Jedro

Z začetkom postopka odpusta obveznosti mora dolžnik dati na prvo mesto interese upnikov, ne pa lastnih interesov.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžniku kot direktorju, pripada višja plača od minimalne. Le če bi višjo plačo prejemal, bi se lahko ustvarjala stečajna masa iz naslova njegovih dohodkov. Izposlovati višje plače pa mu nedvomno ne bi bilo težko, saj se na eni strani predstavlja kot delovno aktiven konstruktor, na drugi strani pa razvoj družbe postavlja pred svojo obveznost poplačila upnikov.

Dolžnik ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da ga zaradi lastnih interesov ni mogoče šteti kot vestnega in poštenega v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. S sklepom z dne 14. 4. 2016 (procesno dejanje 18, v nadaljevanju p. d.) je sodišče prve stopnje na predlog P., d. d. izdalo sklep o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom. S sklepom z dne 22. 11. 2016 (p. d. 77) pa je začelo postopek odpusta obveznosti dolžniku in mu določilo preizkusno obdobje dveh let. To obdobje je izteklo 17. 11. 2018. Z vlogo z dne 25. 9. 2018 (p. d. 124), torej še pred iztekom preizkusnega obdobja, je stečajni upravitelj proti odpustu obveznosti vložil ugovor, ki ga je dopolnil še z vlogo z dne 21. 11. 2018 (p. d. 137). Izrecno je uveljavljal ugovorne razloge iz 3. alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena ter 384. člena ZFPPIPP, hkrati pa opozoril na dolžnost dolžnika v postopku osebnega stečaja prizadevati si za povečanje stečajne mase ter poudaril, da si dolžnik za to prav nič ne prizadeva. Navedel je, (1) da je dolžnik zaposlen pri družbi V., d. o. o. kot direktor in da prejema minimalno plačo, čeprav (2) je glede na rezultate svojega dela upravičen do višje plače od minimalne. Iz minimalne plače pa se stečajna masa ne oblikuje. Kot (sedaj) 70 let star, (3) bi se lahko upokojil, vendar se noče, pa četudi bi kot upokojenec prejemal višjo pokojnino od plače. Nenazadnje (4) bi lahko delo opravljal tudi po upokojitvi in tako še dodatno povečal svoje prihodke, tega pa tudi ne stori. Pojasnil je, da višina dolžnikovega dolga znaša 3.601.667,45 EUR in da izvira iz poslovanja družbe V., d. o. o. - v stečaju, v kateri je bila njegova žena V. P. do 16. 6. 2016, to je do vstopa V., d. o. o. edina družbenica in ustanoviteljica te družbe, stečajni dolžnik pa je bil njen prokurist. Kot tak je skupaj s svojo ženo kot solidarni porok prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Opozoril je na dolžnikovo izjavo, da je njegov primarni interes obstoj podjetja in ne visoka plača in da je v e-sporočilu dne 19. 12. 2016 zapisal, da je od njega kot poroka tudi v dolgem obdobju nerealno pričakovati plačilo dolga, v e-sporočilu z dne 14. 12. 2000 pa, da upa, da bo odpust obveznosti še doživel. Očital mu je tudi, da (5) v stečajnem postopku nad V., d. o. o. terjatev iz naslova neplačanih plač niti prijavil ni. Poleg navedenega (6) kljub naročilu ni pridobil podatkov, koliko bi znašala njegova pokojnina, pač pa je to moral storiti upravitelj, pa tudi (7) pri vknjižbi svojega stanovanja v zemljiško knjigo ni sodeloval tako, kot bi moral. 2. V vlogi z dne 5. 11. 2018 (p. d. 134) je dolžnik med drugim navedel, (1) da ne razmišlja o upokojitvi, saj (2) je delovno močno angažiran na novih razvojnih idejah in da (3) mu je primarni interes obstoj podjetja, ne pa visoka plača. Na naroku dne 6. 11. 2018 (p. d. 133) je navedel, (5) da bi razlika med plačo in pokojnino znašala le 108,00 EUR mesečno, na naroku 30. 1. 2019 (p. d. 146) pa, da je to razliko pripravljen poravnati v 8 dneh oziroma, da bi to storil njegov polbrat in (6) da bi s tem odpadel bistveni vzrok za vložitev ugovora. Navedel je tudi, da (7) zaradi ekonomske situacije v družbi V. in, d. o. o. ne more prejemati višje plače od minimalne in istočasno in da (8) se vsa sredstva in trud v družbi v V. in vlagajo v v razvoj produktov, kar terja plačilo velikih zneskov. Zavrnil je očitek upravitelja, da se odpoveduje svojim premoženjskim pravicam.

Izpodbijani sklep

3. Z izpodbijanim sklepom (p. d. 147) je sodišče prve stopnje postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Ob sklicevanju na določilo prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP je med drugim zapisalo, da se mora dolžnik ves čas trajanja poskusne dobe prizadevati, da pride do poplačila upnikov, pa četudi samo do delnega poplačila. Z začetkom postopka odpusta obveznosti mora dolžnik dati na prvo mesto interese upnikov, ne pa lastnih interesov. Ker je direktor podjetja V., d. o. o., ki je v letu 2016 ustvarilo bilančni dobiček v višini 14.567,55 EUR, v letu 2017 pa že 24.281,61 EUR, bi bil dolžnik upravičen do izplačila višje plače od minimalne. Zato njegovi izpovedi, da mu podjetje v zadnjem obdobju tudi minimalno plačo težko izplačuje, ni verjelo. Zapisalo je, da četudi je bil dolžniku pred začetkom stečajnega postopka bistven interes, da podjetje preživi, bi se ta interes moral spremeniti najkasneje s trenutkom začetka postopka odpusta obveznosti. Odtlej bi moral dolžnik izvajati vse aktivnosti v smeri vsaj delnega poplačila upnikov. Svojo presojo, da se dolžnik ne trudi vsaj minimalno poplačati upnikov, je oprlo tudi na ugotovitev, da bi dolžnik, če bi se upokojil, vsaj malo prispeval k povečanju stečajne mase.

Pritožba dolžnika in odgovor upravitelja

4. Proti temu sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil (p. d. 150). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom ZFPPIPP ter smiselno predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče upravitelje predlog zavrne, podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Upravitelj pa je v odgovoru na pritožbo (p. d. 153) predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena, na posamezne navedbe pa je odgovorjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na upraviteljev očitek, da dolžnik ni vreden odpusta obveznosti zato, ker naj ne bi korektno opisal svojega premoženja, kar je skladno s 384. členom ZFPPIPP dolžan storiti, pač pa na presojo, da se dolžnik prav nič ne trudi, da bi s svojimi mesečnimi prihodki ustvarjal stečajno maso. Zato pritožbeno sodišče na pritožbeni očitek, da je dolžnik podal ustrezno poročilo o svojem premoženjskem stanju, ne odgovarja.

8. Na abstraktno pritožbeno navedbo, da je dolžnik korektno sodeloval z upraviteljem, pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti.

9. Drži pritožbeno stališče, da je le od dolžnikove volje odvisno, ali se bo upokojil, tako kot je od njegove volje odvisno, ali bo od družbe, katere direktor je, zahteval izplačevanje višje plače od minimalne. Na pritožnikovo sklicevanje na 39. člen Ustave RS, po katerem je vsakomur zagotovljena svoboda dela, pa je odgovorjeno v nadaljevanju.

10. Boniteta podjetja se preverja zlasti na podlagi podatkov, razvidnih iz poslovnih listin, ki so objavljene na spletnih straneh AJPES. Dolžnik je presoji sodišča prve stopnje, da je upravičen do izplačila višje plače, nasprotoval s ponovitvijo navedbe na naroku 30. 1. 2019, da se vsa sredstva v podjetju vlagajo v razvoj produktov, ki terjajo plačila velikih zneskov. V pritožbi je dodal, da je V., d. o. o., razvojno podjetje, ki kredita ne more dobiti, zaradi česar mora proizvodnjo financirati z lastnimi sredstvi ali pa z veliko dražjimi sredstvi, ki se jih dobi na sivem trgu. S to navedbo pa je kvečjemu potrdil ugotovitev sodišča prve stopnje, da V., d. o. o. od leta 2014 dalje konstantno povečuje svoj dobiček. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev uspešnosti podjetja zaslišati dolžnikovo ženo. Do pritožbene navedbe, da so prihodki v letu 2018 padli na 156.000,00 EUR, dobiček pa bo pozitivna nula, pa se pritožbeno sodišče zaradi nedokazanosti te izjave ne opredeljuje.

11. Pač pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžniku kot direktorju V., d. o. o., pripada višja plača od minimalne. Le če bi višjo plačo prejemal, bi se lahko ustvarjala stečajna masa iz naslova njegovih dohodkov. Izposlovati višje plače pa mu nedvomno ne bi bilo težko, saj se na eni strani predstavlja kot delovno aktiven konstruktor, na drugi strani pa razvoj družbe postavlja pred svojo obveznost popačila upnikov. Torej je očitno, da mu je vseeno, ali bo prišlo vsaj do delnega poplačila njegovega dolga. Pomembno mu je le to, da mu bodo obveznosti odpuščene, kot je bil napisal v e-spročilu z dne 14.12.2016. 12. Njegove izjave, da v bi v stečajno maso plačal 2.500,00 EUR njegov polbrat, pa ni mogoče oceniti drugače, kot je to ponudbo ocenil upravitelj. S to ponudbo si dolžnik želi kupiti odpust dolga. Še več: želi si kupiti presojo, da velja za vestnega in poštenega dolžnika v smislu 399. člena ZFPPIPP. To izhaja tudi iz njegove pritožbene navedbe, da bi bilo veliko bolj razumljivo in življenjsko, če bi upravitelj sprejel ponujeni znesek, iz katerega bi bilo mogoče vsaj delno pokriti stroške stečajnega postopka, kot pa da je vložil ugovor. Na to njegovo ponujanje denarja pritožbeno sodišče odgovarja, da si dolžnik v postopku osebnega stečaja pač ne more kupiti ocene, da velja za poštenega in vestnega.

13. Pritožbeno sodišče sicer razume dolžnikovo izjavo, da mu delo v družbi V., d. o. o. pomeni življenje in da bi bil brez tega ustvarjalnega dela nesrečen ter da drugače kot delovno aktivno, ne more živeti. Hkrati pa ugotavlja, da upraviteljevi ideji, naj se upokoji in istočasno ostane direktor v družbi V., d. o. o. ni sledil, niti ni utemeljil, zakaj to ne bi bilo mogoče. Zato drugačen zaključek, kot da se želi dolžnik otresti vseh svojih obveznosti do upnikov brez osebnega aganžmaja, ni mogoč.

14. Iz zgornje obrazložitve izhaja, da dolžnik očitno ni dojel, da je odpust obveznosti namenjen le tistim poštenim dolžnikom, ki se z vso svojo življenjsko močjo trudijo, da bi poravnali dolgove, ki jih imajo do svojih upnikov, pa četudi le delno. Zato ga ni mogoče uvrstiti med tiste dolžnike, ki si to zaslužijo, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. S tem je odgovorjeno na pritožbeno navedbo, povzeto v 9. točki te obrazložitve.

15. Niti z navedbo, da dolžnik pri svojih 70 letih druge službe kot to, ki jo opravlja sedaj, ne bo dobil, ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da ga kot dolžnika v stečaju zaradi lastnih interesov, ki jih vidi v uspešnosti družbe V., d. o. o., ne pa vsaj v delnem poplačilu svojih upnikov, ni mogoče šteti kot vestnega in poštenega v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

16. Pritožbena navedba, da dolžnikov dolg izhaja iz osebnih garancij, pa za odločitev o pritožbi ni pomembna. Pritožbena navedba, da je v prvostopenjskem sklepu podjetje, v katerem je dolžnik zaposlen, imenovano „ V.“ in ne „ V. in“, pa kaže kvečjemu na (sicer odpravljivo) pisno pomoto sodišča prve stopnje.

17. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj niti ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev.