Jedro

Ker se s sklepom o razrešitvi direktorja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, posega v pravico, da svojo funkcijo opravlja do poteka mandata, je tudi v postopku razrešitve potrebno postopati po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Po tej določbi je smiselno uporabljati določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Zato je v postopku razrešitve upoštevati nekatera temeljna načela, ki sicer veljajo v pravdnem postopku. Eno temeljnih načel je načelo obojestranskega zaslišanja, s katerim je zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke št. 210 z dne 15.3.1991, potrjenega s sklepom odbora za varstvo pravic z dne 8.4.1991, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen s funkcije glavnega direktorja tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnik s podpisom pogodbe o ustanovitvi firme D. d.o.o., brez soglasja delavskega sveta, prekoračil svoja pooblastila. S tem pa je izgubil zaupanje organa, pristojnega za njegovo imenovanje in razrešitev, zato je imel delavski svet tožene stranke izključno pravico, v katero sodišče ne sme posegati, da odloči o tožnikovi predčasni razrešitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. V obrazložitvi svoje odločitve je poudarilo, da razlog za predčasno razrešitev tožnika, kot ga je določal prej veljavni 58. člen Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89 - ZP) oziroma ga določa 2. odstavek 38. člena Statuta tožene stranke (neuresničevanje programa dela podjetja, ki ga je podal direktor pred pričetkom mandata), ni podan, vendar to dejstvo ni pravno odločilno, saj za razrešitev direktorja pred potekom mandata zadostuje, po sprejeti noveli, katerikoli utemeljen razlog. V obravnavanem primeru pa je to prekoračitev pooblastil tožnika kot glavnega direktorja, ki jih opredeljujeta določba 14. in 36. člena Statuta. Hkrati je poudarilo, da je v postopku razrešitve pravno pomembna le okoliščina, da je bila direktorju omogočena vsaj minimalna obramba.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (v uvodu je navedena le pravnomočna sodba prvostopnega sodišča ), je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge in prve stopnje zmotno oceno listinskih dokazov ter opozarja na obstoječe nasprotje med razlogi in vsebino teh listin in poudarja, da pogodba o ustanovitvi firme D. d.o.o. ni bila, kljub podpisu tožnika, nikoli realizirana. Zato jo je šteti kot predpogodbo. Hkrati opozarja, da očitana prekoračitev pooblastil tudi v primeru, da bi res obstajala, ne predstavlja zakonitega oziroma statutarnega razloga za njegovo razrešitev. Predčasna razrešitev glavnega direktorja se lahko opravi le ob izpolnitvi pogoja, določenega v 38. členu Statuta tožene stranke in po izvedbi v tem določilu predpisanega postopka, to je imenovanju posebne komisije in ugotovitvi odgovornosti. Ker je bil v obravnavanem primeru bistveno kršen predhodni razrešitveni postopek in ker razrešitveni razlog iz omenjenega statutarnega določila sploh ni podan, revident predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi, podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP/77 v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). V odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija je utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preskusiti po uradni dolžnosti (386. člen).

Revizijska trditev, da so razlogi v obrazložitvi v nasprotju z izvedenimi dokazi (1. točka 1. odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena) ne drži. Sodba sodišča druge stopnje zatrjevanih pomanjkljivosti nima, saj je glede na zmotno pravno izhodišče za svojo presojo, odločitev oprlo na dejstva, ki jih je zmotno štelo za pravno odločilna. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da so bile z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 46/90) črtane določbe od 58. do 61. člena Zakona o podjetjih, sprejelo pravno presojo, da za predčasno razrešitev direktorja zadostuje kakršenkoli utemeljen razlog, ne da bi bil določen z zakonom ali statutom.

Materialnopravno izhodišče, kot ga je sprejelo v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje, je zmotno. V 58. členu je Zakon o podjetjih urejal razloge in postopek predčasne razrešitve direktorja, črtanje te določbe z novelo zakona pa pomeni samo to, da je bilo vprašanje razrešitve direktorja v družbenem podjetju (kar je tožena stranka v spornem obdobju bila) prepuščeno avtonomni ureditvi. To pomeni, da pogoje za razrešitev direktorja, predsednika in članov poslovodnega odbora ni določal več zakon, morali pa so biti določeni v statutu oziroma internih aktih družbenega podjetja. Zato ni mogoče sprejeti razlage, da črtanje zakonsko določenih razrešitvenih pogojev pomeni, da je bil direktor družbenega podjetja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, lahko razrešen iz kakršnegakoli razloga.

Glavnega direktorja tožene stranke je bilo, kot pravilno poudarja revizija, mogoče razrešiti le iz razlogov po 38. členu statuta in po postopku, izvedenem na način, kot ga določa omenjeni statutarni člen. Po 2. odstavku 38. člena je glavni direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je bil imenovan iz razlogov, kot jih je določal razveljavljeni Zakon o podjetjih ter zaradi neuresničevanja programa dela podjetja, katerega je podal pred pričetkom mandata. Takšna ravnanja so bila tožniku sicer očitana v pismenem odpravku sklepa delavskega sveta z dne 18.3.1991 (ki sicer ne ustreza vsebini zapisnikov seje delavskega sveta z dne 13.3.1991 oziroma 15.3.1991, katerih povzetek naj bi predstavljal), vendar se je obseg sodne presoje omejil zgolj na tožnikove nepravilnosti pri ustanovitvi podjetja D. d.o.o. kot razrešitvenega razloga. Sodišče druge stopnje je namreč v svojem razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1859/94-3 sprejelo pravilno pravno presojo, da je bil postopek razrešitve glede ostalih tožniku očitanih nepravilnosti bistveno kršen.

V postopku ugotavljanja odgovornosti tožnika za podpis ustanovitvene pogodbe firme D. d.o.o. in njegove razrešitve iz tega pravnega naslova, pa je sodišče ugotovilo zgolj relativno kršitev zatrjevane kršitve pravice do obrambe, saj je štelo, da tri ure in pol trajajoča obravnava na delavskem svetu dne 14.3.1991 ne pomeni zgolj formalne potrditve na zaprti seji dne 13.3.1991 - na katero tožnik ni bil vabljen niti navzoč - sklepa o predčasni razrešitvi tožnika. Ker se s sklepom o razrešitvi direktorja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, posega v pravico, da svojo funkcijo opravlja do poteka mandata, je tudi v postopku razrešitve potrebno postopati po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Po tej določbi je smiselno uporabljati določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Zato je v postopku razrešitve upoštevati nekatera temeljna načela, ki sicer veljajo v pravdnem postopku, to je načelo zakonitosti, materialne resnice, proste presoje dokazov itd. Eno temeljnih načel je načelo obojestranskega zaslišanja, s katerim je zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). To načelo je opredeljeno v 5. členu ZPP/77, po katerem je treba dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pri tem pa je upoštevati postopkovne določbe glede teka rokov, potrebnih za pripravo (1. odstavek 286. člena ZPP/77).

Ker sodišče druge stopnje pri pravni presoji, da je bila tožniku v razrešitvenem postopku zagotovljena minimalna obramba (pravica do obrambe je ena sama in nedeljiva po stopnjah) ni navedlo odločilnih dejanskih okoliščin, saj podatek o trajanju seje ne zadošča za tak zaključek, ni mogoče preskusiti, ali so bile prej omenjene določbe zakonskih predpisov pravilno uporabljene. Revizija je tako v bistvenih pogledih utemeljena, ugotovljene kršitve procesnega prava v predhodnem postopku in materialnega prava v sodnem postopku pa so narekovale ne spremembo izpodbijane sodbe, pač pa njeno razveljavitev (1. odstavek 394. člena). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbeni senat v dosedanjem postopku namreč ni zavzel stališča do vseh pritožbenih trditev tožeče stranke. To bo moral storiti v ponovljenem postopku.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.