Jedro

Sodišče ne more sprejeti drugačne dokazne ocene, kot jo je napravila tožena stranka, to je, da na podlagi izjav tožnika ni mogoče zaključiti, da so napade na njegove družinske člane in nanj, razen na najmlajšega brata, res izvršili sosedje, s katerimi imajo spor glede zemlje.

Premoženje ni značilnost, ki bi bila nespremenljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje, ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju „posebne“ družbene skupine.

Skupina "revni državljani Pakistana, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije" se ne more opredeljevati kot posebna družbena skupina, ki bi lahko predstavljala podlago preganjanja in posledično utemeljevala podelitev statusa begunca tožniku.

V primeru, ko so subjekti resne škode nedržavni subjekti, mora prosilec za mednarodno zaščito dokazati, da mu država oziroma organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo, temu bremenu pa tožnik v konkretnem primeru ni zadostil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzela izjave, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da je Pakistan z ostalimi člani širše družine zapustil zaradi težav, ki so jih imeli z bogatimi sosedi zaradi zemlje, in sicer je njihov premožen sosed grozil s smrtjo njemu in njegovemu bratu A.A. Pojasnil je, da je njegova družina lastnica zemljišča v Pakistanu, ki meji na zemljišče druge družine, s katero imajo spor. Ti sosedje, B.B., njegov brat C.C. in stric D.D., so bogati in so od njih večkrat zahtevali njihovo zemljo. Sosed je pred leti najprej želel samo pot preko njihove zemlje, a tega tožnikova družina ni dopustila, nato pa je hotel, da mu zemljo prodajo, vendar tudi na to niso pristali. Pred približno 15 leti so sosedje ubili brata tožnika E.E. Družina tožnika takrat ni vedela, kdo je storilec in zato dogodka niso prijavili policiji. Pred 6 leti je bil nato napaden tožnik na poti v trgovino v sosednjo vas Amrot, in sicer so ga štirje napadli s palicami in sekirami. Dobil je hude poškodbe in zdravniki so mu morali amputirati ude. Napadalci so imeli zakrite obraze in tožnik jih ni mogel prepoznati, zato dogodka niso prijavili policiji, ker niso točno vedeli, kdo so bili storilci. Pred 4 leti je bil v mestu Sewan napaden tudi tožnikov bratranec oziroma svak, sestrin mož F.F., in sicer so ga neznanci napadli in ga zadavili do smrti. Pred letom in pol je bil napaden še najmanjši brat G.G., ko je ponoči spal doma in so ga napadli s pištolami in ubili. Tožnikova mama in brat H.H. sta se takrat prebudila in videla C.C. in D.D. Družina je tako izvedela, kdo so storilci in zadevo so prijavili policiji. Prijet je bil C.C., ki je bil zaprt za 15 dni, nato pa je bil izpuščen proti plačilu, saj je njegova družina plačala zanj. Zadeva se je na policiji tako zaključila. Družina tožnika je odšla tudi k vaškim starešinam in jih prosila, naj uredijo zadevo, vendar nasprotna stran nikoli ni pristala na rešitev. Sosedje so začeli groziti tožnikovemu bratu A.A., da ga bodo ubili. Ker so se bali za življenje, se je pred približno letom dni vsa širša družina preselila v mesto Karachi. Sosedje so v tem času zasedli njihovo zemljo. Med življenjem v Karachiju so I. po telefonu in prek sovaščanov grozili, da ga bodo ubili. Pri policiji niso iskali zaščite, saj vedo, da od nje ne bi bilo nič. Tožnik pa ne ve, ali je brat I. grožnje prijavil policiji oziroma zakaj jih ni prijavil. Ker se družina v Karachiju ni počutila varne, je brat I. poiskal sprovajalca, ki je uredil, da so prišli v Slovenijo. V Pakistanu pa so ostali mama, oče in trije bratje tožnika.

3. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik nedvomno prihaja iz Pakistana, čeprav njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Na podlagi kriterijev za oceno verodostojnosti je ugotovila, da so izjave tožnika skladne in da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij glede stanja v izvorni državi, prav tako pa tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Tožnik je po mnenju tožene stranke zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče, njegove izjave pa je mogoče v povezavi z vsemi preučenimi informacijami oceniti za verodostojne oziroma je tožniku mogoče verjeti.

4. Tožena stranka je povzela, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora s sosedi, in najprej presojala upravičenost tožnika za priznanje statusa begunca. Ugotovila je, da je iz opisa dogodkov s strani tožnika jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožnikom in sosedi, ki se želijo polastiti zemlje tožnikove družine, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnik je državo zapustil izključno zaradi groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora s sosedi, pri čemer je tožena stranka poudarila, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov. Navedla je, da dejanj, kot jih je opisal tožniki, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, kot so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1, in da gre za izključno zasebno zadevo, ki ni povezana z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer je dodala, da mora med dejanji in razlogi preganjanja obstajati vzročna zveza, ki je tožnik ni zatrjeval in dokazal. Zaradi vsega navedenega po mnenju tožene stranke tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Tožena stranka je nato presojala upravičenost do statusa subsidiarne zaščite in preučila določene informacije o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov, z njimi povezanega nasilja in zaščite posameznikov s strani oblasti. Navedla je, da tožniki niso nikjer navajali, da bi jim v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Na osebnem razgovoru je tožnik sicer navedel, da se v primeru vrnitve boji, da bi ga ubili sosedje, vendar pa po mnenju tožene stranke njegove izjave ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da so bila nasilna dejanja v resnici izvršena s strani sosedov, ki si želijo polastiti njihove zemlje.

6. Tožena stranka je navedla, da je tožnik povedal, da so uboj najmlajšega brata prijavili policiji in kot dokaz predložil dva dokumenta, policijska zapisnika. Iz policijskega zapisnika iz leta 2013 je moč razbrati, da gre za prijavo kaznivega dejanja po 154. členu (kršitev posestnika oziroma okupatorja zemljišča, na katerem poteka nezakonito zadrževanje), 109. členu (kaznovanje za hujskanje) in 302. členu pakistanskega kazenskega zakonika (kazniva dejanja, ki vplivajo na človeško telo). Policijski zapisnik iz leta 2014 pa se nanaša na kaznivo dejanje po 154. členu kazenskega zakonika in ni mogoče ugotoviti, da gre za dokument, ki je neposredno povezan s tožnikom oziroma prijavo smrti njegovega družinskega člana. Tožena stranka je ugotovila, da je oblast v primeru storitve kaznivih dejanj nedvomno ukrepala in se ni izogibala kazenskemu pregonu, saj tožniku ni odrekla pomoči in je bila pripravljena ukrepati. Glede na to, da se je tožnik z družino preselil in pravzaprav ne ve, kaj se je zgodilo z njihovo zemljo, je po mnenju tožene stranke povsem mogoče, da si jo je zaradi njihove odsotnosti prilastil sosed, s čimer je dosegel to, kar je želel. Zato ni podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo v predmestje Karachija, kjer živijo nekateri njegovi družinski člani, grozila smrtna kazen ali usmrtitev v smislu 1. alineje 28. člena ZMZ-1. 7. Glede ocene, ali bi tožniku grozila resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik v preteklosti že izpostavljen nehumanemu ravnanju, saj je bil hudo pretepen in je zaradi dobljenih poškodb trajno invaliden. Vendar pa glede na to, da tožnik svojih napadalcev ni videl in jih tudi ni prepoznal, ni mogoče utemeljeno trditi, da so za napad odgovorni njegovi sosedje. Napada samega po tožnikovih izjavah tudi niso prijavili policiji, da bi lahko odkrila storilce. Po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru ne gre spregledati dejstva, da se je tožnik zaradi med sosedskih težav z bratom A.A. in sestro I.I. preselil drugam, v predmestje Karachija. Tam je grožnje po telefonu prejemal njegov brat A.A., sam tožnik pa težav ni imel, prav tako ni zatrjeval, da bi bil izpostavljen nehumanemu ravnanju. Tožena stranka meni, da ni nikakršnega dvoma, da je za tožnika že v izvorni državi skrbel njegov brat A.A., da se je skupaj z njim preselil v predmestje Karachija, da so se tam lahko znašli in da si lahko tam skupaj z bratom A.A. ponovno uredi življenje. Tožena stranka meni, da tožnikova situacija ob vrnitvi v Pakistan, kamor bi bil vrnjen skupaj z bratom A.A. in njegovo družino, ne bi bila v ničemer drugačna od razmer, v kakršnih živijo številni drugi Pakistanci, pri čemer ne gre spregledati, da v predmestju Karachija še vedno živijo ožji družinski člani tožnika. Pri tožniku tako po oceni tožene stranke kljub njegovi invalidnosti ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana, razlogi sočutja ali humanitarnosti pa ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Tožena stranka je kljub temu presojala tudi možnost notranje razselitve in navedla, da je Pakistan velika država in da se državljani Pakistana lahko tam svobodno gibljejo ter preselijo v katerikoli drug del države. Ker tožnik v preteklosti z družino ni imel težav s preselitvijo, takšna možnost obstaja tudi sedaj.

8. Tožena stranka je nazadnje ugotovila še, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v njegovi izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilistov, saj bi sicer mediji o tem množično poročali. Glede na vse navedeno je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Obrazložila je tudi svoje stališče glede pripomb, ki jih je v zvezi s posredovanimi informacijami glede stanja v izvorni državi podal pooblaščenec tožnika, in sicer je navedel, da je reševanje zemljiških sporov zamudno, zapleteno in podvrženo korupciji ter ne vodi nikamor, da je tožnikova družina s preselitvijo že poskusila, a to ni bilo uspešno, ter da bi imela tožnikova družina pri preselitvi lahko težave tudi zaradi svoje narodnosti, saj vlada Baloche preganja. Tožena stranka je navedla, da pripombe in dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve ter ob tem ugotovila tudi, da tožnik ni uveljavljal preganjanja zaradi etnične pripadnosti niti ni navedel, da bi zaradi tega lahko utrpel posledice. Po vsem navedenem je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in je njegovo prošnje zavrnila.

9. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožniku mogoče verjeti, vseeno pa je zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar so razlogi v izpodbijani odločbi sami s sabo v nasprotju. V povezavi z zakonskimi pogoji za podelitev statusa begunca izpostavlja, da je eden izmed razlogov za preganjanje lahko tudi „pripadnost posebni družbeni skupini“, ki jo po njegovem mnenju predstavljajo „revni državljani Pakistana, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije“. Policija revnih ljudi noče zaščititi, saj nudi zaščito le tistim, ki imajo denar. Sklicuje se na Smernice UNHCR, ki določajo, da je lahko razlog preganjanja podan tudi takrat, ko nedržavni subjekti ne preganjajo posameznikov zaradi katere izmed podlag iz Ženevske konvencije, če nezmožnost ali nepripravljenost države zaščititi te posameznike temelji na katerem izmed konvencijskih razlogov.

10. V zvezi z razlogi za podelitev statusa subsidiarne zaščite tožnik navaja, da je protispisen zaključek tožene stranke o tem, da tožnik v svojih izjavah ni nikjer navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. V svojih izjavah je namreč zatrjeval, da je njegovo življenje v izvorni državi ogroženo, ker obstaja realna nevarnost, da ga bodo sosedje zaradi zemljiškega spora ubili, kot so predhodno storili že trem njegovim sorodnikom, njega pa hudo poškodovali. Trdi, da je dokazni zaključek tožene stranke o tem, da izjave tožnika ne dajejo podlage za ugotovitev, da so bili umori in napadi na družinske člane v resnici izvršeni s strani sosedov, v nasprotju z 10. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP, prosta presoja dokazov), sam s seboj v nasprotju in ne upošteva standarda azilnega prava, da je v dvomu treba odločiti v korist prosilca. Pojasnjuje, da so družinski člani tožnikove napadalce pri tretjem napadu videli, poleg tega pa so jim sosedje grozili in tožnik je bil tudi napaden po tem, ko so mu predhodno grozili s smrtjo. Ni logično, da bi se v njihovi družini zgodilo toliko nasilnih smrti. Tožena stranka je izjave tožnika ocenila za verodostojne, zato je protislovno oziroma neobrazloženo, zakaj tožena stranka v tem delu tožniku ne verjame. Izjave tožnika prav tako ne nasprotujejo preučenim informacijam glede izvorne države, da so umori in ugrabitve zaradi zemljiških sporov pogosti oziroma običajni. Ni torej mogoče razumeti dvomov tožene stranke o tem, kdo so v konkretnem primeru storilci napadov, zaključki tožene stranke pa so v nasprotju z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožniku mogoče verjeti. Iz obrazložitve odločbe po mnenju tožnika nadalje izhaja dvom tožene stranke, da so družinski člani tožnika umor prijavili policiji. Ti pomisleki niso razumljivi, saj je tožena stranka zapisala, da je tožnikovim navedbam mogoče verjeti. Tožnik je predložil tudi policijski zapisnik in če tožena stranka meni, da zapisnik ne dokazuje tistega, kar je tožnik zatrjeval, bi ga morala s kontradiktornostmi seznaniti in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Iz zapisnika obenem izhaja, da nima takšne vsebine, kot jo navaja tožena stranka. Osnovna prijava gotovo ni bila podana zaradi ponarejanja dokumentov. Tožbi prilaga policijski zapisnik iz leta 2013, iz katerega je razvidna prijava umora tožnikovega brata G.G. policiji, ter njegov neformalni prevod v angleškem jeziku.

11. Tožena stranka sklepa, da se lahko tožnik vrne v predmestje Karachija, a se ne opredeli do navedb tožnika, da bi ga sosedje z družino tudi tam našli in jim grozili. Ogroženi so tudi ostali družinski člani tožnika, a niso imeli denarja za pobeg. Tožnik pojasnjuje, da se umori njegovih družinskih članov niso zgodili le v domači vasi, in navaja, da to, da so si sosedje polastili njihovo zemljo, ne daje podlage za zaključek, da je njegova ogroženost prenehala, saj grožnje sosedov niso prenehale.

12. Tožnik v zvezi z zaščito domače oblasti graja zaključek tožene stranke, da mu policija ni odrekla pomoči. Tožnik je namreč povedal, da je svoj prvi napad prijavil na policijo, vendar je sosed bogat človek in se zato ni nič zgodilo. Tožnik je tudi povedal, da je policija storilca proti plačilu podkupnine morilca najmlajšega brata izpustila na prostost, A.A. pa celo pretepla, ko je poizvedoval o zadevi. Navedbe tožnika so skladne z informacijami o izvorni državi, ki potrjujejo vprašljivo učinkovitost državnega aparata v zvezi z nasiljem zaradi zemljiških sporov. Glede možnosti notranje razselitve pa tožnik označuje kot pavšalen zaključek tožene stranke o tem, da ta možnost obstaja. Navaja, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnika, da bi ga preganjalci z družino našli kjerkoli in da sploh ni presojala, ali ima tožnik v tem delu države dostop do zaščite. Izpostavlja, da je treba pri presoji možnosti notranje razselitve ugotavljati, ali lahko prosilec v drug del države varno in zakonito potuje in ima dostop do tega dela države, tožena stranka pa je v zvezi s tem upoštevala le splošne okoliščine in ne tudi osebnih okoliščin tožnika. Tožena stranka tudi ni presojala, ali se od tožnika lahko razumno pričakuje, da se bo v drugem kraju nastanil, niti ni presojala možnosti ekonomskega preživetja tožnika v drugem kraju ter ga sploh ni vprašala, kako so z družino v Karachiju živeli. Na možnost življenja v tem kraju je le sklepala, ker je tam že živel, tožnik pa v tožbi pojasnjuje, da so z družino živeli v šotorskem naselju, brez možnosti ustvarjanja dohodka, kar predstavlja nevarnost za mladoletne otroke. Tožena stranka glede tega ni pridobila nobenih informacij o izvorni državi. Upoštevala pa ni niti navedb pooblaščenca tožnika, da notranja razselitev ne bi bila možna tudi zaradi etnične pripadnosti tožnika, saj vlada baloche preganja.

13. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in izvede v tožbi predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca oziroma podredno status subsidiarne zaščite, podredno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

14. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

17. Po oceni sodišča je odločitev tožene stranke glede na podatke iz upravnega spisa pravilna in zakonita, pri čemer je mogoče slediti utemeljitvi, kot jo je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na obrazložitev tožene stranke, glede na vsebino tožbenih ugovorov pa dodaja še naslednje:

18. Sodišče glede ugotovitve dejanskega stanja pritrjuje toženi stranki, da iz izjav tožnika izhaja, da je bil pred 15 leti ubit njegov brat, pred 4 leti v napadu zadavljen njegov bratranec oziroma svak ter da so pred letom in pol ustrelili in ubili njegovega mlajšega brata. Tudi sam je bil pred 6 leti napaden in je v napadu utrpel težke poškodbe, sodišče pa nima razloga, da mu v tem delu ne bi bilo mogoče verjeti. Kljub temu je tožena stranka po presoji sodišča pravilno zaključila, da omenjene izjave, četudi jih je mogoče šteti za resnične, ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da so bili vsi omenjeni napadi res izvršeni s strani sosedov, s katerimi ima tožnikova družina spor glede zemlje. V tem delu gre namreč zgolj za sklepanje tožnika, da so vse družinske člane ubili oziroma poškodovali sosedje, in ne za njegove izjave o dejstvih, katerih očividci ali priče bi bili sami družinski člani tožnika, sodišče pa takšnemu sklepanju glede na podan opis preteklih dogodkov ne more slediti iz razlogov, ki so obrazloženi v nadaljevanju.

19. Sodišče lahko sicer verjame tožniku, da sta soseda C.C. in D.D. napadla in s pištolo med spanjem ubila najmlajšega tožnikovega brata G.G., saj je tožnik svoje izjave o tem utemeljil s pojasnilom, da sta bila med napadom v hiši tožnikova mama in brat H.H., ki sta napadalca sama videla in je zato družina za napad utemeljeno osumila sosede in zoper njih tudi podala prijavo na policijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe po mnenju sodišča ne izhaja, da tožena stranka dvomi v dejstvo, da je družina umor najmlajšega brata prijavila policiji, saj je iz 2. odstavka na 12. strani obrazložitve razvidno, da tožena stranka verjame, da so družinski člani tožnika policiji storjena kazniva dejanja prijavili. Tožena stranka je navedla tudi, da je iz policijskega zapisnika iz leta 2013 mogoče razbrati, da gre med drugim za prijavo kaznivega dejanja po 302. členu pakistanskega kazenskega zakonika, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki vpliva na človeško telo (umor), glede policijskega zapisnika iz leta 2014 pa je sicer resda zapisala, da gre za prijavo drugega kaznivega dejanja in da dokument ni neposredno povezan s tožnikom, vendar pa je iz podatkov upravnega spisa (slovenskega prevoda policijskega zapisnika iz leta 2014) razvidno, da iz omenjenega zapisnika iz leta 2014 izhaja, da je bila zoper osebo C.C. na podlagi prijave 237 z dne 18. 10. 2013 (policijski zapisnik iz leta 2013) po členu 302 razpisana tiralica, tako da torej navedena listina posredno dokazuje, da je bila prijava kaznivega dejanja umora zoper C.C. res podana.

20. Sodišče kljub temu ne more slediti nadaljnjemu sklepu tožnika, da je zato, ker sta soseda pred letom in pol napadla brata G.G., mogoče zaključiti tudi, da so bili vsi pretekli napadi na družinske člane tožnika in na njega samega izvršeni s strani sosedov, s katerimi imajo spor zaradi zemlje. Gre namreč za napade, ki so se zgodili 14 let, 4 leta oziroma 2 leti pred opisanim napadom v domači hiši na najmlajšega brata, napadalci pa so bili v vseh ostalih primerih zamaskirani oziroma jih oškodovanci niso videli. Tožnik je glede napada na brata E.E. povedal, da družina vse do danes ne ve, kdo ga je ubil (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru), glede napada, ki ga je utrpel sam, pa je povedal, da so bili napadalci zamaskirani, da niso rekli niti ene besede, temveč so ga le tepli, in da napadalcev ni prepoznal, ker so imeli glave in obraze zakrite (stran 7 osebnega razgovora). Napadi se poleg tega niso dogajali le v domači vasi, temveč po različnih mestih, kot to izpostavlja tudi tožba. Tako sta bila tožnikov brat E.E. in tožnikov svak F.F. napadena v mestu Sewan, ko sta tja odšla zaradi verskega obreda, tožnik pa je bil napaden, ko je šel v trgovino v sosednjo vas Amrot. Tožnik je povedal, da družina napadov, razen umora G.G., ni prijavila policiji, ker niso bili prepričani o tem, kdo so storilci. Tožnik po oceni sodišča v tem postopku ni ponudil niti utemeljil nobenega prepričljivega razloga o tem, zakaj in na podlagi česa meni, da so bili ravno sosedje odgovorni za vse napade na njegove družinske člane, pri čemer zgolj napad sosedov na najmlajšega brata G.G., za katerega, kot že omenjeno, sodišče verjame tožniku, da so ga res izvršili sosedje, še ni dovolj prepričljiv razlog, da so sosedje odgovorni tudi vse ostale napade. Poleg tega je tožnik sam navedel, da glede napada na brata H.H. še danes ne vedo, kdo je zanj odgovoren. Tožba v tem delu ne more uspeti z argumentom, da so primeri umorov in ugrabitev zaradi zemljiških sporov v Pakistanu postali običajni, saj to ni edini možen povod za nasilje v Pakistanu in je povsem mogoče, da so bili družinski člani tožnika napadeni iz drugih razlogov.

21. Sodišče glede na navedeno ne more sprejeti drugačne dokazne ocene, kot jo je napravila tožena stranka, to je, da na podlagi izjav tožnika ni mogoče zaključiti, da so napade na njegove družinske člane in nanj, razen na najmlajšega brata G.G., res izvršili sosedje, s katerimi imajo spor glede zemlje. Na tem mestu sodišče tudi zavrača tožbene očitke o tem, da je obrazložitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju, saj naj bi tožena stranka po eni strani izjave tožnika ocenila za verodostojne, po drugi strani pa ugotovila, da mu ni mogoče verjeti, da so storilci napadov njihovi sosedje. Kot že omenjeno, gre pri izjavah tožnika o tem, da so se napadi dejansko zgodili, za njegove izjave o golih dejstvih in te je tožena stranka pravilno ocenila za verodostojne, pri nadaljnjih sklepih tožnika o tem, kdo so storilci napadov, pa gre izključno za njegove (oziroma družinske) domneve in predvidevanje, ki mu tudi po oceni sodišča ni mogoče slediti, saj ni utemeljeno na nobenih prepričljivih argumentih.

22. Tožena stranka je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca, saj gre v obravnavani zadevi izključno za zasebno zadevo med družino tožnika in sosedi, ki si želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Upravno sodišče je v zadevi I U 964/2011 z dne 15. 6. 2011 tako že razsodilo, da uveljavljanje preganjanja zaradi lastništva zemlje, ki predstavlja ogroženost zasebne narave, ne utemeljuje podelitve statusa begunca, saj ni povezano s kakšnim izmed razlogov preganjanja po Ženevski konvenciji, Vrhovno sodišče pa je odločitev potrdilo s sodbo I Up 349/2011.(1) Tožnik ne more uspeti s tožbenim argumentom, da je eden izmed razlogov preganjanja tudi pripadnost posebni družbeni skupini, ki jo v konkretnem primeru predstavljajo „revni državljani Pakistana, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije“, saj ZMZ-1 v 5. odstavku 27. člena določa, da se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Premoženje po presoji sodišča ni značilnost, ki bi bila nespremenljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje, ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju „posebne“ družbene skupine.(2) Pri tem je treba upoštevati, da je pri razlagi pojma „posebna družbena skupina“, kot ga opredeljuje Ženevska konvencija in posledično ZMZ-1, treba izhajati iz tega, da konvencija ni bila sprejeta z namenom, da se nudi zaščito vsem osebam, ki so podvržene preganjanju, temveč zgolj tistim, pri katerih preganjanje temelji na kateremkoli izmed razlogov, ki so taksativno določeni; da se podlage preganjanja „posebna družbena skupina“ ne sme razlagati tako široko, da bi zaradi tega ostale podlage preganjanja postale nepotrebne ali odvečne; in da bi preširoka razlaga pojma „posebna družbena skupina“ oslabila ravnotežje med zaščito prosilcev in omejeno odgovornost držav nuditi zaščito, kot so se jo zavezale nuditi skladno s Konvencijo. Skupina ljudi, kot jo definira tožnik, se glede na vse navedeno torej ne more opredeljevati kot posebna družbena skupina, ki bi lahko predstavljala podlago preganjanja in posledično utemeljevala podelitev statusa begunca tožniku.

23. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ta se skladno z 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 sicer prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja) oziroma resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja). Subjekti, ki lahko povzročijo resno škodo pa so skladno s 24. členom ZMZ-1 država (1. alineja), politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja (2. alineja) ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo (3. alineja).

24. Tožba sicer opozarja, da je tožnik v postopku zatrjeval, da mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi usmrtitev s strani nedržavnih subjektov (resna škoda po 1. alineji 28. člena ZMZ-1 v zvezi s 3. alinejo 24. člena ZMZ-1), saj je trdil, da mu grozi nevarnost, da ga bodo sosedje zaradi zemljiškega spora ubili. Kljub temu je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da mu statusa subsidiarne zaščite iz tega razloga ni mogoče podeliti. V primeru, ko so subjekti resne škode nedržavni subjekti, mora prosilec za mednarodno zaščito namreč dokazati, da mu država oziroma organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo, temu bremenu pa tožnik v konkretnem primeru ni zadostil. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je država v domačem kraju tožnika ukrepala in tožniku nudila zaščito, saj se je odzvala na prijavo umora s strani tožnikove družine in prijela soseda C.C. ter se torej ni izogibala kazenskemu pregonu. Pri tem je potrebno poudariti, da sistem varščine (bail) v pravnem sistemu določene države, kot je na primer Pakistan, še ne pomeni neučinkovitosti represivnega aparata, temveč je varščina že po sami definiciji namenjena temu, da se osumljeno osebo izpusti na prostost proti plačilu. Tožnik pa je na osebnem razgovoru (stran 4 zapisnika) povedal, da njegova družina ne ve, kaj se je s prijavo na policiji zgodilo po tem, ko je bil C.C. proti plačilu izpuščen, saj policija tožnikovemu očetu in bratu ni želela povedati, kaj je bil vzrok izpustitve in kaj bo sedaj z njihovo prijavo, zaradi česar zgolj zaradi izpustitve osumljenca na prostost proti plačilu še ni mogoče trditi, da je bila policija neučinkovita. Ob tem sodišče še pripominja, da tožbene navedbe o tem, da je policija tožnikovega brata A.A. ob poizvedovanju pretepla, ne držijo, saj kaj takšnega iz izjav tožnika ne izhaja. Ob podaji prošnje namreč tega ni omenil, na osebnem razgovoru pa je povedal le, da sta njegov oče in brat po izpustitvi C.C. na policiji vprašala o vzrokih izpustitve in kaj bo z njihovo prijavo, pa policija ni hotela nič povedati, fizičnega nasilja s strani pristojnih organov pa ni omenjal. 25. Tožnik je tekom postopka sicer trdil, da so se grožnje njihovih sosedov nadaljevale tudi po tem, ko so z družino zapustili domačo vas in so njihovo zemljo zasedli sosedje, vendar pa je s tem v zvezi v obravnavanem primeru bistveno, da je tožnik povedal, da je grožnje po telefonu takrat prejemal njegov brat A.A., ne pa on sam. Presoja, ali je določena oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, mora biti individualna in opravljena za vsak konkreten primer, tako da mora za vsako posamezno osebo, ki za zaščito prosi, obstajati nevarnost, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, tožnik pa v obravnavanem primeru ni zatrjeval, da je bil on sam po preselitvi v mesto Karachi še naprej soočen z grožnjami sosedov, temveč iz njegovih izjav, kot jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema tožena stranka, izhaja, da so sosedje po telefonu in preko sovaščanov s smrtjo grozili le njegovemu bratu A.A. Za odločitev je v obravnavanem primeru nadalje pomembna tudi ugotovitev, da se je tožnik že nekaj časa pred zapustitvijo izvorne države s širšim družinskim krogom preselil v mesto Karachi, kjer z družino niso niti poskušali izkoristiti možnosti notranje zaščite države, saj iz izjav tožnika izhaja, da niti ne ve, ali je brat grožnje prijavil policiji oziroma zakaj jih ni prijavil. Povedal je tudi, da ne ve, če bi policija brata lahko zaščitila. Glede na to, da je splošno znano, da je Karachi glavno in največje mesto Pakistana ter z več kot 24 milijoni prebivalcev tudi eno izmed najbolj poseljenih mest na svetu, tožnik s svojimi navedbami v postopku po oceni sodišča ni izkazal, da so z družino v omenjenem mestu sploh poskušali izkoristiti možnost notranje zaščite države niti, da jim država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi notranje zaščite. Status subsidiarne zaščite je namenjen temu, da nudi rezerven vir zaščite posameznika in ta mora tako kljub morebitni grozeči resni škodi primarno izkoristiti ali poskušati izkoristiti možnost zaščite domačih oblasti, kar predstavlja predpogoj za to, da lahko zatem uspešno zaprosi za zaščito druge države. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil, ob upoštevanju dejstva, da sam po preselitvi z družino v Karachi, kjer odtlej vseskozi živita oba njegova starša in več bratov, sploh ni bil deležen groženj sosedov, pa je tudi v tem pogledu zaključek tožene stranke o tem, da do statusa subsidiarne zaščite zaradi zatrjevanih groženj s strani sosedov ni upravičen, pravilen.

26. Glede na to, da je tožena stranka izhajala iz tega, da se tožnik lahko vrne v mesto Karachi, kjer je določeno obdobje živel že pred zapustitvijo Pakistana, je logično pričakovati, da se lahko v ta kraj nazaj varno in zakonito s preostalimi člani njegove družine vrne, da ima do tega dela države dostop in se od njega tudi razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Tožnik tekom upravnega postopka razen izjav o tem, da bi bili z družino v Karachiju še vedno izpostavljeni grožnjam sosedov, glede katerih je sodišče že obrazložilo, da jih tožnik sam po preselitvi sploh ni prejemal in da bi se morala družina z njimi v zvezi najprej obrniti na pomoč domačih oblasti, ni navedel, da bi mu tam grozila še kakšna nevarnost ali da bi bil izpostavljeni kakšnim drugim slabim življenjskim pogojem, zaradi česar tožena stranka v tem delu ni bila dolžna še dodatno ugotavljati dejanskega stanja. Iz tožnikovih izjav sicer res izhaja, da so z družino živeli v šotorskem naselju, vendar pa je tožnik povedali tudi, da so se njegovi družinski člani preživljali z opravljanjem priložnostnih del in kakršnihkoli slabih življenjskih pogojev, kot jih izpostavlja tožba, ni omenjal. 27. Tožba ne navaja nobenih drugih razlogov, ki bi utemeljevali, da bi tožnik ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, opredeljeno v 2. alineji 28. člena ZMZ-1 (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi), po presoji sodišča pa je ugotovitev tožene stranke o tem, da pri tožniku kljub njegovi invalidnosti – ob upoštevanju dejstva, da zanj brezpogojno skrbijo njegovi ožji družinski člani, kot je to povedal na osebnem razgovoru sam (stran 7 zapisnika o osebnem razgovoru) – ne obstajajo nobene takšne individualne okoliščine, ki bi ga razlikovale od ostalega prebivalstva Pakistana, pravilna, saj tožnik tekom upravnega postopka ni podal nobenih navedb, da bi ga bilo treba zaradi njegove invalidnosti obravnavati kako drugače. Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključka tožene stranke o tem, da ob vrnitvi v Pakistan ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1, zaradi česar je glede na vse obrazloženo po oceni sodišča pravilna končna odločitev tožene stranke o tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite ne izpolnjuje.

28. Glede tožbenega ugovora o tem, da se tožena stranka ni opredelila do dejstva, da notranja razselitev tožnika ne bi bila možna zaradi etnične pripadnosti tožnika, saj vlada baloche preganja, sodišče pojasnjuje, da tožnik tekom postopka ob podaji prošnje oziroma na osebnem razgovoru ni nikoli omenjal, da bi imel zaradi svoje pripadnosti v izvorni državi kakršnekoli težave ali da bi se bal, da bi bil ob vrnitvi v Karachi zaradi tega preganjan, zaradi česar tožena stranka dejanskega stanja v tej smeri ni bila dolžna ugotavljati niti se do te problematike v izpodbijani odločbi opredeliti.

29. Sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je odločitev o zavrnitvi prošnje tožnika za mednarodno zaščito pravilna ter na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Glavne obravnave skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, saj je bilo dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sicer sporno, vendar pa je tožnik navajal zgolj takšna dejstva in dokaze, ki za odločitev niso bili pomembni. Pri tem je upoštevalo, da je imel tožnik že pred upravnim organom tako ob podaji prošnje kot ob opravi osebnega razgovora možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in so njegove navedbe razvidne iz listin upravnega spisa, v tožbi pa ni obrazloženo in utemeljeno, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

opomba (1) : Enako stališče je bilo že predhodno zavzeto v upravno sodni praksi, in sicer se je Upravno sodišče v zadevi U 2432/2007 z dne 19. 12. 2007 na primer strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da gre pri sporu med tožnikovim očetom in bratom ter sosedom zaradi lastništva zemlje za civilno-pravni spor oziroma zasebni spor, zaradi česar je bilo mogoče zaključiti, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu Ženevske konvencije.

opomba (2) : Tako je bilo na primer tudi v Združenih državah Amerike, ki je prav tako kot Republika Slovenija podpisnica Ženevske konvencije, sprejeto stališče, da premoženje ni nespremenljiva dobrina, čeprav bi bila lahko v določenih primerih temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebo ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče. Kljub temu sta izraza bogat (wealthy) in premožen (affluent), če sta samostojen element, ki naj bi opredeljeval družbeno skupino, preveč nedoločna, da bi lahko predstavljala primeren kriterij za določitev pripadnikov družbene skupine. Bogastvo kot edini kriterij za določitev posebne družbene skupine tako predstavlja težavo pri razmejitvi velikega števila potencialnih članov od dejanskih pripadnikov skupine. Karakteristika bogastva in premoženja je preveč subjektivna, nepopolna in spremenljiva, da bi lahko predstavljala edino osnovo za določitev pripadnosti posebni družbeni skupini (The Board of Immigration Appeals (BIA), primer A-M-E & J-G-U z dne 31. 1. 2007). Nemško baversko višje upravno sodišče pa je v zadevi, ki se je nanašala na pripadnost skupini kolumbijskih poslovnežev presodilo, da mora imeti družbena skupina razločljive in karakteristične značilnosti, ki so zaznavne navzven, pri čemer skupina „poslovnežev z določeno ekonomsko močjo“ omenjenemu kriteriju ne ustreza, saj proti temu govori že raznolikost in heterogenost trgovcev in poslovnežev v Kolumbiji (Bayerischer Verwaltungsgerichtshof, primer 15 ZB 07.30176 z dne 14. 8. 2008).