Jedro

Delavec se lahko z delodajalcem s pogodbo o zaposlitvi dogovori za ugodnejše pravice od tistih, ki mu jih dajejo zakon, podzakonski akti, kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca. Tožnik se je s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za višjo plačo, kot bi mu šla po Pravilniku o plačah, vendar to še ne pomeni, da takšna pogodbena določba ni pravno veljavna. Na veljavnost te pogodbene določbe nima bistvenega vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vedel, kakšen način nagrajevanja bo veljal zanj. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, zato ker naj bi tožena stranka storila napako, ker z njim ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Napaka tožene stranke ne more iti tožniku v škodo. Tožena stranka je imela možnost s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem bi se z njim dogovorila za plačo, ki bi bila v skladu z določili Pravilnika o plačah. Ker tega ni storila, je edino upoštevna in zavezujoča določba pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na tožnikovo plačo. Zato je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena osnovna plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. S tem pa je podana tudi obveznost tožene stranke, da je tožniku osnovno plačo v takšni višini (ob upoštevanju usklajevanja v skladu s Pravilnikom o plačah) tudi obračunavala in izplačevala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun zneska bruto plače v višini 51.812,00 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov za plačilo ustreznega neto zneska s pp. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.269,20 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je bil po pogodbi o zaposlitvi upravičen do plače v višini 314.008,00 SIT, sedaj 1.310,33 EUR, tožena stranka pa mu je izplačevala osnovno plačo v mesečnem znesku zgolj v višini 120.000,00 SIT oziroma 500,00 EUR. Zato je bil tožnik mesečno oškodovan za 809,53 EUR, kar je s tožbo za obdobje od leta 2006 do leta 2011 tudi uveljavljal. Sodišče je tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrnilo, ker naj bi bilo tožniku ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi pojasnjeno, kakšen način nagrajevanja bo veljal zanj, da bo upravičen do stalnega oziroma gibljivega dela plače po pravilniku o plačah. Sodišče tožniku ni verjelo, da se je za višjo plačo (v primerjavi z drugimi prodajnimi predstavniki) izpogajal. Tožniku ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožniku ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi pojasnjen način obračuna plače, saj tožena stranka sploh ni znala pojasniti nobenega dejstva okoli nastanka pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sama pripravila. Spisno dejansko stanje navaja na zaključek, da je pogodba o zaposlitvi nastala na neznan način, preprosto iz nič. Priča A.A. o nastanku pogodbe o zaposlitvi ni vedela povedati ničesar. Ugotovitev sodišča, da je bil tožniku ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pojasnjen način obračuna njegove plače, ni podprta z izvedenimi dokazi. Tudi v primeru, če sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, da se je izpogajal za višjo plačo, ne bi smelo prezreti jasne pogodbene določbe o tem, kolikšna osnovna plača mu pripada. Tega ne more omajati niti sklicevanje tožene stranke na star računalniški sistem, ki naj bi bil v funkciji, preden je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Obrazložitev sodbe je po mnenju tožnika v nasprotju s spisnimi dejstvi. Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožena stranka najprej zatrjevala, da so imeli vsi prodajni predstavniki enake pogodbe, kar pa se ni izkazalo za resnično. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, je veljavna in zavezujoča, zato je bil na njeni podlagi upravičen do osnovne plače v višini 314.008,00 SIT. Glede višine osnovne plače se pogodba o zaposlitvi niti ne sklicuje na Pravilnik o plačah tožene stranke. Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju obračunavala in plačevala nižjo osnovno plačo od tiste, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, zato je do vtoževane razlike upravičen, ne glede na to, da dogovorjena osnovna plača morda ni bila skladna s pravilnikom. Bistvena je pogodba o zaposlitvi, s katero sta stranki uredili njuna pogodbena razmerja v pogledu plače ugodnejše za tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo), vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (A1, A5) za delovno mesto „prodajni predstavnik I“, da je bilo njegovo delovno mesto razvrščeno v VI. tarifni in 29. plačilni razred in ovrednoteno s 1010 točkami. Drugi člen pogodbe o zaposlitvi je določal, da pripada tožniku za opravljeno delo plača v skladu z določbami Pravilnika o plačah in sicer osnovna plača, del plače na podlagi individualne delovne uspešnosti ter del plače na osnovi skupinske delovne uspešnosti, plača iz naslova uspešnosti poslovanja ter dodatki. Po 3. odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi je znašala osnovna plača tožnika za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje 314.008,00 SIT in se je usklajevala v skladu s Pravilnikom o plačah. Po 4. odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi se del plače na podlagi individualne in skupinske delovne uspešnosti, del plače iz naslova uspešnosti poslovanja in eventuelni dodatki tožniku obračunavajo iz izplačujejo v višini, na način in takrat, kot je to določeno v Pravilniku o plačah. Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju (od julija 2006 do oktobra 2011) obračunavala osnovno plačo najprej v višini 120.000,00 SIT, kasneje pa v povprečju 500,75 EUR. Poleg te osnovne plače pa je tožnik prejemal tudi gibljivi del plače (s katerim se je strinjal) pri čemer je npr. gibljivi del plače za september 2010 znašal 2.673,49 EUR, tako da je tožnik ob upoštevanju osnovne plače 500,80 EUR in dodatka za minulo delo prejel bruto plačo 3.383,79 EUR. Sodišče prve stopnje pa je kljub jasni določbi pogodbe o zaposlitvi o višini osnovne plače tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vedel, kakšen način nagrajevanja bo zanj veljal (torej, da bo upravičen do fiksnega in gibljivega dela plače, kot je to opredeljeno v Pravilniku o plačah - B1) in da mu je v vtoževanem obdobju tožena stranka na takšen način plačo tudi obračunavala. Tožnikovi trditvi, da se je za višjo plačo od tiste, ki bi mu šla skladno s pravilnikom o plačah, izpogajal, ni sledilo z obrazložitvijo, da bi se sicer tožnik izpogajal kar za 60 % višjo fiksno plačo od tiste, ki je pripadala ostalim prodajnim predstavnikom pri toženi stranki. Zaključilo je tudi, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi zares storila napako, ker s tožnikom ni sklenila še posebnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi (tako kot je to storila z B.B. in C.C. - B16, B18), vendar je štelo, da kljub temu ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi in tožniku prisoditi vtoževani znesek, saj bi bilo to v nasprotju z voljo, skupnim namenom pogodbenih strank in temeljnimi načeli obligacijskega prava. Ugotovilo je, da zaradi očitne pomote tožene stranke tožnik ni upravičen do višjega fiksnega dela plače, kot je določen s Pravilnikom o plačah in ki ga je dejansko dobil izplačanega.

7. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično vsaj preuranjeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Delavec se lahko z delodajalcem s pogodbo o zaposlitvi dogovori za ugodnejše pravice od tistih, ki mu jih dajejo zakon, podzakonski akti, kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca. Tožnik se je s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za višjo plačo, kot pa bi mu šla po Pravilniku o plačah, vendar to še ne pomeni, da takšna pogodbena določba ni pravno veljavna. Na veljavnost te pogodbene določbe po stališču pritožbenega sodišča nima bistvenega vpliva niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vedel, kakšen način nagrajevanja bo veljal zanj. Do te ugotovitve je sicer prišlo sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe. Tožnik je namreč ob zaslišanju izrecno navedel, da mu je bilo ob ponudbi pogodbe o zaposlitvi v podpis pojasnjeno o sistemu obračunavanja plače s stalnim in variabilnim delom. Glede na to je neutemeljen njegov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zgornjo ugotovitev. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi zato, ker naj bi tožena stranka storila napako, ker z njim ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi (tako kot z nekaterimi drugimi sodelavci - B16, B18). Zgoraj ugotovljena napaka tožene stranke po prepričanju pritožbenega sodišča ne more iti tožniku v škodo. Tožena stranka je imela možnost tudi s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem bi se z njim (enako kot s tožnikovima sodelavcema B.B. in C.C.) dogovorila za plačo, ki bi bila v skladu z določili Pravilnika o plačah (torej za osnovno plačo bruto 120.000,00 SIT, ki se usklajuje z rastjo življenjskih stroškov, tromesečno in plačo iz naslova individualne in kolektivne delovne uspešnosti v skladu s Pravilnikom o plačah). Ker tega ni storila, je edino upoštevna in zavezujoča določba pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na tožnikovo plačo (2. člen pogodbe o zaposlitvi), po kateri osnovna plača tožnika za polni delovni čas, vnaprej določene rezultate in normalne delovne pogoje znaša 314.008,00 SIT in se usklajuje v skladu s Pravilnikom o plačah. Glede na to, da je tožena stranka tudi z B.B. in C.C. sklenila pogodbo o zaposlitvi s praktično identično določbo o osnovni plači in sicer v višini 301.351,00 SIT (z obema je bil sklenjen še poseben aneks - B16, B18), tožnikova pogodba o zaposlitvi po zaključku pritožbenega sodišča tudi ni v nasprotju z voljo strank oziroma skupnim namenom pogodbenih strank, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogodba o zaposlitvi, v kateri se delavec dogovori za višjo plačo od plače, ki bi mu šla po splošnih aktih delodajalca, prav tako ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Razen tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi poskušala tožena stranka sporno določbo pogodbe o zaposlitvi o tožnikovi osnovni plači kakorkoli spreminjati, oziroma da bi v zvezi z njo izvedla kakršnekoli pravne postopke v cilju bodisi spremembe bodisi razveljavitve te določbe. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena osnovna plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in da je s tem podana tudi obveznost tožene stranke, da je tožniku osnovno plačo v takšni višini (ob upoštevanju usklajevanja v skladu s Pravilnikom o plačah) tudi obračunavala in izplačevala. Prav tako iz omenjene določbe pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da se nominalno dogovorjeni znesek osnovne plače le usklajuje s Pravilnikom o plačah (in ne, da se mu osnovna plača obračunava in izplačuje v skladu s tem pravilnikom).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako da bo lahko sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, do kolikšne razlike v plači je tožnik upravičen. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do ugovora tožene stranke o zastaranju dela tožnikove terjatve, ki ga je tožena stranka podala v svoji pripravljalni vlogi dne 25. 3. 2014. Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje odločilo na podlagi 355. člena ZPP, ker je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje namreč dokazov, ki bi se nanašali na utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka po višini, v dosedanjem postopku ni izvajalo.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.