Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je tožnik predčasno samovoljno zapustil delovno mesto. Iz izpovedi strank in prič izhaja, da bi tožnik lokacijo, kjer je delo opravljal, lahko zapustil iz upravičenih razlogov (npr. zaradi odhoda na malico, stranišče ali deponijo), ob tem pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni imel obveznosti izobesiti obvestilo o njegovi odsotnosti.

Glede na trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (šest let in tri mesece) in zaposlitvene možnosti, ki kljub ugodni izobrazbi (rudarski tehnik) in različnim delovnim izkušnjam zaradi tožnikove starosti (61 let) niso dobre ter upoštevaje pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do sodne razveze (nadomestilo plače za manj kot eno leto), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo ustrezno denarno povračilo v višini pet plač.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v drugem odstavku IV. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 2.975,52 EUR denarnega povračila, v presežku se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 332,63 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 10. 2020 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo s 6. 11. 2020, temveč je trajalo do 26. 10. 2021 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika za čas od 6. 11. 2020 do 26. 10. 2021 prijavi v matično evidenco zavarovancev socialnih zavarovanj in mu obračuna nadomestilo osnovne bruto plače 991,84 EUR mesečno, od bruto zneskov odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točka izreka). Zavrglo je tožbo za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in zavrnilo reparacijski zahtevek za čas pred 6. 11. 2020 (drugi in tretji odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna denarno povračilo v znesku 1.983,68 EUR bruto, od navedenega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek (prvi odstavek IV. točke izreka). V presežku za 15.854,32 EUR višji zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne še stroške postopka v znesku 839,06 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je prisojeno denarno povračilo prenizko in pri tem izpostavlja svojo starost in dejstvo, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju več kot šest let pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in več kot sedem let do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila neutemeljeno in v nasprotju s 118. členom ZDR-1 upoštevalo, da je tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze prisodilo nadomestilo plače v višini dvanajstih plač. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini denarnega povračila ni upoštevalo trajanja zaposlitve tožnika pri toženi stranki, njegove starosti, težje zaposljivosti in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati utemeljenost v odpovedi očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje dosojenega zneska ni ustrezno obrazložilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po vsebini pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo izpovedi A. A., takratnega direktorja tožene stranke, da s kršitvijo iz opozorila pred odpovedjo ni bil seznanjen, da mu ni bila predočena in da bi ga naj tožena stranka izkoristila in od njega izsilila podpis opozorila, čeprav se z njegovo vsebino ni strinjal. Pri tem priča ni pojasnila, kdo naj bi jo izsiljeval, na kakšen način in kdaj naj bi do groženj prišlo. Prav tako tožnik za to ni ponudil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje bi moralo pri dokazni oceni te izpovedi njeno vsebino presojati bolj strogo, saj ni verjetno, da bi takšna oseba v takšni situaciji podlegla nekonkretiziranim in izmišljenim grožnjam ali pritiskom. Dejstvo je, da je direktor kot polnopravni in edini zastopnik tožene stranke podpisal in tožniku podal opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da je to storil po lastni poslovni volji. Opozarja na izpoved priče B. B., da opozorilo ni bilo podano ob prvi kršitvi, iz te izpovedi pa ni mogoče zaključiti, da priča ni poznala obveznosti delavcev v zvezi s prisotnostjo na delovnem mestu. Tožnik ni trdil, da bi bil vzpostavljen fleksibilni delovni čas. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage sklepalo, da se deponija nahaja na neki drugi lokaciji. Prostor tožene stranke je funkcionalno zaokrožen in tako majhen, da je v celoti v vidnem polju osebe, ki se nahaja pred delovnim mestom tožnika. Ko je B. B. ugotovil, da tožnika ni na delovnem mestu, je to pomenilo, da ni mogel čistiti deponije, saj bi ga sicer videl. Iz navedb strank tudi ne izhaja, da bi bila malica v zadnji uri pred koncem delovnika, odhod na stranišče pa pomeni pet do desetminutno odsotnost in ne več. Navaja, da gre pri dokazovanju dejstva, da tožnika ni bilo na delovnem mestu, za dokazovanje negativnega dejstva. Tožena stranka je bila pri dokazovanju bistveno omejena, saj ji ni znano, kje je bil tožnik v tistem času in s kom. Negativno dejstvo je treba le zatrjevati, dokazno breme pa se prevali na nasprotno stranko. Tožnik pa tega bremena ni zmogel. Svojo zgodbo je tožnik ves čas prilagajal, da bi bil v deponiji, pa glede na njeno lokacijo ni mogoče. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagal, naj pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da bi tožnik 8. 10. 2019 kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in s tem, da je pisno opozorilo z dne 10. 10. 2019 utemeljeno. Zgolj dejstvo, da so bila vrata zaklenjena, kršitve še ne dokazuje, saj mora tožnik vrata zakleniti vedno, kadar delovno mesto zapusti iz kakršnegakoli razloga (npr. zaradi odhoda na stranišče ali deponijo). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in (razen deloma v odločitvi o denarnem povračilu) pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 14. 7. 2014 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 na delovnem mestu razgrajevalec C. Tožena stranka je tožniku 21. 10. 2020 podala in vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pred tem pa na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da opozorilo ni utemeljeno, ker tožena stranka kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih tožniku v njem očita, ni uspela dokazati. Na tej podlagi je sprejelo odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi in tožniku prisodilo reparacijo in denarno povračilo.

8. Tožena stranka je tožniku v opozorilu očitala, da je 8. 10. 2019 brez dovoljenja nadrejenega delavca predčasno zaključil z delom, in sicer je ob 13.00 uri zapustil delovno mesto in samovoljno zaključil z delom, čeprav je bila do konca delovnega časa vsaj še ena ura. V opozorilu je tudi navedla, da je tožnik tedaj zaklenil delovni prostor in delovno mesto zapustil brez obvestila oziroma dovoljenja nadrejenega B. B., enako pa je storil tudi 2. 10. 2019. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je glede na določbo prvega odstavka 84. člena ZDR-1 dokazno breme glede utemeljenosti opozorila pred odpovedjo na toženi stranki kot delodajalcu. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da odsotnost delavca z delovnega mesta predstavlja negativno dejstvo, ki ga tožena stranka ne more dokazati, ampak bi moral nasprotno dejstvo – torej, kje se je tožnik nahajal 8. 10. 2019 ob 13. uri – dokazati on sam. Predčasni prostovoljni odhod z delovnega mesta delavca ni negativno dejstvo in ga mora v sodnem postopku, če ga kot kršitev v odpovedi ali opozorilu očita delavcu, dokazati delodajalec.

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je tožnik predčasno samovoljno zapustil delovno mesto. Iz izpovedi strank in prič izhaja, da bi tožnik lokacijo, kjer je delo opravljal, lahko zapustil iz upravičenih razlogov (npr. zaradi odhoda na malico, stranišče ali deponijo), ob tem pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni imel obveznosti izobesiti obvestilo o njegovi odsotnosti. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpoved takratnega direktorja A. A., iz katere izhaja, da se z vsebino pisnega opozorila ni strinjal in da je bil vanj v takratnih okoliščinah menjave vodstva tožene stranke nekako prisiljen. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati te izpovedi, ker je direktor opozorilo podpisal in s tem izrazil svojo voljo v imenu tožene stranke ter da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati vse elemente grožnje po določbi 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2002 in nasl.). Ker predmet tega spora ni izpodbijanje pogodbe zaradi napak volje po določbi 94. člena OZ, tožnik elementov grožnje ni bil dolžan zatrjevati, hkrati pa ni vedel, kakšna bo vsebina izpovedi takratnega direktorja. Čeprav je takratni direktor opozorilo podpisal, je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo njegovo izpoved, da se z opozorilom v resnici ni strinjal, in tudi na njeni podlagi pravilno izpeljalo zaključek o neutemeljenosti opozorila. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno te izpovedi, ki je zgolj zaradi njene splošnosti še ni mogoče oceniti kot neprepričljivo.

11. Za ta spor so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da B. B. ob pričetku izvajanja nadzora „ni najbolj poznal zadev“. Bistveno je namreč le to, ali je utemeljen očitek tožniku, da je brez njegovega dovoljenja predčasno zapustil delovno mesto. Sodišče prve stopnje izpovedi te priče pravilno ni sledilo, saj iz izpovedi tožnika in obrazložitve pisnega opozorila izhaja, da naj bi tožnikovo odsotnost zaznala stranka, priča pa je izpovedala, da je ona sama pri izvedbi kontrole opazila, da tožnika ni na mestu, kjer je opravljal delo. Sicer pa dejstvo, da tožnika ni bilo na mestu opravljanja dela, samo zase, kot že pojasnjeno, še ne pomeni, da je brez dovoljenja nadrejenega delovno mesto predčasno zapustil. Glede na porazdelitev dokaznega bremena v tem sporu (gl. 9. točko obrazložitve te sodbe) so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni zatrjeval, da se je takrat nahajal na deponiji in da tožnikova izpoved v tem delu ni prepričljiva, saj bi ga B. B. v tem primeru videl. Iz istega razloga so neutemeljene (v resnici pa tudi nebistvene) njene pritožbene navedbe, da malica ni bila v zadnji uri pred zaključkom delovnika in da je odhod na stranišče lahko trajal maksimalno pet do 10 minut. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da bi moral tožnik zatrjevati fleksibilni delovni čas, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila takšna razporeditev delovnega časa povezana s tožnikov0 odsotnostjo z mesta opravljanja dela. Iz navedenih razlogov zato ni podana po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP. Na utemeljenost pisnega opozorila pa ne vpliva v pritožbi tožene stranke izpostavljeno dejstvo, da je bilo v opozorilu tožniku očitanih več istovrstnih kršitev.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni utemeljeno in da posledično ni zakonita izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Deloma zmotna pa je odločitev o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zoper katero se utemeljeno pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je to odločitev sicer ustrezno obrazložilo in pri tem upoštevalo pravilne zakonske kriterije. Vendar pa tožnik utemeljeno izpostavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine prisoditi višje denarno povračilo. V skladu s 118. členom ZDR-1 sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek).

13. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 1.983,68 EUR oziroma dve plači. Glede na trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (šest let in tri mesece) in zaposlitvene možnosti, ki kljub ugodni izobrazbi (rudarski tehnik) in različnim delovnim izkušnjam zaradi tožnikove starosti (61 let) niso dobre1 ter upoštevaje pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do sodne razveze (nadomestilo plače za manj kot eno leto), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo ustrezno denarno povračilo v višini 4.959,20 EUR (pet plač).2 Ker je sodišče prve stopnje tožniku zmotno prisodilo povračilo le v višini dveh plač in s tem zmotno uporabilo drugi odstavek 118. člena ZDR-1, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo v drugem odstavku IV. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 2.975,52 EUR bruto denarnega povračila3, v presežku pa zavrnilo. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati utemeljenost v odpovedi očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj zgolj zaradi presoje višine denarnega povračila dejanskega stanja v tej smeri sodišču ni treba ugotavljati.

14. Ker razen glede višine denarnega povračila niso podani niti s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel (v obsegu 18,8 %), tožena stranka pa s svojo pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti del pritožbenih in celotne stroške odgovora na pritožbo (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške pritožbe v višini 375 točk in izdatke za stranko v višini 7,5 točk, enako nagrado pa tudi v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ob upoštevanju 22 % DDV in 18,8-odstotnega pritožbenega uspeha navedeno skupaj znaša 332,63 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožena stranka tožniku plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Čeprav izrecne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem ni, je glede na datum sodne razveze z odločitvijo sodišča mogoče sklepati, da tožnik nove zaposlitve po odpovedi še ni našel. 2 Prisojeno denarno povračilo v takšni višini je skladno s podobnimi primeri iz sodne prakse – prim. Pdp 388/2020, Pdp 183/2020, Pdp 227/2021, VIII Ips 104/2017, VIII Ips 180/2017. 3 Takšen dajatveni izrek implicitno glede na kogentne davčnopravne predpise vsebuje tudi obveznost odvesti davke in prispevke. Zato odločitev, da je tožena stranka zavezana še k takšni dajatvi, kot izhaja iz prvega odstavka IV. točke izreka (pa tudi iz prvega odstavka III. točke izreka), ni pravilna.