Jedro

Iz sistema Eurodac je razvidno, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Tožnik je predhodno že vložil prošnjo v Bolgariji in na Hrvaškem in ju pozneje zapustil. Tožena stranka je pravilno ocenila, da se je tožnik izkazal za očitno begosumnega. Pri tem se je tožena stranka opredelila do vseh tožnikovih izjav nanašajočih se na razloge za zapustitev Bolgarije in Hrvaške in jih pravilno ocenila kot neutemeljene. Kakšnih drugih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje, pa tožnik v tožbi ni izpostavil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 23. 2. 2022 od 14.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) nezakonito vstopil 13. 2. 2022, dne 23. 2. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše in vložene prošnje izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred talibani pred približno petimi meseci. Iz Afganistana je odšel preko Irana, Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v RS. Po ilegalnem prestopu hrvaško - slovenske meje se je izogibal ljudem in ostajal v gozdu, dokler ga ni našla slovenska policija.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 15. 11. 2021 za mednarodno zaščito že zaprosil v Bolgariji, 22. 1. 2022 pa še na Hrvaškem, vendar na odločitev ni počakal. Potrdil je, da je v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito. To je storil zato, da ga ne bi vrnili v Turčijo. Po opravljenem razgovoru je Bolgarijo zapustil, saj tam ni želel ostati. Na Hrvaškem, kot je povedal, prošnje ni vložil. Vzeli so mu le prstne odtise, razgovora z njim pa niso opravili. Nastanjen je bil v azilnem domu, a je odšel, ker tudi na Hrvaškem ni hotel ostati. Želel je priti v RS.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka bolgarskim in hrvaškim migracijskim organom 23. 2. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je ugotovila, da tožnik na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito ni počakal ne v Bolgariji in ne na Hrvaškem. Njegove razloge v zvezi s tem je zavrnila kot neutemeljene in menila, da je prošnji vložil le zaradi prostega prehajanja mej znotraj EU. Zanikanje tožnika, da bi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, je ocenila kot sprenevedanje, saj je bil nastanjen v azilnem domu, kjer je živel 14 dni. Na podlagi navedenega je ugotovila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in menila, da je v RS zaprosil za mednarodno zaščito le zato, ker ga je prijela slovenska policija. Kljub njegovi navedbi, da je želel priti v RS, je na podlagi njegovih preteklih ravnanj in dejstva, da se je v RS nahajal na neobljudenih območjih, se skrival pred ljudmi in skušal ostati neopažen, menila, da je želel RS uporabiti le za tranzit in da tu ne bo počakal na zaključek postopka. Menila je še, da s svojimi ravnanji onemogoča državam, da bi vsebinsko odločile o njegovih težavah v izvorni državi. Na podlagi vsega navedenega in upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022 je presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi ozemlje RS še pred zaključkom predaje pristojni državi članici.

6. Upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja in dejstva, da se je tožnik po prestopu hrvaško - slovenske meje skrival in za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko ga je našla slovenska policija, je presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Pri tem je izpostavila, da je samovoljno zapustil azilni dom že v Bolgariji in na Hrvaškem. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Navaja, da v Bolgariji za mednarodno zaščito ni zaprosil. Vzeli naj bi mu le prstne odtise in mu pod grožnjo vrnitve v Turčijo dali v podpis nek dokument. Pri tem naj ga ne bi seznanili, kaj podpisuje, saj tolmač ni bil prisoten, kot tudi ne, da mora biti o prošnji odločeno izključno v Bolgariji, kjer mora počakati do zaključka postopka. Toženi stranki očita, da teh okoliščin ni raziskala in upoštevala. Izvedla naj bi le površen ugotovitveni postopek, navedenih okoliščin pa naj v dokazni postopek ne bi vključila. V Bolgariji naj ne bi imel nikoli namena zaprositi za mednarodno zaščito. Prošnja naj bi bila vložena proti njegovi volji. Veljavno jo je vložil le v RS. Ker se naj ne bi zavedal, da so njegova dejanja v Bolgariji že pomenila pričetek postopka odločanja o mednarodni zaščiti, naj bi bil tudi njegov odhod iz Bolgarije „nenamenski“.

8. Tožnik navaja, da so podobno ravnali tudi državni organi na Hrvaškem. Po tem, ko naj bi kar 16-krat neuspešno prestopil mejo med BiH in Hrvaško, naj bi nazadnje, da ga v BiH ne bi ponovno vrnili, le pristal na podpis dokumenta, ki ga ni razumel. Tudi v postopku na Hrvaškem naj ne bi bil seznanjen, kaj podpisuje, saj naj tolmač ne bi bil prisoten, da mora biti o prošnji odločeno izključno na Hrvaškem in da Hrvaške do zaključka postopka ne sme zapustiti.

9. Tožnik meni, da je zaključek tožene stranke, da bi zapustil tudi RS, če mu izpodbijani ukrep ne bi bil izrečen, pavšalen, malo verjeten in preuranjen ter v nasprotju z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III. Tožena stranka naj bi svojo odločitev utemeljila zlasti na argumentu, da naj bi tožnik zapustil tudi RS, ker naj bi že pred tem zapustil Bolgarijo in Hrvaško. Očita ji, da ni natančneje ugotavljala obstoja okoliščin, ki omogočajo sklep, da v RS ne bo počakal do zaključka postopka, še zlasti zato, ker naj bi RS bila njegova ciljna država. Zgolj ugotovitev, da naj bi v drugi državi članici vložil prošnjo, državo pa pozneje zapustil, naj ne bi zadoščala za presojo, da je izrazito begosumen. Dokazna ocena naj ne bi bila celovita, saj naj ne bi upoštevala vseh okoliščin tega primera. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021 ter I U 1806/2021 z dne 16. 12. 2021 in izpostavlja, da vsaka zapustitev države članice še ne more biti objektivni kriterij begosumnosti.

10. Z izrečenim ukrepom naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do osebne svobode. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Opisuje na kakšen način je njegovo gibanje omejeno in poudarja, da bi tožena stranka morala upoštevati tudi njegove osebne okoliščine, saj je bil v izvorni državi že resno preganjan. V zvezi s tem opozarja, da je izvorno državo bil prisiljen zapustiti že kot mladoleten, zaradi kršitve pravice do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) pa mu že nastaja težko popravljiva škoda.

11. Na podlagi izhodišča, da je treba obstoj domneve iz 84.a člena ZMZ-1 presojati glede na prosilčeve subjektivne okoliščine, tožnik navaja, da tožena stranka ni ocenjevala obstoja znatne oziroma velike nevarnosti pobega oziroma drugih individualnih okoliščin, ki bi opravičevali izrek obravnavanega ukrepa. Zgolj okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 naj ne bi zadoščala za obstoj izrazite begosumnosti.

12. V nadaljevanju tožnik opozarja na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu.

13. Iz tožbenih navedb je razvidno še, da naj bi tožnik bil v času od 15. 2. 2022 do 23. 2. 2022 nastanjen v zaprti del azilnega doma brez pravne podlage, kar naj bi bilo nezakonito in nedopustno in sodišču predlaga, da se do tega vprašanja opredeli.

14. V nadaljevanju se tožnik sklicuje še na nove okoliščine, ki so nastopile zaradi vojaškega napada Rusije na Ukrajino. V zvezi s tem opozarja na številne begunce iz Ukrajine in meni, da je potrebno enako zaščito nuditi tudi afganistanskim beguncem, ki tudi bežijo pred talibanskim nasiljem. V nadaljevanju ob sklicevanju na internetni članek v zvezi s številnimi ukrajinskimi begunci, ki jih je Bolgarija že sprejela, še meni, da zaradi te nove okoliščine Bolgarija ne bo mogla ponovno sprejeti oseb, ki so v preteklosti tam že zaprosili za mednarodno zaščito, pa na odločitev niso počakali.

15. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in poudarja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil tako v Bolgariji kot na Hrvaškem, saj navedeno izhaja iz dokumentacije Eurodac. Dvomi, da tožnik ne bi vedel, da je tam za mednarodno zaščito že zaprosil, saj je bil vendarle nastanjen tudi v azilnem domu. V zvezi z navedbo tožnika, da ni vedel, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 199/2022 z dne 21. 2. 2022 in na tam zavzeto stališče, da ugovori v zvezi z nerazumevanjem in nepravilnostmi v postopku podaje prošnje, za ta postopek niso pravno pomembni.

17. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri pa v bistvenem ponavlja svoje tožbene navedbe.

18. Dne 7. 3. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika. V skladu z načelom odprtega sojenja je sodišče tožniku pojasnilo, da je morebiten zahtevek v zvezi z zatrjevanim posegom v ustavne pravice tožnika v času od 15. 2. 2022 do 23. 2. 2022, ko je bil glede na svoje trditve nastanjen v zaprti del azilnega doma brez pravne podlage, lahko le predmet posebnega upravnega spora.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

21. Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Uredbo Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

22. Iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člena ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

23. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ne drži, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji oziroma na Hrvaškem. Poudarja, da so mu bili odvzeti le prstni odtisi, postopka pa nista potekala tako, da bi vedel, kaj podpisuje, saj tolmač ni bil prisoten. V obeh državah naj bi podpisal nek dokument, vendar naj bi to storil le zato, da ga ne bi vrnili v Turčijo oziroma BiH. Ker se naj ne bi zavedal, kaj podpisuje, tako vloženi prošnji ne moreta biti veljavni.

24. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac razvidno, da je tožnik tako pri Bolgariji kot Hrvaški opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013)2. V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III)3. Tožnik dokaza o nasprotnem ni ponudil, zato po presoji sodišča velja, kar izhaja iz zadevne baze. Na ugotovitev, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v obeh državah, pa nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku izpodbijanega ukrepa, ko je celo sam povedal, da so v Bolgariji z njim opravili razgovor in ga namestili v azilni dom. Hrvaško je sicer zapustil, še preden je bil z njim opravljen razgovor, vendar pa je bil od časa, ko so mu odvzeli prstne odtise pa do zapustitve Hrvaške, nameščen v azilnem domu. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožniku ni moglo biti neznano, da je v postopku mednarodne zaščite. Prav tako sodišče sodi glede na to, da je oba azilna doma v Bolgariji in na Hrvaškem lahko zapustil in to po svoji lastni volji, da tam ni bil prisilno. Razlogi, ki jih za zapustitev obeh držav tožnik ob tem navaja, pa niso opravičljivi. Ob takem stanju stvari, ko je iz sistema Eurodac razvidno, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na nerazumevanje in nepravilnosti v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče pripominja, da bo imel tožnik v zvezi z morebitnimi procesnimi nepravilnosti v postopku vložitve prošnje za mednarodno zaščito, ki bi utegnili nakazovati na sistemske pomanjkljivosti bolgarskega oziroma hrvaškega azilnega sistema, v okviru 3. člena Uredbe Dublin III, možnost učinkovitega sodnega varstva zoper morebitni sklep o predaji odgovorni državi članici.

25. Po pregledu upravnega spisa sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožena stranka postopek ugotavljanja dejanskega stanja izpeljala površno in pavšalno, ugotavlja, da ta ni utemeljen. Iz zapisnika o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa z dne 23. 2. 2022 je razvidno, da je uradna oseba tožene stranka, izhajajoč iz podatkov baze Eurodac, dejansko stanje v zvezi z okoliščinami postopka vložitve prošnje ter razlogi za zapustitev Bolgarije in Hrvaške skušala raziskati dovolj natančno. Način izvajanja ugotovitvenega postopka po presoji sodišča ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Tožena stranka se je do okoliščin, ki so za odločitev v tem postopku pomembni, opredelila in zaključila, da je ukrep potreben.

26. Glede na navedeno, ko je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Bolgariji in na Hrvaškem in ju pozneje zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega. Sodišče pri tem izpostavlja, da se je tožena stranka opredelila tudi do vseh tožnikovih izjav nanašajočih se na razloge za zapustitev Bolgarije in Hrvaške in jih pravilno ocenila kot neutemeljene (3. stran izpodbijanega sklepa). Kakšnih drugih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje, pa tožnik v tožbi ni izpostavil. 27. Navedene tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v RS ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Bolgarije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z RS, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v RS zaprosil šele po prijetju policije, ko ga je ta našla v gozdu, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v Centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja. Tožnik je sicer ves čas trdil, da je bila njegova ciljna država RS in da ima namen tu ostati. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka tudi do te izjave že opredelila in po presoji sodišča pravilno ocenila, da znatna nevarnost pobega ostaja. Tožnik se je namreč po ilegalnem vstopu v RS gibal na neobljudenih in gozdnih območjih v večernih urah, policija pa ga je našla šele po tem, ko ga je opazila preko nadzornih kamer.

28. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti, ker slovenski zakonodajalec ni uredil alternativnih ukrepov pridržanja. Kot rečeno ZMZ-1 določa kot milejši ukrep obvezno zadrževanje na območje azilnega doma ali njegove izpostave. Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

29. V zvezi z vplivom bivanja v Centru za tujce na tožnikovo psihično stanje, zlasti glede na njegovo starost, pa sodišče pojasnjuje, da je ukrep pridržanja lahko v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine. Takšna presoja je pomembna, kadar bi izrečeni ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022, 15. točka obrazložitve). Bistveno pri tej zadevi torej je, ali je pri prosilcu izraženo posebej resno zdravstveno stanje, ki bi se z izrečenim ukrepom pridržanja lahko poslabšalo. Slednje pa v tej zadevi ne izhaja ne iz spisov, ne iz tožbenih navedb, pa tudi ne iz tega, kar je tožnik povedal pred sodiščem. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, vključno s psihoterapevtsko pomočjo, če se pokaže takšna potreba, s čimer je tožnik glede na to, kar je pred sodiščem povedal, in sicer, da pridejo zdravniki v Center za tujce vsak dan, če ima kdo težave, tudi seznanjen.

30. V zvezi s tožbenimi navedbami glede ukrajinskih beguncev ter njihova primerjava z begunci iz Afganistana, pa sodišče ugotavlja, da za odločitev v tej zadevi niso pomembne. Prav tako v tožbi navedeni pomislek v zvezi z vrnitvijo tožnika v Bolgarijo, ki bi lahko nakazoval na obstoj sistemskih pomanjkljivosti bolgarskega azilnega sistema zaradi prenatrpanosti namestitvenih kapacitet, oziroma morebitna odklonitev ponovnega sprejema tožnika v Bolgarijo, ni predmet tega postopka. Ta tožbeni ugovor bo tožnik lahko uveljavljal v okviru drugega sodnega varstva zoper morebitni sklep o predaji odgovorni državi članici.

31. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jo vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanja obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 V zvezi s tem glej tudi sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16 z dne 26. 7. 2017 (70. in 71. točka obrazložitve).