Jedro

Tožnik izpodbija odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, ki je bila izdana Zavarovalnici A., d.d. Tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe pred Agencijo ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec ter tudi ne zatrjuje, da je to postal ob nastopu dokončnosti izpodbijanega akta. Sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo, ker je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožnik ne more biti stranka po ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Agencija za zavarovalni nazor (v nadaljevanju Agencija) ugotavlja, da Zavarovalnica A., d.d., (v nadaljevanju tudi Zavarovalnica) ne izpolnjuje več pogojev, ki se zahtevajo za pridobitev dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v skladu z Zakonom o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1), saj družba B., ltd. (v nadaljevanju tudi Delničar), ki je delničar ter neposredni imetnik kvalificiranega deleža, in sicer 96,33 % deleža glasovalnih pravic in 96,33 % deleža v kapitalu Zavarovalnice, ni pridobila dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici, kot to določa 2. točka 119. člena ZZavar-1 (točka 1. izreka). Zavarovalnici se odvzame dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, ki ga je pridobila z odločbo Agencije z dne 26. 1. 2015 (točka 2. izreka). Agencija bo javno objavila informacije o izrečenem ukrepu nadzora, in sicer o kršitelju (firma in sedež zavarovalnice iz 1. točke izreka), o kršitvi iz 1. točke izreka (opis okoliščin in ravnanj, ki pomenijo kršitev ter naravo ugotovljenih kršitev) in o izreku ukrepa iz 2. točke izreka, ko bo postala odločitev o izreku ukrepa pravnomočna. Informacija o ukrepu bo objavljena dve leti (točka 3. izreka). Zavarovalnica A., d.d. je dolžna plačati Agenciji nadomestilo v višini 2.520,00 EUR v roku 15 dni od vročitve na TRR, kot je naveden, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila (točka 4. izreka).

2. Iz obrazložitve pod točkama 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka Zavarovalnici A., d.d izdala odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja št. 401105-3/2021-1 z dne 14. 7. 2021, ker je iz podatkov izhajal utemeljen sum, da je podan razlog iz 6. točke prvega odstavka 312. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov Zavarovalnice. Agencija je 17. 5. 2022 prejela od Zavarovalnice izjasnitev o razlogih za začetek postopka. Toženka navaja 2. točko 119. člena ZZavar-1, ki ga citira, navaja listine, ki jih je v dokazne namene vpogledala (strani 2 do 3 obrazložitve). Zavrača očitke Zavarovalnice, med drugim o posegu v pravico do lastnine iz 67. člena Ustave republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), posega v pravico do lastnine iz EKČP (Protokol 1) ter testa sorazmernosti in ne sledi njenim procesnim predlogom kot tudi prekinitvi postopka ter nadaljevanje postopka pred Komisijo EU, kar pojasni. Med drugim navaja, da je odločilno zgolj to, ali ima Delničar ali morebitni kupec, oziroma je imel pred pridobitvijo kvalificiranega deleža v Zavarovalnici oziroma pridobil dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, zato ne gre za predhodno vprašanje. Glede na 6. točko prvega odstavka 312. člena v povezavi z 2. točko 119. člena ZZavar-1 je bistveno ali iz Izjave in priloženih dokazil izhaja, da je Delničar ali katerikoli delničar pridobil dovoljenje za neposredno imetništvo kvalificiranega deleža v Zavarovalnici t.j. 96,33 % deleža glasovalnih pravic in 96,33 % deleža v kapitalu Zavarovalnice oziroma malo manjši, kot izhaja iz Izjave Zavarovalnice, kar pa na drugačno odločitev nima vpliva, saj mora Delničar oziroma drugi kupcev v vsakem primeru imeti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici. Tega dovoljenja pa Delničar oziroma katerikoli drug delničar nima. Izpodbijana odločba ne posega v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, kar pojasni. Neutemeljena je navedba, da je Agencija v nasprotju z ZZavar-1 uporabila najstrožji ukrep, kar pojasni. Toženka na podlagi Izjave Zavarovalnice ugotavlja, da je Delničar na dan 8.7. 2021 imetnik 5.250 delnic Zavarovalnice z oznako C., kar je 96,33 % vseh delnic Zavarovalnice in da je bil neposredni imetnik kvalificiranega deleža 96,33 % deleža glasovalnih pravic in 96,33 % deleža v kapitalu Zavarovalnice. Na podlagi odločbe 4010-7/290202-70 z dne 26. 4. 2021 toženka ugotavlja, da je bila zahteva Delničarja za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici zavrnjena, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS I U 940/2021-21 z dne 3. 3. 2022, zato Zavarovalnica ne izpolnjuje več pogojev, ki se zahtevajo za pridobitev dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v skladu z ZZavar-1. Ukrep pod točko 3 obrazloži z določbo drugega odstavka 281. člena ZZavar-1, ki ga citira, plačilo nadomestila pa utemelji s tarifo po 3. točki prvega odstavka in četrtega odstavka 511. člena ZZavar-1 in 15. točko drugega odstavka 7. člena ZZavar-1. 3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Med drugim navaja, da dejstvo, da tožnik kot stranski udeleženec ni sodeloval v upravnem postopku do dokončnosti izpodbijane odločbe, ne more biti ovira za odločanje in priznanje aktivne legitimacije tožniku. Toženka je zahtevo tožnika za priglasitev stranske udeležbe meritorno obravnavala in s sklepom z dne 14. 6. 2022, ki ga tožnik tudi izpodbija, napačno zavrnila. Sodišče ne sme odreči odreči vsebinske presoje zavrnitvenega sklepa, kar pojasni in navaja, da v nasprotju z 22. členom in 23. členom Ustave razlaga, da tožnik, ki mu je toženka neutemeljeno odrekla možnost sodelovanja v upravnem postopku, sodnega varstva ne more uveljavljati v upravnem sporu, saj nima drugega sodnega varstva. Pod točko II tožbe poda kratek opis dejanskega stanja. Toženka je zoper Zavarovalnico A., d.d. začela postopek odvzema dovoljenja iz razloga, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje zavarovalnih poslov, ker njen večinski delničar (tožnik) ni pridobil dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici in je uvedla zoper Zavarovalnico postopek, tožnika pa nikoli ni povabila, da bi se vključil v postopek. Podaljševanje roka za izjasnitev Zavarovalnici je bilo v neposredni zvezi s postopkom prodaje deleža (delnic), ki ga je začel voditi tožnik, sledeč stališču toženke, da je sanacija domnevne kršitve mogoča ob prodaji delnic tretji osebi. Prodajni postopek je tožnik uspešno zaključil 13. 5. 2022, takoj za tem pa je toženka izdala sporno odločbo. Tožnik je nato priglasil udeležbo v postopku odvzema dovoljenja in vložil ugovor zoper 3. točko izreka izpodbijane odločbe, ter mu je toženka s sklepom priznala pravico do udeležbe v tem delu, glede preostalih točk izreka sporne odločbe pa je tožniku zavrnila pravico do udeležbe v postopku. Tožnik v točki III tožbe očita kršitev pravice do izjave v postopku (22. člen in 23. člen Ustave). Ključen razlog za izdajo izpodbijane odločbe sloni na presoji toženke, da se ne upošteva vloga tožnika z dne 13. 5. 2022, s katero je tožnik toženko obvestil, da je sklenil pogodbo o prodaji delnic, s katero se domnevna kršitev, ki se očita Zavarovalnici, lahko odpravi, ker da ni bila vložena s strani stranke postopka, to je Zavarovalnice. Najkasneje na ta datum bi toženka morala tožnika po uradni dolžnosti povabiti v postopek, saj bi morala vedeti, da ima tožnik pravni interes sodelovati v postopku. ZZavar-1 stranske udeležbe ne ureja, zato velja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja 43. člen, 44. člen in 143. člen ZUP, ki jih citira. Tožnik je večinski delničar z 93,33 % deležem v kapitalu Zavarovalnice, z enakim deležem glasovalnih pravic, ki so po odločbi toženke omejene, tako da izvršuje le 9,99 % delež. Sklep o začetku postopka za odvzem dovoljenja in izpodbijana odločba sta bila utemeljena z domnevno kršitvijo tožnika. Tožnik ima kot večinski delničar in oseba, iz čigar sfere naj bi izvirala domnevna kršitev, ima pravni interes za udeležbo v postopku odvzema dovoljenja. Odločba, s takim izrekom, ki se javno objavi, neposredno vpliva na pravice in obveznosti tožnika in je s tem lahko opredeljen kot neprimerna oseba za pridobitev deležev katerikoli zavarovalnici s sedežem v EU. Poleg tega pa se je na podlagi izpodbijane odločbe že začel postopek o začetku prisilne likvidacije, kot samodejna posledica odločitve o odvzemu dovoljenja (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Z začetim postopkom likvidacije delničarji izgubijo glasovalne pravice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1). Odločitev o odvzemu dovoljenja delničarjem namreč odvzema pravico do udeležbe pri upravljanju družbe in pravico do dela dobička in posega v pravni položaj delničarja, zato mu mora organ priznati položaj stranskega udeleženca. Toženka je sicer iz teh razlogov priznala tožniku pravico do udeležbe le v zvezi s 3. točko izreka (objava ukrepa), ne pa tudi v zvezi z ostalimi točkami, kar po stališču tožbe ni pravilno, kar pojasni. Med drugim navaja, da objava ukrepa (predhodnega) izreka ukrepa ne obstaja in objava po 3. točki tretjega odstavka 281. člena ZZavar-1 ni samostojen predmet postopka, kar pojasni. Nerazumna je obrazložitev toženke, da ima tožnik kot večinski delničar pravico do udeležbe v postopku odločanja o prisilni likvidaciji, kar povsem izvotli tožnikovo pravico do izjave in možnost učinkovitega varstva njegovih pravic. Zavrnitev pravice stranke do udeležbe je materialnopravno zmotna in posega v ustavno pravico tožnika do izjave. Predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Pod točko IV tožbe navaja razloge, zaradi katerih za odvzem dovoljenja ni pravne podlage. Sklicevanje na 6. točko prvega odstavka 312. člena in 2. točko 119. člena ZZavar-1 je po stališču tožbe le na videz smiselna. Zakonska pravila je treba treba razlagati skladno z Direktivo Solventnost II, kar pojasni in se sklicuje na 114. člen, 18. člen, 24. člen, 62. člen in člene 136 do 144 navedene direktive. Po mnenju tožbe navedena direktiva ne dopušča odvzema dovoljenja v primeru neuspešne ocene delničarja, kar pojasni. Nadalje navaja, da zakon omogoča toženki kot nadzornemu organu še druge ukrepe za odpravo kršitev. Navaja 281. člen ZZavar-1 in se sklicuje na smiselno uporabo 41. člena ZZavar-1. Tožnik pojasnjuje, da očitane kršitve ne priznava ter je tudi vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo o potrditvi odločbe o zavrnitvi dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Po stališču tožbe Zavarovalnica v času odsvojitve delnic kot nadzorovani subjekt ne more biti ogrožena, kar pojasni. Delničarju je bila že izrečena prepoved izvrševanja glasovalnih pravic, za katero toženka nikoli ni ugotovila, da bi bila kršena, zato ne more priti do izvajanja vpliva na družbo, ki bi „škodoval skrbnemu in varnemu upravljanju zavarovalnice ali pozavarovalnice.“ Ukrep prepovedi izvrševanja glasovalnih pravic delničarjev učinkovito in v celoti odvzame vpliv nad Zavarovalnico. Bistveno primernejši bi bil ukrep, s katerim bi toženka tožniku naložila odsvojitev delnic. Izrek najstrožjega ukrepa nima ustrezne pravne podlage. Nesporno Zavarovalnica ni storila nobene kršitve. Tožnik po točko V tožbe navaja razloge, zaradi katerih je po stališču tožbe izrečeni ukrep nesorazmeren. Med drugim navaja, da je formalistična razlaga zakona, ki ne upošteva prodaje delnic.

4. Skupaj s tožbo tožnik predloga izdajo začasne odredbe. Navaja prvi in drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zavarovalnica vse svoje prihodke ustvari z zavarovalnimi posli. V letu 2020 je ustvarila 1.986.844 EUR iz naslova obračunanih zavarovalnih premij. Prihodkov iz drugih dejavnosti ne ustvarja. Odvzem dovoljenja ima učinek z dokončnostjo. Takšno je tudi stališče toženke, ki je na podlagi izpodbijane odločbe že začela postopek odločanja o začetku prisilne likvidacije. Če sodišče ne odloži učinkov odločbe o odvzemu dovoljenja, bodo nastopila nepovratna dejstva, da: Zavarovalnica ne več mogla opravljati zavarovalnih poslov in s tem bo ostal brez vseh prihodkov; toženka bo začela postopek prisilne likvidacije, s čimer bo tožniku odvzela korporacijske pravice v družbi, toženki pa odredila prenehanje vsakršnega poslovanja in začetek likvidacije, kar pomeni nepopravljivo škodo. Da je prisilna likvidacija nepovraten dogodek (nepopravljiva škoda) izhaja iz 454. člena ZZavar-1, po katerem sodišče postopka prisilne likvidacije ne more več ustaviti, ko se enkrat začne. Predvidena odškodninska odgovornost toženke ne more nadomestit v celoti izgube, ki nastane družbi in s tem družbeniku kot delničarju, saj ima delujoča družba bistveno višjo vrednost, denarna odškodnina pa ne more nadomestiti imetništva deleža v podjetju. Po drugi strani izdaja začasne odredbe javne koristi ne more posebej prizadeti. Zavarovalnica namreč posluje nemoteno, toženka zoper njo nima nobenega očitka kršitve, pri čemer se tožnik sklicuje na ustavno-sodno prakso in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, kot jo navaja. Prilaga poziv toženke, da že vodi postopek odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Med drugim predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Sodišču predlaga, da z začasno odredbo zadrži izvršitev izpodbijane odločbe z dne 19. 5. 2022 do pravnomočne odločbe v tem postopku in nadalje, da opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi in odpravi sklep toženke v drugem odstavku izreka, s katerim je toženka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca glede točk 1., 2 in 4 izreka odločbe (verjetno prav sklepa - opomba sodišča) 40105-3/2021-74 z dne 14. 6. 2022, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe toženka prereka vse navedbe tožnika, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, nasprotuje predlogu za zadržanje izvršitve ter navaja, da tožnik ni legitimirana stranka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe in tožbe, saj v postopku izdaje izpodbijane odločbe, v zvezi s katero zahteva odlog izvršbe, ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca. Navaja 17. člen ZUS-1, ki ga citira. Izpodbijana odločba je dokončna 20. 5. 2022 z vročitvijo, tožnik je šele 22. 5. 2022 priglasil udeležbo ter je toženka 14. 6. 2022 izdala sklep, s katerim je tožniku delno priznala stransko udeležbo in sicer glede točke 3 izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na objavo ukrepa nadzora, ne pa tudi v preostalem delu, ker tožnik ni izkazal pravnega interesa. Podredno, če sodišče predloga za izdajo začasne odredbe in tožbe ne bi zavrglo, toženka podaja še razloge za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja, da pogoji po 32. členu ZUS-1 niso izpolnjeni. Tožnik ni izkazal niti verjetnosti nastanka težko popravljive škode niti nesorazmerne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank, kar pojasni, pri čemer se sklicuje na sodno prakso glede pravnega standarda težko popravljive škode, kot jo navaja. Tožnik težko popravljive škode ne konkretizira, niti po vsebini niti po višini. Nastanek težko popravljive škode utemeljuje z nekonkretiziranimi argumenti, povezanimi z domnevnim zmanjšanjem njegovega premoženja in z neutemeljenimi argumenti glede domnevne prikrajšanosti za pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Napačno je utemeljevanje tožnika, da naj bi imela nesuspenzivnost tožbe zoper odločbo o prenehanju dovoljenja nepovratne posledice, kar pojasni. Ločiti je treba postopek odločanja o odvzemu dovoljenja Zavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov in postopek odločanja o začetku prisilne poravnave. Nepovratne posledice lahko povzroči šele prisilna likvidacija, ki v konkretnem primeru še ni bila začeta, saj gre za ločen postopek, ki se začne z odločbo, izdano v samostojnem upravnem postopku (328. člen ZZavar-1), za katero je predviden poseben postopek sodnega varstva (451. člen ZZavar-1). Tožnik navaja razloge, ki se v bistvu nanašajo na prisilno likvidacijo in njene posledice. Odločba o začetku prisilne likvidacije še ni bila izdana. Dejstvo, da po zakonu prisilna likvidacija sledi izdaji odločbe o odvzemu dovoljenja, samo po sebi še ne predstavlja posledic. Odlog bi bil tudi v nasprotju z namenom ZZavar-1, kar pojasni. Tudi sicer težko popravljiva škoda tožniku ne more nastati, saj že ZZavar-1 predvideva mehanizem za preprečevanje ali nadomestitve morebitne škode (sodno varstvo zoper odločbo o začetku prisilne likvidacije po 451. členu Zzavar-1). Tožnik bo lahko v primeru morebitne škode zahteval povrnitev škode, če bodo za to izpolnjeni pogoji, kar zakon izrecno predvideva. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika glede nesuspenzivnosti tožbe in posledično nezagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. Tožnik napačno razlaga odločbo Ustavnega sodišča RS UP-251/08-12 z dne 19. 2. 2009, kar pojasni. Toženka posebej pojasni, da bi z odločitvijo izvršitve bila ogrožena javna korist, saj so določbe glede razlogov za odvzem dovoljenja zavarovalnici namenjene prav varstvu javnega interesa, ki je temeljni cilj ureditve in nadzora zavarovalnic po Direktivi Solventnost II, kar pojasni. Javna korist zahteva ravno nasprotno, da kot kvalificirani imetniki ne nastopajo osebe, ki za to niso pridobile dovoljenj, kar je v interesu tako zavarovalnice same, kot tudi stabilnosti finančnih trgov. Sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrže oz. podrejeno zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov.

6. V pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2022 se stranka z interesom - Zavarovalnica A., d.d. strinja, da je v konkretnem primeru potrebno začasno zadržanje izpodbijane odločbe iz razlogov, kot jih navaja. Po njenem stališču, kolikor sodišče ne zadrži izvršitev, bo stranki z interesom in tožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker tožba nima suspenzivnih učinkov. Toženka ni počakala na pravnomočnost, ampak je pričela s postopkom prisilne likvidacije (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1), zoper katero tudi ni pritožbe. Izvršitve prisilne likvidacije, ki je nujna posledica izpodbijane odločbe, ni moč vrniti v prejšnje stanje. Skladno z ZZavar-1 je izdaja odločbe o prisilni likvidaciji avtomatizem, kar pomeni prisilno prenehanje pravne osebe. Navaja, da tožba ni učinkovito pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave, kar pojasni. Poseg v ustavno pravico pa je težko popravljiva škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, kar pojasni. Z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe po stališču stranke z interesom ne bo prizadeta javna korist, kar pojasni. V konkretnem primeru ni nasprotnih strank, katerih interes bi prizadelo začasno zadržanje. Sodišču predlaga, da do pravnomočnosti odločbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo stranke z interesom v celoti prereka vse njene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, nasprotuje predlogu oz. zahtevi za zadržanje izvršitve ter navaja, da njena vloga ni dopustna, saj jo je podala v postopku, v katerem tožnik sploh ni legitimirana stranka za vložitev tožbe, saj v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca (17. člen ZUS-1). Zato je tožbo treba zavreči. Navaja, da vlagatelj nima pravnega interesa za udeležbo, ker odložitev izvršitve in izpodbijanje odločbe z dne 19. 5. 2022 uveljavlja v ločenem postopku, ki se vodi pred Upravnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. III U 137/2022, zato nima pravnega interesa, da bi v predmetnem postopku, ki ga je glede iste odločbe sprožil tožnik, nastopal kot stranski udeleženec, saj lahko cilj, ki ga zasleduje, doseže v svojem postopku. Toženka predloga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže. Podrejeno navaja razloge za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, kar pojasni. Med drugim navaja, da pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjenim niti glede obstoja težko popravljive škode niti glede neogroženosti javne koristi in predlaga njeno zavrnitev.

8. Sodišče je v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik z eno tožbo izpodbija dva različna akta (odločbo Agencije o odvzemu dovoljenja Zavarovalnici z dne 19. 5. 2022 in sklep o priznanju položaja stranskega udeleženca v stanju izdane odločbe glede 3. točke izreka z dne 14. 6. 2022) in je po izjasnitvi tožnika, da vztraja pri izpodbijanju obeh aktov, tožbo razdružilo na dve samostojni zadevi. Predmet obravnavane zadeve je tožba zoper odločbo Agencije o odvzemu dovoljenja Zavarovalnici.

**K točki I izreka:**

9. Tožba ni dovoljena.

10. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

11. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma gre za t. i. procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da je tožnik po tem zakonu (torej ZUS-1) lahko stranka (3. točka).

12. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz navedenega 17. člena ZUS-1 torej izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku.1 Ker je postopek sodnega varstva v upravnem sporu usmerjen v varstvo oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. člen in 2. člen ZUS-1), to pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt oseba stranka oziroma stranski udeleženec upravnega postopka tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. V konkretnem primeru tožnik izpodbija odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, ki je bila izdana Zavarovalnici A. d.d. Tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe pred Agencijo ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec ter tudi ne zatrjuje, da je to postal ob nastopu dokončnosti izpodbijanega akta.

13. Ker je za odločitev o dovoljenosti tožbe torej bistvenega pomena okoliščina, ali je imel tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe status stranke ali stranskega udeleženca, kar tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, tožnik po presoji sodišča ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožnik ne more biti stranka po ZUS-1. **K točki II izreka:**

14. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. Vložena tožba v upravnem sporu je procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče v točki I izreka tega sklepa tožbo zavrglo, ker je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožnik ne more biti stranka po ZUS-1 (17. člen), niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato jo je bilo potrebno zavreči ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K točki III izreka:**

16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sklepi: I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 91/2014, I Up 131/2014, I Up 125/2015, I Up 289/2016, I Up 98/2018).