Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Razumna razlaga 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20.a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka ali več njih), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo. Dokaz o zapadlosti se v takšnem primeru izkaže za nesmiseln. Zapadlost je namreč posledica neplačila, torej golega negativnega dejstva. Izjava, ki bi jo upnik poslal dolžniku, ima glede zapadlosti celotne terjatve identično sporočilno in dokazno vrednost kot dejstvo, da upnik vloži predlog za izvršbo, v katerem trdi, da je podan takšen položaj.
I)
I. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 1. 9. 2022 se zavrne in sklep potrdi.
II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
II)
III. Pritožbi upnika zoper sklep z dne 23. 11. 2022 se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor dolžnika z dne 14. 10. 2022 zavrne za znesek 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2021 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 100,00 EUR od 20. 11. 2021 do 19. 12. 2021, v II. in III. točki izreka pa tako, da je dolžnik dolžan upniku v 8. dneh povrniti 223,99 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila, sam pa krije svoje stroške ugovornega postopka.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani, a nespremenjeni I. točki izreka (glede ugoditve ugovoru dolžnika za zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 20. 11. 2021 do 19. 12. 2021) potrdi.
IV. Dolžnik je dolžan upniku povrniti 323,99 EUR stroškov pritožbe v roku 8. dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
**_O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 1. 9. 2022:_**
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da mora v 8. dneh upniku povrniti 37,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sklep dolžnik vlaga pravočasno pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve pravil postopka. Izpodbijanemu sklepu očita neobrazloženost in pomanjkljivost, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se z novim sklepom ponovno odloči o stroških, upniku pa se naloži, da dolžniku povrne nastale stroške postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.
3. V odgovoru na pritožbo upnik predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).
6. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Zahteva upnika za povrnitev stroškov mora biti pravočasna in določno opredeljena (primerjaj prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
7. Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so dolžniku naloženi v plačilo, je mogoče preizkusiti. V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo namreč že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odločitev o stroških takšna, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji oziroma takšna, da jo lahko glede na podatke, s katerimi razpolagajo, lahko preizkusijo tudi stranke in ji tako v primeru nestrinjanja tudi obrazloženo nasprotujejo.
8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo v plačilo stroške upnikovega predloga za postavitev začasnega zastopnika. Skupaj s sklepom je bil dolžniku po začasni zastopnici vročen tudi omenjeni predlog z dne 22. 7. 2022, kjer so razvidni priglašeni stroški, katere je sodišče prve stopnje upoštevaje določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) kot potrebne za izvršbo upniku tudi v celoti priznalo. Dolžnik se je tako z naloženimi stroški in njihovo višino lahko seznanil. 9. Pritožba dolžnika je tako neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
10. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar sodišču druge stopnje še ne bi bilo poznano in bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
**_O pritožbi upnika zoper sklep z dne 23. 11. 2022:_**
11. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 14. 10. 2022 ugodilo in sklep o izvršbi z dne 28. 6. 2022 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je upnik dolžan dolžniku v 8. dneh povrniti 223,99 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (II. točka izreka), zahtevo upnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 21. 11. 2022 pa je zavrnilo (III. točka izreka).
12. Takšno odločitev upnik izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne kot neutemeljen in se sklep o izvršbi obdrži v veljavi, dolžniku pa se naloži v plačilo stroške celotnega, tudi pritožbenega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.
13. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.
14. Pritožba je delno utemeljena.
15. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).
16. V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je kvalificirana javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njem ugotovljena. Izvršilni naslov je tudi izvršljiv notarski zapis.
17. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi notarskega zapisa, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 20.a členom ZIZ). Terjatev mora biti zapadla v trenutku odločanja izvršilnega sodišča o utemeljenosti izvršilnega predloga (to izhaja iz smiselne uporabe prvega odstavka 311. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem lahko sodišče v pravdnem postopku naloži toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave). Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku. Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja se vroča priporočeno po pošti.
18. Sodišče prve stopnje je dolžnikovemu ugovoru ugodilo. Zaključilo je, da je upnik izvršilnemu predlogu kot izvršilni naslov priložil le notarski zapis, iz katerega je razvidna njegova neposredna izvršljivost, ne pa tudi zapadlost terjatve. Upnik namreč v svojem predlogu zahteva plačilo celotne terjatve, to je zneska 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2021 dalje, na podlagi predčasne zapadlosti, ker naj dolžnik ne bil plačal prvih dveh zaporednih mesečnih obrokov. Po mnenju sodišča prve stopnje bi moral upnik zapadlost terjatve izkazovati na način iz tretjega do petega odstavka 20.a člena ZIZ, česar pa ni storil. 19. V notarskem zapisu SV 458/21 z dne 9. 9. 2021 sta stranki sklenili dogovor o priznanju dolga, v katerem je bilo ugotovljeno, da dolžnik dolguje upniku 2.100,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 21 mesečnih obrokih po 100,00 EUR, ki zapadejo v plačilo vsakega 20. dne v mesecu, pri čemer prvi zapade v plačilo 20. 11. 2021, zadnji pa 20. 7. 2023. V primeru, da dolžnik ne plača dveh zaporednih ali nezaporednih obrokov, je bilo dogovorjeno, da v plačilo zapade celotna še neplačana terjatev. V primeru zamude je dolžnik dolžan plačati še zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega obroka do dneva plačila (3. člen notarskega zapisa).
20. Stališče sodišča prve stopnje, da upnik ni uspel zadostiti zahtevi iz 20.a člena ZIZ, je zmotno. Razumna razlaga 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka ali več njih), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo. Dokaz o zapadlosti se v takšnem primeru izkaže za nesmiseln. Zapadlost je namreč posledica neplačila, torej golega negativnega dejstva. Izjava, ki bi jo upnik poslal dolžniku, ima glede zapadlosti celotne terjatve identično sporočilno in dokazno vrednost kot dejstvo, da upnik vloži predlog za izvršbo, v katerem trdi, da je podan takšen položaj (v konkretnem primeru položaj iz 3. člena notarskega zapisa), torej ko v predlogu zatrjuje neplačilo obrokov.1
21. Po pojasnjenem je upnik že z navedbami v svojem predlogu (da dolžnik ni poravnal nobenega obroka) zadostil zahtevi po izkazu predčasne zapadlosti, in sicer da je celotni znesek, vključno še z nezapadlimi obroki, zapadel v plačilo z dnem zapadlosti drugega neplačanega obroka, to je dne 20. 12. 2021 in ne z zapadlostjo prvega obroka, kot to v svojem predlogu zahteva upnik. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in ugovor dolžnika zavrnilo za znesek 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2021 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska prvega obroka v višini 100,00 EUR od 20. 11. 2021 do 19. 12. 2021 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ostalem je odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
22. Glede na delno spremembo odločitve o ugovoru pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je z ugovorom uspel le v manjšem delu glede stranke terjatve zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče druge stopnje glede na določbo 38. člena ZIZ in 154. člena ZPP odločilo, da je dolžan upniku povrniti nastale stroške z odgovorom na ugovor, sam pa krije svoje ugovorne stroške. Upniku je priznalo 300 točk za sestavo odgovora (7. točka Tar. št. 31 OT), 2% materialnih stroškov (11. člen OT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 223,99 EUR.
23. Glede na pretežni uspeh upnika v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje odločilo, da je upravičen do priglašenih in potrebnih stroškov pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Priznalo mu je stroške sestave pritožbe (300 točk; Tar. št. 31 OT) ter 2% materialnih stroškov in priglašeni 22% DDV, kar znaša skupaj s plačano sodno takso 323,99 EUR. Ni pa mu priznalo priglašenih stroškov za seznanitev z zadevo in stroškov posveta s stranko, saj ne gre za samostojni opravili v smislu Tar. št. 43 OT, temveč sta ti dejanji že zajeti v plačilu za sestavo pritožbe. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije dolžnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar sodišču druge stopnje še ne bi bilo poznano in bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi Sklep II Ips 46/2022 z dne 5. 10. 2022.