Jedro

Ker prvostopenjsko sodišče zahtevka, kakršnega v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, ni obravnavalo, ga tudi pritožbeno sodišče ne more.

Pripoznava dolga je izjava volje dolžnika in ta se lahko prosto odloči, kolikšen del dolga ali kateri dolg bo pripoznal. Če določi višino, velja pripoznava le do te višine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.175,34 EUR s pripadki ter tožeči stranki naložilo v plačilo 1.305,11 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka se pritožuje za znesek 4.387,27 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu, torej za znesek 4.387,27 EUR ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne v ponovno sojenje. Račun 56/03, katerega plačilo je vtoževala v tej pravdi, je bil delno plačan z asignacijo med I., d. o. o., toženo stranko kot asignatom in tožečo kot asignatarjem. Dogovorjeno je sicer bilo, da bo cel račun plačala tožena stranka, vendar pa se pritožuje le za znesek, katerega se je tožena stranka zavezala plačati na podlagi asignacije. Če bi sodišče zaslišalo direktorja T. N., bi prišlo do zaključka, da je bil med pravdnima strankama dogovor za plačilo zneska, kot je naveden v asignaciji, tak, da ostane za plačilo po asignaciji še 4.3987,27 EUR (1,052.944,44 SIT). Če bi sodišče zaslišalo direktorja, bi lahko ugotovilo, da je tožeča stranka šele v letu 2008 izvedela, da izvršba zoper I., d. o. o., ni bila uspešna. Z asignacijo je tožena stranka dejansko terjatev pripoznala. Če bi sodišče zaslišalo pravdni stranki, bi prišlo do zaključka, da so resnične navedbe tožeče stranke in sprejelo drugačno odločitev.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe predstavljajo spremembo tožbe. S tožbo je namreč tožeča stranka vtoževala plačilo računa 56/03 z dne 8. 12. 2003, ki se je glasil na znesek 8,305.068,74 SIT, to je 34.656,44 EUR. Navajala je, da je na podlagi asignacijske pogodbe račun delno plačala tožena stranka, in sicer v znesku 3,709.889,46 SIT, ker da je obstajal dogovor, da bo celoten račun plačala tožena stranka, ki je račun v celoti priznala. Glede na navedbe v pritožbi pa tožeča stranka sedaj vtožuje plačilo 4.387,27 EUR, kolikor znaša razlika med zneskom, ki je naveden v asignacijski pogodbi - 4,762.833,90 SIT in po asignaciji plačanem znesku 3,709.889,46 SIT. Temelj v pritožbi zahtevanega zneska je torej asignacijska pogodba z dne 18. 3. 2004. Gre za spremembo istovetnosti zahtevka, kar predstavlja spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ta pa je skladno s prvim odstavkom 184. člena ZPP mogoča le do konca glavne obravnave. Ker prvostopenjsko sodišče zahtevka, kakršnega v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, ni obravnavalo, ga tudi pritožbeno sodišče ne more.

6. Dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija. Ker je bil po teh račun št. 56/03 izdan za v letu 2003 opravljena dela po gospodarski gradbeni pogodbi in je zapadel v plačilo 8. 2. 2004, je materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je vtoževana terjatev skladno s 349. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki za terjatve iz gospodarskih pogodb in za terjatve, nastale v zvezi s povrnitvijo izdatkov, nastalih v zvezi z gospodarskimi pogodbami, predpisuje triletni zastaralni rok, zastarala. Tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča, da plačilo po asignaciji ne predstavlja pripoznave sporne terjatve, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V asignaciji je jasno navedeno, da gre za terjatev po računu št. 66/03 in glasi se na manjši znesek, kot je znesek na računu 56/03. Glede na določila 56. člena OZ drugačni dogovori o bistvenih sestavinah pogodbe od zapisanih, niso veljavni. Koliko je bila dolžna tožena stranka plačati tožeči na podlagi asignacije, je zapisano v asignacijski pogodbi, znesek po računu št. 56/03 pa tožeči stranki ni dolgovala tožena stranka. Glede na domnevo o popolnosti listine (56. člen OZ) zaslišanje pravdnih strank zaradi dokazovanja drugačnih dogovorov od zapisanega, ne pride v poštev. Smiselno uveljavljane kršitve pravice stranke do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

7. S plačilom točno določenega zneska tožena stranka ni pripoznala celotne terjatve, pa četudi bi šlo za plačilo po računu 56/03. Pripoznala je lahko le toliko, kot je navedla, da bo plačala, ne pa celotnega dolga drugega pravnega subjekta. Pripoznava dolga je izjava volje dolžnika in ta se lahko prosto odloči, kolikšen del dolga ali kateri dolg bo pripoznal. Če določi višino, velja pripoznava le do te višine (1). Ali se je tožena stranka po asignaciji zavezala tožeči stranki plačati 4,762.833,90 SIT ali 3,709.889,46 SIT, glede na potek časa za odločitev v tej zadevi ni več relevantno. Tudi če je pripoznala višji dolg od plačanega, je terjatev za plačilo razlike ob vložitvi tožbe 6. 2. 2009 zastarala. Asignacija je bila sklenjena 18. 3. 2004 in kot navaja tožeča stranka v pritožbi, je bil dolg plačan 28. 3. 2004. Takrat je začel zastaralni rok znova teči, torej bi morala tožeča stranka tožbo vložiti najkasneje marca 2007. Tek izvršilnega postopka zoper I., d. o. o., pa na zastaranje morebitne obveznosti tožene stranke ne vpliva.

8. Pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča pritožba z ničemer ne omaje. Višje sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika uradoma upoštevnih kršitev, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, teh ni zasledilo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih tožeča stranka sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Gl. komentar k 364. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003.