Jedro

Odločitev sodišča temelji na pojasnilu lečeče zdravnice tožnika o tem, kakšnih navodil bi se moral tožnik držati v času bolniškega staleža. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da se tožnik teh navodil ni držal, njegovo ravnanje (delo na polju, odsotnost od doma) pa pomeni zlorabo pravice do odsotnosti z dela oziroma zlorabljanje te odsotnosti v druge namene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in zahtevek za "povrnitev vseh prikrajšanj, ki jih utrpel zaradi prenehanja delovnega razmerja". Ugotovilo je, da je tožnik storil očitano kršitev zlorabe pravice iz zdravstvenega varstva oziroma odsotnosti z dela zaradi bolezni in izrabljanje te odsotnosti v druge namene. Za storjeno kršitev je po pravilniku tožene stranke predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da ima "sodba bistvene kršitve določb postopka", da drugostopna sodba sploh ne obravnava pritožbe, temveč jo le "vehementno zavrača in pavšalno pritrjuje prvostopni sodbi", zaradi česar tožniku ni dalo možnosti sodelovati v postopku in mu je kršilo ustavne pravice. Zato se v reviziji sklicuje na vsebino pritožbe, ki jo nato dejansko prepiše. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikov pooblaščenec, ki je sicer odvetnik, ne navede niti tega, zoper katero sodbo jo vlaga. Ker navaja le opravilno številko sodbe sodišča prve stopnje in ker je revizija skoraj v celoti le prepis pritožbe zoper to sodbo - vsebuje torej le pritožbene razloge, je v tem delu kot revizija nedopustna (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Nedopustna je revizija tudi v tistem delu, ko ponavlja pritožbene navedbe o "zmotno ugotovljenem dejanskem stanju" in iz revizijskih navedb izhaja samo, da ne sprejema dokazne ocene, ki jo je za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Dokler ostaja ocena dokazov v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, dejanskih ugotovitev in ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, se v reviziji ni mogoče sklicevati na pritožbene razloge in navedbe v pritožbi. Gola revizijska trditev "o vseh revizijskih razlogih", med katerimi je lahko tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni ne smelo ne moglo preizkusiti.

Navedba, da tožniku "ni bila dana možnost sodelovati v postopku" zato, ker naj bi pritožbeno sodišče zgolj "pavšalno" zavrnilo pritožbo, je neresnična. Ravno nasprotno, sodišče druge stopnje je korektno odgovorilo na vse pritožbene navedbe in jih utemeljeno zavrnilo. Neutemeljeno je ponavljanje pritožbenega očitka sodišču, da ni odločilo o zahtevku, ki ga je tožnik postavil v svoji pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2001. Gre za zahtevek za plačilo stroškov disciplinskega postopka v znesku 96.015,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje v izreku svoje sodbe povsem jasno zavrnilo.

Opustitev razlogov o tožbenih navedbah zakon ne navaja kot kršitev postopka. To je tudi razumljivo, saj je tožba le tožnikova zahteva za pravno varstvo določene vsebine. S tožbo se začne pravdni postopek (179. člen ZPP). Na podlagi 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavnih stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 310. člena). Sodišče ne odloči na podlagi tožbenih (in kasnejših) navedb, temveč po izvedenem dokaznem postopku, v katerem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V tem delu revizija nima nobenih razlogov oziroma nobene obrazložitve o tem, katero materialno pravo in kako naj bi bilo zmotno uporabljeno.

Vendar je na podlagi 371. člena revizijsko sodišče dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka disciplinski postopek izvedla zakonito, da je bila tožniku dokazana storitev očitane hujše kršitve delovnih obveznosti in da mu je bil za storjeno kršitev zakonito in pravilno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Odločitev sodišča temelji na pojasnilu lečeče zdravnice tožnika o tem, kakšnih navodil bi se moral držati v času bolniškega staleža. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da se tožnik teh navodil ni držal, njegovo ravnanje (delo na polju, odsotnost od doma) pa pomeni zlorabo pravice do odsotnosti z dela oziroma zlorabljanje te odsotnosti v druge namene. V takem ravnanju pa so podani vsi znaki hujše kršitve delovnih obveznosti, določene v 11. točki tretjega odstavka 44. člena Pravilnika o delovnih razmerjih pri toženi stranki, za katero je predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker niso podani nobeni revizijski razlogi, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).