Jedro

Toženka je že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi jasno pokazala, da zahtevku tožnice nasprotuje. Sploh pa ji prvostopenjsko sodišče ni določilo posebnega roka za odgovor na dopolnitev tožbe in opozorilo na posledice, ki bi sledile v primeru zamude.

Na dan [...] je na prevzemno družbo prešlo tako podjetje podjetnika (odvetnice), kot vse njene pravice in obveznosti v zvezi s podjetjem. Odvetniška družba A. o.p. d.o.o. je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika.

Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je toženka naročila tožnici pripravo darilne pogodbe le za dve nepremičnini (hiša in manjša parcela). Ta zaključek temelji na presoji predložene elektronske korespondence in zaslišanju obeh pravdnih strank. Posamezne dokaze je ocenilo tako samostojno kot v povezavi z drugimi dokazi. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je enim sledilo, drugim pa ne. Ravnalo je celovito in metodološko pravilno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, VL 31276/2021 z dne 17. 5. 2021 v veljavi tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 3.165,46 EUR glavnice in zakonite zamudne obresti, ki tečejo od 29. 12. 2020 dalje do plačila, vsaj v roku petnajstih dni (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da povrne toženki 1.086,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku - povrnitvi stroškov izvršilnega postopka v višini 164,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Nadalje navaja, da je izdalo izpodbijano sodbo na tožnico odvetnico A. A. , ki kot pravni subjekt ne obstaja več. Nadalje trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo po določbi 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati zamudno sodbo, ker je toženka odgovorila na tožbo oziroma dopolnitev tožbe šele po petih mesecih od prejema. Napačno je ugotovljen tudi obseg mandatnega naročila med pravdnima strankama. Glavna skrb sodnice v konkretni zadevi je bila všečnost do toženke in njenega pooblaščenca. Iz listinskih dokazov izhaja, da je imela tožnica do 21. 8. 2020 mandat za sestavo pogodbe za vseh 38 nepremičnin. Toženka se je šele naknadno premislila. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni presojalo vseh listinskih dokazov in se do njih opredelilo. Odločitev je neobjektivna in materialno pravno nepravilna. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ker je toženka na dopolnitev tožbe odgovorila šele po dobrih petih mesecih od prejema. Ta postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi, s katerim je toženki (tedaj dolžnici) naložilo, da v roku osmih dni poravna vtoževano terjatev. Po ugovoru toženke je ta sklep razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrajno sodišče v Postojni v pravdnem postopku. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je toženka že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi jasno pokazala, da zahtevku tožnice nasprotuje. Sploh pa ji prvostopenjsko sodišče ni določilo posebnega roka za odgovor na dopolnitev tožbe in opozorilo na posledice, ki bi sledile v primeru zamude. V konkretnem primeru pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni. Drugačnemu naziranju pritožbeno sodišče ne sledi.

5.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da s sodbo ni bilo odločeno o celotnem zahtevku. Tožnica je v tem postopku uveljavljala plačilo zneska 3.165,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2020 dalje do plačila, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov, ki so obsegali tako izvršilne stroške, povezane z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot kasnejše pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek v I. točki izreka v celoti zavrnilo. V II. točki izreka pa je odločilo o stroških postopka, in sicer v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker je tožnica v celoti propadla, ji je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške. V zvezi s tem je pravilno pojasnilo (opomba št. 12), da so izvršilni stroški del stroškov postopka, o katerih je odločeno v II. točki izreka. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice in odločitev, da mora povrniti toženki njene pravdne stroške, vsebuje tudi odločitev, da tožnica do svojih stroškov ni upravičena.

6.V tej zadevi je bila glavna obravnava zaključena 25. 5. 2023, izdaja sodbe pa je bila pridržana do poteka roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka (do 11. 9. 2023). Ob zaključku glavne obravnave (25. 5. 2023) je tožnica kot Odvetnica A. A. še obstajala. Kasneje (dne 26. 5. 2023) je sicer prenehala obstajati, vendar je Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. njen univerzalni pravni naslednik. Iz javno dostopnega izpiska iz sodnega / poslovnega registra namreč izhaja, da je bilo podjetje Odvetnica A. A. preneseno na družbo Odvetniška družba B. o.p., d.o.o., in to na podlagi notarskega zapisa pogodbe o prenosu podjetja samostojnega podjetnika na prevzemno družbo. Ta sprememba je bila vpisana v register 26. 5. 2023. S tem je prešlo (na dan 26. 5. 2023) na prevzemno družbo tako podjetje podjetnika (odvetnice), kot vse njene pravice in obveznosti v zvezi s podjetjem. Odvetniška družba B. o.p. d.o.o. je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek 667. člena Zakon o gospodarskih družbah). Z navedbami, da se sodba glasi na osebo, ki ne obstaja več, pritožnica ne uspe.

7.Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je upravičeno zaključilo, da je bil predmet obravnavanega naročila sestava darilne pogodbe za dve nepremičnini ter da znaša skupni znesek nagrade in stroškov, do katerih je tožnica upravičena, 685,44 EUR. Ker je toženka tožnici že plačala avans v višini 2.000,00 EUR, in ker tožnica ni zatrjevala, da je bil s toženko morebiti sklenjen kakšen poseben pisni dogovor o višini plačila, je vtoževani zahtevek v celoti zavrnilo. K zadevi je pristopilo temeljito in sistematično. Izčrpno in prepričljivo je obrazložilo, da je toženka naročila tožnici pripravo darilne pogodbe le za dve nepremičnini (hiša in manjša parcela). Ta zaključek temelji na presoji predložene elektronske korespondence in zaslišanju obeh pravdnih strank. Posamezne dokaze je ocenilo tako samostojno kot v povezavi z drugimi dokazi. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je enim sledilo, drugim pa ne. Ravnalo je celovito in metodološko pravilno. Tega zaključka pritožba ne omaje. Neuspešno se sklicuje na to, da je na kvaliteto tožničinega izpovedovanja vplivala časovna oddaljenost zadeve. Neutemeljena in nenazadnje posplošena je trditev, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo "po domače" in v nasprotju z materialnim ter procesnim pravom. To velja tudi za očitek, da naj bi bilo do tožnice pristransko in neobjektivno, ter da je sledilo vsemu, kar sta lansirala toženka in njen pooblaščenec.

8.Neutemeljena je navedba, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo listinskih dokazov, ki naj bi pritrjevali tožničinim navedbam. To, da naj bi sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve (pri povzemanju dokazov, ki jih je v tem postopku izvedlo) napačno citiralo listinski dokaz "poizvedba na GURS glede lastništva nepremičnin z dne 13. 8. 2020", v predmetni zadevi ni bistveno. Kako bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pritožba ne pojasni. Neuspešno tudi izpostavlja, da toženka ni ugovarjala (oziroma da ni znala pojasniti, zakaj ni ugovarjala) temu, da je tožnica zahtevala in pridobila od GURS podatke za vse nepremičnine. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki po pridobitvi teh podatkov pogovarjali tudi o drugih nepremičninah (kot morebitnem predmetu pogodbe), vendar je zaključilo, da ta okoliščina tožnice ni upravičevala, da v naprej, na zalogo in samoiniciativno pripravi darilno pogodbo za vse nepremičnine (in da to storitev toženki zaračuna). Pravilno je poudarilo, da mora mandatar ravnati po prejetih navodilih naročitelja in upoštevati njegove interese. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da bi morala tožnica v zvezi s tem počakati na jasna navodila toženke. Taka navodila so bila posredovana šele med 20. in 22. 8. 2020, ko je toženka sporočila, da naj ostane pri pripravi dveh darilnih pogodb, glede ostalih nepremičnin pa naj se počaka. Tega zaključka pritožba ne izpodbije. Dokaze predoča selektivno in jih interpetira v svojo korist. S stališčem, da je imela do 21. 8. 2020 mandat za sestavo pogodbe za vseh 38 nepremičnin, ne prepriča.

9.V nadaljevanju pritožbe sicer tožnica navaja, da v celoti izpodbija obračun prvostopenskega sodišča o višini odvetniških storitev in stroškov, do katerih je upravičena (točka 14 do 25 sodbe), vendar pa razen splošne navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo (Odvetniško tarifo), ne poda nobenih konkretnih navedb, kako, zakaj in v katerem delu naj bi bilo to materialno pravo napačno uporabljeno. Vsebinskega dialoga z argumenti sodišča prve stopnje ne vzpostavi. Z vztrajanjem pri tem, da bi morala toženka poravnati celoten znesek iz izstavljenega računa, ne uspe. Konkretnih in obrazloženih razlogov ne poda niti zoper stroškovno odločitev.

10.Ker izpodbijana sodba nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).