj so prišli gasilci ter policisti - slednji so ju odpeljali v bolnico v C, kjer so zdravniki ugotovili, da je otrok mrtev. Ko se je vrnil domov iz bolnice, je na dvorišču čakal šotor, ki jima ga je postavil UNMIK, in v katerem sta živela vse do odhoda s Kosova. Po dogodku s posilstvom ter požigom hiše so ju albanski sosedje prišli nadlegovat še 4-krat. Na vprašanje uradne osebe, kako to, da je Kosovo zapustil šele konec avgusta 2004, čeprav so se grožnje albanskih sosedov začele že leta 1999, je prosilec pojasnil, da prej ni imel možnosti in nikogar, ki bi mu pomagal pobegniti. UNMIK-ovi policisti pa so obljubili, da bo vse v redu. Tožena stranka nato ugotavlja, da so izjave DD na zaslišanju večinoma skladne z izjavami njenega izvenzakonskega partnerja. Na podlagi teh dejstev tožena stranka začne s subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Pravi, da prosilca nista navajala, da bi imela težave zaradi svoje veroizpovedi - prosilca sta kljub temu, da sta romskega etničnega porekla muslimanske veroizpovedi, ki je tudi večinska veroizpoved na Kosovu. Zato tožena stranka meni, da ne moreta upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil na podlagi svojega verskega prepričanja. Prav tako nista navajala, da sta bila kakorkoli politično aktivna. Ker nista navajala ničesar, kar bi ju opredeljevalo kot pripadnika posebne družbene skupine, tožena stranka meni, da prosilca tudi ne moreta utemeljeno uveljavljati preganjanja na tej podlagi. Navajata pa, da sta imela v matični državi težave zaradi svojega etničnega porekla in ker sta bila zaradi sodelovanja s Srbi pred vojno, po vojni preganjana s strani Albancev. Tožena stranka ugotavlja, da je utemeljen subjektivni strah prosilcev zaradi preganjanja v preteklosti, to je v času pred in med vojno ter do leta 1999. Prosilčeve izjave glede težav zaradi domnevnega sodelovanja s Srbi, ki so ju silili, naj kradeta po albanskih hišah, so verjetne ter skladne. Vendar je pri odločanju potrebno upoštevati časovno oddaljenost dogodkov ter situacijo, ki je na Kosovu zdaj. Pri preverjanju razlogov za priznanje azila se namreč vedno preverja situacija v izvorni državi v času odločanja ter preganjanje prosilca zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, ki je povzročilo odhod prosilca iz države. Dogodki, katerim sta bila prosilca priča do konca vojne v letu 1999 in prej, ne morejo biti razlog za priznanje azila v letu 2005, še posebej ob upoštevanju dejstva, da prosilca zaradi dogodkov v tistem času nista zapustila matične države. Tej obrazložitvi sledi del, v katerem tožena stranka na podlagi poročil ugotavlja stanje na Kosovu. Tožena stranka je v ta namen uporabila: poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Srbiji in Črni Gori, 25. februar 2004 (U.S. Department of State, Country Reports on Human Rights Practises, February, 25, 2004), poročilo angleškega notranjega ministrstva o Srbiji in Črni Gori, Oktober 2004 (UK Home Office, Serbia and Montenegro (including Kosovo) Country Report; October 2004); poročilo Visokega komisariata ZN za begunce o položaju manjšin kosovskih Romov idr., Junij 2004 (UNHCR: Update on the Kosovo Roma, Ashkaelia, Egyptian, Serb, Bosniak, Gorani and Albania communities in a minority Situation, June 2004). Iz teh poročil izhaja, da je večina Albancev muslimanske veroizpovedi in da so tudi Romi večinoma muslimanske veroizpovedi, da so v Skupščini zastopani tudi Romi kot manjšina, iz poročila Visokega komisariata ZN za begunce pa izhaja, da za nemire v občini Peć po marcu 2004 ni dokazano, da so temeljili na etničnih pripadnostih udeležencev oziroma na etničnih razlikah. Čeprav še prihaja do diskriminacije, se je splošno stanje popravilo. Iz operativnega navodila angleškega notranjega ministrstva za Kosovo iz maja 2003 (UK Home Office - Asylum and appeals Policy Directorate: Operation Guidance - Kosovo, May 2003) ne izhaja, da bi bili Romi upravičeni do priznanja azila zgolj zaradi dejstva, da so Romi. Poleg tega naj bi bili albansko govoreči Romi bolje integrirani v albansko skupnost. Na splošno je Romom na Kosovu s strani KFOR ter UNMIK-a na voljo zadostna zaščita. Glede splošne situacije Romov na Kosovu je tožena stranka uporabila tudi poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi z naslovom: Občinski profil - Peć, Julij 2004 (OSCE: Peć - Municipal Profile, July 2004), iz katerega izhaja, da je Romov 1,9 % in da imajo zlasti ekonomske probleme. Na podlagi teh poročil tožena stranka sklene, da se izjave prosilcev le deloma skladajo s preučenimi verodostojnimi poročili s Kosova ter da je sedaj varnostna situacija v tej občini stabilna. C je med najbolj tolerantnimi občinami na Kosovu, vsaj kar zadeva položaj manjšin. Pripadniki UNMIK-a in KFOR-ja Romom in tudi drugim manjšinam zagotavljajo zadostno zaščito. Romi so vključeni tudi v občinske zadeve, saj imajo svojega predstavnika v medobčinskem direktoratu. Tožena stranka je upoštevala tudi dejstvo, da prosilca govorita albanski jezik, da imata albanski priimek in da sta tudi sama povedala, da sta odraščala v albanski kulturi, kar priča o tem, da sta bila dobro integrirana v albansko skupnost. Prosilec o poslabšanju varnostne situacije na Kosovu, do katere je prišlo marca 2004 ni vedel kaj dosti povedati. Omenil je požig cerkva ter nealbanskih hiš s strani Albancev, med drugim tudi v Peći, iz česar tožena stranka sklepa, da tožnikov marčevski nemiri niso prizadeli. Po tožene stranke si prosilca nista v zadostni meri poiskala pomoči v domači državi, preden sta zaprosila za mednarodno zaščito. Prosilec namreč navaja, da je policiji nekajkrat prijavil, da so ju Albanci nadlegovali, ju pretepali, ni pa hotel navesti imen sovaščanov, čeprav jih je poznal, ker se je bal maščevanja. Če bi se v matični državi počutil resnično ogroženega, bi policiji podrobno povedal vse, kar je vedel, saj bi ji le tako lahko omogočil, da bi dogodke raziskala in ju nenazadnje tudi zaščitila. Če jima policija ne bi mogla pomagati v zadostni meri, bi se lahko obrnila tudi na številne druge, tako mednarodne kot lokalne organizacije, med njimi so tudi nevladne organizacije. Tožena stranka sicer verjame, da si odhoda iz matične države ponavadi ni mogoče organizirati čez noč, kljub temu pa bi si, če bi bila resnično ogrožena, odhod iz države lahko organizirala veliko prej kot v 5-letih, kolikor časa sta doživljala grožnje in pretepe s strani albanskih sosedov in tudi prej kot v letu in dveh mesecih, kolikor je minilo od najhujšega dogodka v juniju 2003 do odhoda v Slovenijo avgusta 2004. Po mnenju tožene stranke pa je v izpovedbah prosilcev tudi precej kontradiktornosti. Tako je pri podaji vloge prosilec povedal, da sta bila z ženo pretepena s strani Albancev 5-6 krat na mesec, na zaslišanju pa, da je do pretepov prihajalo 3-4 krat na mesec. Pri podaji vloge je prosilec tudi rekel, da so bili Albanci, ki naj bi prihajali k njima na dom, zamaskirani, tako da ni bilo mogoče ugotoviti njihove identitete. Na zaslišanju pa je navedel, da so bile osebe zamaskirane le ob dogodku junija 2003. Tožena stranka meni, da gre za preprosta in jasno opazna dejstva (osebe so bile zamaskirane ali pa niso bile zamaskirane) in da takih dejstev prosilec ne bi mogel kar tako zamešati. Prosilec je pri podaji vloge rekel, da jima policija ni pomagala zaradi njune romske narodnosti, kasneje pri zaslišanju pa se je izkazalo, da jima je pomagala UNMIK policija, ki jima je poleg tega, da je po prijavah pogosteje patruljirala mimo njune hiše, pomagala tudi tako, da jima je po požigu hiše postavila šotor na njunem dvorišču, kjer sta prebivala do odhoda v Slovenijo. Poleg tega je prosilec na zaslišanju najprej rekel, da so jima albanski sosedje po dogodku iz junija 2003 grozili še dvakrat, kasneje pa se je popravil, in povedal, da so jima grozili tudi po marcu 2004, in to še dvakrat, vsega skupaj torej 4-krat. Omenjeno kontradiktornost je pojasnil tako, da je prvič štel samo najhujše primere, nato pa navedel še to, kar šteje kot opozorilo, ne prav grožnjo. Prosilka je povedala, da sta grožnje s strani Albancev po dogodku junija 2003 doživela 5-krat, vendar je prosilka navedla, da je bila po dogodku v juniju 2003 pretepena še dvakrat. Prosilec pa je rekel, da so jima po dogodku v juniju 2003 grozili še štirikrat, vendar ni omenil, da bi bil sam ali pa njegova partnerka pretepena. V zvezi z dogodki po juniju 2003 sta oba prosilca pri podaji vloge povedala, da so se pritiski in grožnje s strani Albancev stopnjevali. Ta izjava prosilcev se ne sklada s tem, kar je bilo povedano na zaslišanju - pritiski se namreč niso stopnjevali, saj je bil dogodek v juniju 2003 najhujši od vsega, kar se jima je zgodilo. Po tem dogodku so se razmere nekoliko umirile, tako glede stopnje nasilnosti kot tudi glede pogostosti nadlegovanj s strani sosedov. Po juniju 2003 so jima Albanci do odhoda v Slovenijo avgusta 2004 (torej v enem letu ter dveh mesecih) grozili še štirikrat oziroma petkrat in tožena stranka zato meni, da ne more iti za stopnjevanje v primerjavi z dogodki pred junijem 2003, saj je prosilec povedal, da sta pred požigom, pretepom in posilstvom v juniju 2003 doživljala grožnje in pretepe kar 3-4 krat na mesec. Prosilca sta pri podaji vloge tudi povedala da sta po dogodku v juniju 2003 nekaj časa stanovala pri sosedih, nato pa sta si na svojem dvorišču postavila šotor, v katerem sta živela do dohoda v Slovenijo. Na zaslišanju pa je prosilec rekel, da ga je po prihodu iz bolnice, v kateri sta bila zaradi pretepa v juniju 2003, na dvorišču čakal šotor, ki jima ga je postavil UNMIK, in v katerem sta bivala do odhoda v Slovenijo. V izjavah obeh prosilcev je torej veliko nasprotujočih si izjav. S tem sta prosilca vnesla dvom tudi v resničnost vseh ostalih navedb ter tako tudi celotne zgodbe (tudi tistega dela o posilstvu), ki je po mnenju tožene stranke neprepričljiva. Tožena stranka tudi pravi, da sta k temu, da sta imela težave z albanskimi sosedi, pripomogla predvsem sama, saj sta, četudi pod prisilo, kradla in vlamljala v njihove hiše. Prav tako je dejstvo, da so se jima maščevali zgolj tisti, katerim sta kradla, nikdar pa nista imela težav z organi oblasti niti z drugimi prebivalci. Prosilca torej navajata situacijo konflikta med sosedi oziroma maščevanje. V storilčevih primerih gre za prepovedana kazniva dejanja, za katera se sosedje maščujejo, v tem primeru ne moremo govoriti o preganjanju v smislu definicije, kot jo določa Ženevska konvencija. Pomembno je upoštevati tudi dejstvo, da je od najhujšega dogodka v juniju 2003 do odhoda v Slovenijo avgusta 2004 minilo več kot eno leto. Tožena stranka se sklicuje na standard iz 204. odstavka Priročnika Visokega komisariata ZN za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (UNHCR Handbook on Procedures and Criteria for determing Refugee Status - Geneva, January 1992) glede odločanja v primeru dvoma v korist prosilca in na določilo 6. člena Direktive Sveta Evropske Unije o minimalnih standardih za kvalifikacije in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev ali oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito ter o vsebini podeljene zaščite (Uradni list Evropske Unije 30. 9. 2004 - št. l. 304) in pravi, da sosedje niso tisti akterji preganjanja, ki so zajeti v to določilo, ostali prebivalci pa jima niso grozili. V konkretnem primeru zato po mnenju tožene stranke ni mogoče govoriti o preganjanju zaradi narodnostne, verske, rasne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Prosilca torej ne izpolnjujeta pogojev določenih v Ženevski konvenciji in njenem protokolu. Tožena stranka pa je preučila tudi, če prosilca izpolnjujeta pogoje za pridobitev humanitarnega azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Kosovo, Maj 2003 (UK Home Office - Kosovo - Operation Guidance, asylum and appeals policy Directorate, May 2003). Iz poročila izhaja, da velja praksa Evropskih držav glede Romov in ostalih etničnih manjšin s Kosova, da se večina prošenj prosilcev Romov v Veliki Britaniji ne kvalificira niti za azil niti za humanitarno zaščito, ter da so njihove prošnje povečini očitno neutemeljene. V mnenju Visokega komisariata ZN za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo mednarodno zaščito, (UNHCR: UNHCR Position on the Continued International Protection Needs of Individuals from Kosovo, August 2004) so navedene občutljive skupine v kontekstu možnosti vračanja na njihove domove, a prosilca ne spadata v nobeno od omenjenih kategorij.

Tožnika vlagata tožbo iz vseh razlogov. Pravita, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj naj ne bi bila zadovoljna s stopnjo tožnikove kredibilnosti. Izjavi obeh strank si tudi ne nasprotujeta v tolikšni meri, da bi bil to lahko razlog za dvom v njihovo verodostojnost. Tudi nakazovanje tožene stranke na to, da bi moral tožnik, preden je zaprosil za azil, ravnati v skladu z načelom notranje razselitve, je preuranjeno. Verjeti gre tožniku, da bi bil preganjan na celotnem območju njegove izvorne države v primeru, da bi se moral vrniti tja. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Tožeči stranki prosita, da ju sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker sta brez premoženja in brez dohodkov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v zadevi temeljnega pomena neprepričljivost ter neverodostojnost izjav prosilcev, saj je pri obeh v ključnih točkah prihajalo do nasprotujočih si izjav pri podaji vloge za azil in na zaslišanju. Prav tako pa si nasprotujejo nekatere izjave med prosilcema. Občina C je ena tolerantnejših, vsaj kar se tiče položaja manjšin. Glede na poročila sta KFOR ter UNMIK zmožna zagotoviti zadostno stopnjo zaščite državljanom. Pristojni organ poudarja, da institut azila ni namenjen osebam, ki bežijo zaradi preganjanja zaradi predhodno storjenih kaznivih dejanj ne glede na to, ali gre za preganjanje s strani državnih ali nedržavnih organov. Če sta bila v resnici prisiljena v kazniva dejanja, bi lahko že takrat zapustila državo in zaprosila za azil. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena. Sodišče je tožbi ugodilo, ker je tožena stranka oprla odločitev na nepravilno interpretacijo določila 2. odstavka 1. člena ZAzil in s tem v zvezi tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede na podatke, ki so v spisu, in ker je po presoji sodišča tožena stranka naredila tudi nekonsistentno dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikov. Kar zadeva napačno uporabo materialnega prava in s tem v zvezi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede na podatke v spisu, je nezakonitost v izpodbijani odločbi podana, ker je tožena stranka zmotno štela, da sta bila tožnika preganjana samo pred in med vojno do leta 1999. Tožnika sta namreč ob podaji prošnje za azil in tudi na zaslišanju izpovedala, da sta bila pred vojno zaradi pripadnosti romski etnični skupnosti prisiljena s strani Srbov (v uniformah jugoslovanske vojske in policistov) krasti po albanskih hišah v vasi in okoliških vaseh, po vojni (z začetkom ob koncu leta 1999) pa sta bila preganjana s strani Albancev, ki so se jima maščevali glede na to, da sta v času pred vojno kradla, in preganjanje s strani Albancev po vojni je zajelo požig hiše, večkratne grožnje, pretepanje (do junija 2003 sta bila pretepena 3-4 mesečno), posilstvo (junij oziroma konec pomladi leta 2003); po posilstvu in pretepu sta bila nadlegovana še štirikrat. Kosovo sta zapustila konec meseca avgusta 2004. Iz teh podatkov, ki jih je tožena stranka povzela v obrazložitvi odločbe in navedla, da sta izjavi obeh prosilcev večinoma skladni, na drugem mestu v obrazložitvi pa, da so izjave prosilcev verjetne in skladne, dovolj jasno izhaja, da preganjanje ni bilo omejeno na čas do leta 1999, kot je to zmotno ugotovila tožena stranka v prvem delu obrazložitve, v drugem delu obrazložitve, v zvezi z verodostojnostjo tožnikov pa je uporabila ugotovitev, da se grožnje po najhujšem nasilju niso stopnjevale. V okviru tega je tožena stranka tudi napačno interpretirala pojem preganjanja iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Očitno je štela, da sta bila tožnika preganjana v smislu ZAzil samo s strani Srbov, ki so ju zaradi njune etnične pripadnosti silili h krajam zoper Albance, ni pa štela, da bi lahko pomenilo preganjanje tudi nasilje, ki so ga Albanci kot akt maščevanja, ob upoštevanju dejstva, da sta tožnika Roma, izvajali nad tožnikoma po vojni. Četudi je šlo res za akte maščevanja zaradi kraj, ni mogoče spregledati dejstva, da sta tožnika Roma in da sta lahko posebej preganjanja tudi zaradi etnične pripadnosti, kar je tožnik tudi navedel v upravnem postopku Ker oblasti na Kosovu niso bile sposobne ali pa niso hotele preprečiti nasilja glede na to, da sta se tožnika po njunih izpovedbah večkrat pritožila UNMIK policiji in tudi državni policiji, potem lahko tudi dejanja izvajalcev nasilja po letu 1999 - ob upoštevanju narave in intenzivnosti teh nasilnih dejanj, četudi naj bi jih izvajali posamezniki, za katere ni mogoče trditi, da so predstavniki javne oblasti, pomenijo preganjanje v smislu ZAzil (6c člen Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004; 65. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992]). Niti določilo 6c. člena Direktive niti omenjeni standard Visokega komisarita ZN za begunce ne izključujeta možnosti, da so zasebni akterji preganjanja omejeni na sovaščane. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila tudi naslednja dejstva (zapisnik o zaslišanju tožnika), ki pa jih ni vključila v dokazno oceno, četudi niso brez pomena za odločitev. Tožnik je povedal, da so bili Srbi, ki so ju prisilili krasti oblečeni v jugoslovanske vojaške uniforme ali policijske uniforme; še pet drugih Romov je bilo prisiljenih krasti iz treh različnih družin iz vasi; ostali dve romski družini v času njunega odhoda nista bili več v vasi, ker sta pobegnili leta 1999 in 2000; ko je tožnik nekajkrat odklonil, da bi kradel, je bil pretepen s strani srbske policije ali vojske; tožnik je tudi natančno navedel, kje sta kradla, kdaj sta kradla, komu sta morala izročati stvari; da je bil tožnik v bolnici 4-5 dni, tožnica pa približno 14 dni, da je tožnica bolj kot neposredno zdravniško pomoč zaradi posilstva, rabila psiho-socialno pomoč in se je vedno bala in se še boji, da se ji bo to ponovilo; po prihodu iz bolnice je policiji podal podrobno izjavo za namen postopka, povedali so mu, da bodo zadevo preiskali, vendar ni nikoli izvedel, kaj so ugotovili. Naslednja materialno-pravna nepravilnost v izpodbijani odločbi, ki pa zadeva tudi oceno o neverodostojnosti tožnikov, pa je ta, da je tožena stranka prek mednarodnih poročil ugotavljala splošno stanje na Kosovu tudi za to, da bi verodostojnost izpovedb tožnikov presojala z vidika objektivnejših poročil o stanju na Kosovu. Vendar pa vsa poročila, ki jih je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi, pojasnjujejo zgolj splošno situacijo na Kosovu in v posameznih elementih so omenjene manjšine na Kosovu in v okviru tega Romi. Tožnika pa nista uveljavljala preganjanja samo zaradi tega, ker sta Roma, ampak naj bi bilo njuno preganjanje na podlagi etnične pripadnosti posebej individualizirano zaradi njunega sodelovanja s Srbi v zvezi s prisilnimi krajami in povojnem maščevanju s strani Albancev. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik že ob podaji prošnje za azil navedel, da je bil preganjan s strani Albancev, ker je Rom, ker je med vojno kradel oziroma je sodeloval s Srbi v času vojne. Splošna in skopa poročila o stanju romske manjšine na Kosovu, ki jih je tožena stranka uporabila, ne morejo biti zadostna dejanska podlaga za ugotovitev, da tožnika nista preganjana, ker naj bi v njunem primeru šlo za posebej individualizirano preganjanje in zato tudi ni mogoče jemati verodostojnosti izpovedbam tožnikov na podlagi uporabljenih poročil, saj ta poročila ne govorijo o stanju Romov, ki bi bili preganjani na enak način kot tožnika. Za presojo, da je izpodbijana odločba nezakonita, pa je sodišče upoštevalo tudi nekonsistentnost v dokazni oceni tožene stranke glede neverodostojnosti tožnikov. Tožena stranka pravi, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da sta bila s tožnico pretepena petkrat do šestkrat na mesec, na zaslišanju pa, da sta bila pretepena tri do štirikrat na mesec. Ni jasno, ali ta ugotovitev tožene stranke drži, kajti tožnik je ob podaji prošnje navedel, da so Albanci prišli na dom petkrat do šestkrat na mesec, na zaslišanju pa je navedel, da sta bila pretepena tri do štirikrat na mesec. Iz izjav obeh tožnikov namreč izhaja, da so ju preganjali s fizičnim nasiljem, kdaj pa tudi samo z verbalnimi grožnjami. Tudi izjave tožnika, da so se pritiski stopnjevali po pomladi 2003, kar ni res, ker po pretepu, požigu hiše in posilstvu, tožnika nista navedla hujših nasilnih dejanj, ni mogoče šteti za bistveno kontradiktornost. Kadar gre za opise subjektivnih doživljanj nasilja ali za vprašanja natančne opredelitve posameznih pojmov, kot to velja v konkretnem primeru, mora tožena stranka upoštevati določeno polje tolerance, ali pa s stranko na podlagi posebnega vprašanja zadevo razjasniti, če sporno okoliščino šteje za bistveno. Stroga pa je lahko pri oceni verodostojnosti, ko gre za objektivna dejstva, ki niso v tolikšni meri odvisna od opazovalčeve subjektivne reakcije. Takšna kontradiktornost glede objektivnega dejstva v izpovedbi tožnika pa je samo ta, da je ob podaji prošnje tožnik navedel, da sta si sama postavila šotor, na zaslišanju pa je navedel, da ju je ob vrnitvi čakal šotor, ki ga je postavil UNMIK. Pojasnil pa je, da sta čez dan veliko časa preživela pri sosedih, prespala pa sta vedno v šotoru. Tudi glede zamaskiranosti oseb, ki so ju preganjale, se dokazna ocena o neverodostojnosti tožnikov ne ujema s podatki v spisu. Zamaskiranost se nanaša na Albance in tožnik je po zapisniku o zaslišanju jasno navedel, da je osebe, ki so jima grozile poimensko poznal, ne ve pa, kdo ju je pretepel in posilil ženo, ker so bili takrat prosilci zamaskirani. Tožnik je tekom zaslišanja tudi navedel, da je večkrat nasilje prijavil policiji in UMNIK, a da imen policiji ni povedal, ker se je bal maščevanja; tožnik je povedal, da se je ob prijavah skliceval, da gre za dejanja sovaščanov. Omenjena bojazen tožnika je po presoji sodišča povsem razumljiva. Ni namreč razumno od tožnika zahtevati, da bi se v danih okoliščinah nasilja moral dodatno ogroziti z navedbo konkretnih imen storilcev, saj je to v takih primerih dolžnost organov pregona. Nadalje: čas, kdaj sta tožnika zapustila izvorno državo glede na čas izvajanja nasilja, je sicer načeloma relevanten za oceno verodostojnosti izpovedb, vendar pa je ob tem treba upoštevati tudi možnosti za pobeg iz države. Tožnik je nezmožnost pobega opisal in tudi tožnica, hkrati pa je tudi navedel prepričanje, vezano na UNMIK obljube, da se bodo stvari umirile. Dejstvo, da se je tožnik popravil, in da je med dejanja preganjanja vključil tudi dve grožnji brez fizičnega nasilja po marcu leta 2004, po presoji sodišča tudi ne more biti bistvena kontradiktornost v izjavi tožnika. Glede posilstva pa je tožena stranka zgolj navedla, da je ta navedba neprepričljiva in te dokazne ocene z ničemer ne obrazloži. Zaradi navedenega in ker je tožnik dokaj podrobno opisal vse okoliščine na zaslišanju, sodišče ocenjuje, da dokazna ocena tožene stranke glede neverodostojnosti tožnikov ni utemeljena.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 39. člena ZAzil, 2. in 4. točka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Ob tem sodišče pripominja, da je v sklopu rednega obveščanja od Visokega komisariata ZN za begunce dne 11. 4. 2005 prejelo najnovejše stališče od Visokega komisariata ZN za begunce z meseca marca leta 2005 o potrebi po mednarodni zaščiti posameznikov na Kosovu (UNHCR Position on the Continued International protection Needs of Individuals from Kosov, March 2005). Iz tega stališča izhaja, da Visoki komisariat ZN za begunce z vidika stopnje ogroženosti oziroma tveganj v smislu varnosti za manjšine na Kosovu razmejuje med tremi skupinami manjšin. V prvo skupino, ki je najbolj ogrožena, in za katero Visoki komisariat ZN za begunce stoji na stališču, da naj bi predstavniki teh manjšin še naprej uživali mednarodno zaščito po Ženevski konvenciji ali pa po subsidiarnih oblikah zaščite, vračali pa naj bi se izključno, če gre za vračanje na prostovoljni bazi, spadajo Srbi in Romi. Za tretjo skupino manjšin, ki po stališču Visokega komisariata ZN za begunce tudi lahko izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito pa med drugim spadajo tudi osebe, za katere se šteje, da so bile povezane s srbskim režimom po letu 1990. Tožnika spadata v obe omenjeni skupini, zato bo morala tožena stranka navedeno poročilo uporabiti v ponovnem postopku.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožnikoma plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživljata, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.