Jedro

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.

Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od trenutka, ko je pričela opravljati delo višje vrednotenega delovnega mesta, ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.

Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v drugem odstavku I. točke izreka ter v III. in IV. točki izreka ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača razliko v bruto plači v skupnem znesku 4.821,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posamičnih mesečnih neto zneskov, razvidnih iz izreka, tečejo od vsakega 10. dne v mesecu do plačila. V presežku nad navedenimi zneski je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu zahtevka, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov od vtoževanih zneskov (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne odmerjene stroške postopka ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (III. in IV. točka izreka).

2.Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem in posledično stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Izpostavlja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo razliko v plači po dejanskem delu, vendar je pri izračunu sledilo izračunu toženke in iz primerjalne plače izločilo izravnalni dodatek, ker naj bi ga tožnica ob hipotetični razporeditvi na višje delovno mesto izgubila. Tožnica uveljavlja, da je takšno stališče materialnopravno zmotno. Izravnalni dodatek predstavlja del sistemske plačne strukture, določen je v internih aktih in izplačevan kot del bruto plače, zato bi moral biti vključen v primerjalno plačo. Njegova izključitev pomeni znižanje plače, ki bi jo tožnica morala prejemati za dejansko opravljeno delo, ter kršitev načela enakega plačila za enako delo. Napačen je tudi zaključek, da bi tožnica ob razporeditvi na višje delovno mesto izgubila pravico do izravnalnega dodatka. Prenehanje te pravice je po kolektivni pogodbi vezano na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, do katere v obravnavanem primeru ni prišlo. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj je izhajalo iz hipotetične situacije, ki ni nastopila, in prezrlo dejstvo, da bi morala biti tožnica pravilno na ustrezno delovno mesto razporejena že v obdobju 2006-2007, ko je začela opravljati zahtevnejše delo. Pritožba nadalje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče nekritično sledilo enostranskemu izračunu toženke, ne da bi ugotovilo dejansko plačno strukturo delovnega mesta "Sodelavec I" in način obračunavanja plačnih elementov drugim delavcem. Posledično je bila primerjalna plača določena nepravilno. Sodba vsebuje tudi notranje protislovje, saj po eni strani ugotavlja, da tožnica opravlja delo višjega delovnega mesta, po drugi strani pa uporabi okrnjeno primerjalno plačo brez izravnalnega dodatka, kar vodi do nelogičnega rezultata, da je tožnica za zahtevnejše delo plačana manj. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem ekonomske stroke, čeprav gre za strokovno vprašanje izračuna plačne razlike, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je vplivalo na pravilnost odločitve. Tožnica predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in se pri izračunu razlike v plači upošteva tudi izravnalni dodatek, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka izpodbija odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve v novo odločanje. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje toženki ni priznalo potnih stroškov, kilometrine in stroškov odsotnosti pooblaščenke, ker naj bi šlo za neupravičeno povečane stroške zaradi izbire pooblaščenca zunaj sedeža sodišča. Hkrati pa je podobne stroške priznalo tožnici, čeprav si je tudi ona izbrala pooblaščenca izven kraja bivanja in sedeža sodišča. Toženka uveljavlja, da je takšno razlikovanje neutemeljeno, nepravično in diskriminatorno, saj za različno obravnavo strank ni stvarno utemeljenih razlogov. Obe stranki sta si izbrali pooblaščenca izven relevantnega kraja, vendar je sodišče stroške priznalo le tožnici. Ob sprejeti logiki sodišča bi bilo treba stroške zavrniti tudi tožnici. Razlaga sodišča po oceni pritožbe neupravičeno omejuje pravico toženke do svobodne izbire pooblaščenca in jo postavlja v neenakopraven položaj. Izpostavlja še, da je tožnica sama izbrala krajevno pristojno sodišče (Maribor), čeprav bi lahko tožbo vložila tudi pri bližjem sodišču, kar vpliva na nastanek stroškov, ter da je sodišče spregledalo, da so bili naroki v tej in drugi zadevi opravljeni istega dne zaporedoma, zaradi česar potni stroški niso nastali večkrat. Priglaša pritožbene stroške.

4.Stranki v odgovorih na pritožbo obrazloženo prerekata navedbe nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Tožnica od toženke zahteva plačilo iz naslova opravljanja višje vrednotnega dela za nezastarano obdobje od junija 2019 do decembra 2022. Trdi, da je od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 do 2007 dejansko opravljala delo delovnega mesta "Sodelavec I", in ne dela delovnega mesta "Sodelavec II", za katerega je imela formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Toženka je z njo dne 27. 7. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Sodelavec I", ki se uporablja od 1. 8. 2023 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2023 do 31. 7. 2023 izplačala razliko v plači med obema delovnima mestoma, ne pa tudi za predhodno obdobje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju, čeprav je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Sodelavec II", dejansko redno opravljala delo zahtevnejšega delovnega mesta "Sodelavec I", zaradi česar je delno ugodilo njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Glede višine zahtevka je sodišče sledilo izračunu toženke, ki je prikrajšanje izračunala upoštevajoč osnovne bruto plače obeh delovnih mest, dodatke, odsotnosti, praznike, dopust, bolniške staleže in že plačane razlike zaradi nadomeščanja na višje vrednotenem delovnem mestu. Zavrnilo je stališče tožnice, da bi bilo treba pri primerjalni plači delovnega mesta "Sodelavec I" upoštevati tudi izravnalni dodatek. Presodilo je, da bi tožnica, če bi 1. 6. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi na višje vrednotenem delovnem mestu, ta dodatek izgubila na podlagi določb kolektivne pogodbe, zato ga pri izračunu razlike v plači ni mogoče prištevati k plači višje vrednotenega delovnega mesta. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo le do višine, kot jo je izračunala toženka, v presežku pa ga zavrnilo.

7.Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. Eden od teh dodatkov je lahko tudi dodatek za izravnavo po Kolektivni pogodbi toženke iz leta 2012 in 2018, če so za njegovo izplačilo izpolnjeni pogoji iz Kolektivne pogodbe.

8.Kolektivna pogodba toženke iz leta 2012 je v prvem odstavku 73. člena določala, da delavcem, ki se jim je ob uveljavitvi nove Kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2012 znižala plača, pripada dodatek za izravnavo. Dodatek jim je pripadal v fiksnem znesku, ki se ne usklajuje, in sicer v višini razlike v plači (osnovne plače, posebnega usklajevalnega zneska in dodatka za delovno dobo). Določeno je še bilo, da delavec dodatek za izravnavo obdrži do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev (drugi odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). Pravico do dodatka pa izgubi tudi v primeru, če v obdobju, ko prejema dodatek za izravnavo sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (četrti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). S spremembo in dopolnitvijo Kolektivne pogodbe v letu 2018 je bil 73. člen spremenjen tako, da je delavcem, ki se jim je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ob uveljavitvi Pravilnika o sistemizaciji dela s 1. 3. 2018 znižala osnovna bruto plača pripadal dodatek za izravnavo v višini razlike med seštevkom osnovne bruto plače, dodatkom za delovno dobo, dodatkom za napredovanje (karierne stopnice) in morebitnim dodatkom za izravnavo iz leta 2012. Enako kot leta 2012 je bilo določeno, da delavec obdrži pravico do dodatka za izravnavo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto z višjo osnovno bruto plačo (drugi do peti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2018). Dodatek za izravnavo se je ohranil tudi ob spremembi Kolektivne pogodbe v letu 2022, ki prav tako določa, da delavec izgubi pravico do dodatka, če izpolni minimalne pogoje za upokojitev ali če sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (83. člen Kolektivne pogodbe iz leta 2022).

9.Stališče sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za izravnavo za delo na delovnem mestu "Sodelavec I" ne pripada, ker bi ga s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto dne 1. 6. 2019 izgubila, je napačno. Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od trenutka, ko je pričela opravljati delo višje vrednotenega delovnega mesta, ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Niso torej izpolnjeni pogoji iz 83. člena Kolektivne pogodbe. Tožnici dodatek za izravnavo za opravljeno delo sodelavca I pripada, če bi ji le-ta pripadal ob njegovi uvedbi v letu 2012 in 2018.

10.Iz trditev tožnice, na katere utemeljeno opozarja v pritožbi, je izhajalo, da je delo zahtevnejšega delovnega mesta dejansko opravljala že pred letom 2012, torej pred uvedbo novega plačnega sistema. Iz listinske dokumentacije (obvestilo o višini izravnalnega dodatka - B8) pa je razvidno, da je toženka ob spremembi sistemizacije tožnici razliko v plači in s tem izravnalni dodatek izračunala glede na delovno mesto, ki ga je formalno zasedala, ne pa (pravilno) glede na delovno mesto, katerega dela in naloge je dejansko opravljala. Na podlagi izpovedi priče A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se delo sodelavca II in I od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni več razlikovalo, zato bi moralo upoštevati, da je tožnica že ob spremembi sistemizacije v letu 2012 in 2018 opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Pri izračunu prikrajšanja tožnice pri plačilu za delo bi tako moralo izhajati iz stanja v letu 2012 (in 2018) in ne v letu 2019, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Presoditi bi moralo ali bi bila tožnica ob spremembi sistemizacije v letu 2012 in 2018 upravičena do izravnalnega dodatka, če bi bila pravilno tudi formalno zaposlena na delovnem mestu "Sodelavec I" in če, v kakšni višini, ter v okviru materialnega procesnega vodstva stranki spodbuditi k dopolnitvi dokaznih predlogov v tej smeri.

11.V okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče še dodaja, da je nepravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici pripada razlika v plačilu le za čas, ko je delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela (npr. bolniški stalež). Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti, ko prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.

12.Ker je bilo treba zavrnilni del sodbe razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb tožnice ne opredeljuje, saj v tej fazi niso bistvene za odločitev (360. člen ZPP).

13.V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče na pritožbi obeh strank razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (III. in IV točka izreka). Glede stroškovne odločitve pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam toženke, da odločitev ni pravilna. Toženka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo potne stroške pooblaščenca na relaciji B. - C., medtem ko enakovrstnih stroškov toženki ni priznalo, kar predstavlja nedosledno uporabo meril o potrebnosti stroškov. Stranka ima sicer pravico do svobodne izbire pooblaščenca, vendar to ne pomeni, da mora nasprotna stranka vedno nositi povečane stroške zaradi izbire pooblaščenca izven območja sodišča. V ustaljeni sodni praksi se kot potrebni praviloma priznajo le stroški pooblaščenca s sedežem na območju sodišča. Če je sedež pooblaščenca izven tega območja, takšni stroški praviloma niso potrebni v smislu 155. člena ZPP, razen če so izkazane posebne okoliščine. V obravnavanem primeru tožnica takšnih posebnih okoliščin ni izkazala.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

17.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava celovito in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Predvsem bo moralo raziskati okoliščine, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, tj. ali bi tožnica ob uvedbi nove sistemizacije leta 2012 in 2018 bila upravičena do izravnalnega dodatka in če bi bila, v kakšni višini. Ponovno bo moralo presoditi utemeljenost preostalega zahtevka tožnice tudi v delu, ki se nanaša na razliko v plačilu iz naslova nadomestila za bolniški stalež, pri čemer bo tudi za čas, ko je tožnica že prejela višje plačilo zaradi nadomeščanja delavke na višje vrednotenem delovnem mestu, upoštevalo, da tožnici ne pripada zgolj osnovna plača višje vrednotenega delovnega mesta, temveč le-ta z vsemi dodatki (vključno z morebitnim izravnalnim dodatkom).

18.Pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ni moglo odpraviti samo, saj bi bilo za pravilno odločitev treba dopolniti dokazni postopek v bistvenem obsegu ter na novo ugotavljati pravno relevantna dejstva, zlasti glede obstoja in višine pravice do izravnalnega dodatka ter pravilnega izračuna prikrajšanja. Takšno ravnanje pa bi pomenilo, da bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o odločilnih dejstvih in s tem poseglo v pravico strank do pritožbe, zato je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. Pdp 898/2018, Pdp 367/2023, Pdp 14/2025.