Jedro

Za obstoj prekrška se krivda ne domneva, kot izhaja iz stališča organa druge stopnje, ampak je za odgovornost za prekršek potrebno ugotoviti, ali ga je storilec storil iz malomarnosti ali naklepoma.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se odločbi komisije za carinske prekrške carinarnice in Zveznega senata za prekrške Beograd po uradni dolžnosti razveljavita ter odredi, da se opravi ustna obravnava pred komisijo za carinske prekrške carinarnice kot pristojnim organom prve stopnje.

Obrazložitev

Komisija za carinske prekrške carinarnice je z odločbo spoznala za krivega carinskega prekrška po 2. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona v zvezi s 1. odstavkom 380b člena carinskega zakona in ga kaznovala z denarno kaznijo, poleg tega pa še izrekla po 1. odstavku 383. člena carinskega zakona odvzem 21 kg kokaina kot blaga, ki je bil predmet prekrška. Zvezni senat za prekrške v Beogradu je z odločbo zavrnil pritožbo kaznovanega kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Zagovornik kaznovanega je zoper odločbo organa druge stopnje vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri se sklicuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Predlaga, naj se izpodbijana odločba organa druge stopnje tako spremeni, da se kaznovani oprosti krivde in odgovornosti, ali pa naj se odločbi organov prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

Senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je ob preizkusu zadeve spoznal, da je treba odločbi organov druge in prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti.

Po določbi 9. člena zakona o prekrških (smiselno enako je v svojem 10. členu določal tudi zakon, ki ga je uporabljal organ druge, to je zakon o prekrških, s katerim se kršijo zvezni predpisi) je za odgovornost storilca za prekršek potrebno, da ga je storil iz malomarnosti ali z naklepom. Malomarnost ali naklep morata biti podana pri vsakem prekršku, torej tudi pri carinskem prekršku, ne glede na to, ali se izvrši s storitvijo ali z opustitvijo. V danem primeru bi moral organ o prekršku še posebej paziti na subjektivne elemente prekrška zaradi zagovora kaznovanega, da za mamilo, skrito pod tovorom banan, ob vstopu v luko s tovorno ladjo ni vedel in ga zatorej tudi ni mogel prijaviti vstopni carinarnici ter da se je ob natovarjanju tovora na ladjo v južni Ameriki s pojačanimi stražami in drugimi ukrepi skušalo preprečiti, da bi kdo ob tem vkrcal na ladjo še mamila. Odločba organa prve stopnje v izreku malomarnosti ali naklepa kaznovanega sploh ne omenja, v obrazložitvi pa o tem tudi nima nobenih sklepov, zato se je zagovornik kaznovanega upravičeno pritožil. Organ druge stopnje na njegovo pritožbo ni odločno odgovoril oziroma je v obrazložitvi svoje odločbe samo navedel, da pritožba ne more vplivati na storjeni prekršek spričo dejstva, da je bilo blago najdeno na ladji in da ni bilo prijavljeno carinskim organom. Ponovnih navedb zagovornika v zahtevi za sodno varstvo, da kaznovani za prekršek ne more biti odgovoren, senat vrhovnega sodišča ni mogel zanesljivo presoditi glede na to, da odločilna dejstva, na katera bi se v tem pogledu lahko oprla uporaba zakona, sploh niso bila ugotovljena.

Stališče, ki ga navaja odločba organa druge stopnje kot odgovor na pritožbene navedbe, je mogoče razumeti tudi tako, da malomarnost ali naklep za obstoj prekrška sploh nista pomembna, ker se pri ugotovljenih izvršitvenih dejanjih kratkomalo domnevata, le-to pa nikakor ni pravilno. Po oceni senata vrhovnega sodišča bi bilo treba glede na zagovor kaznovanega predvsem pri izrekanju odločb oceniti, ali se v tem primeru morejo uporabiti določbe 12. člena zakona o prekrških o dejanski zmoti. Iz teh določb izhaja, da storilec, ki se ob storitvi prekrška ni zavedal kakšnega njegovega s predpisom določenega znaka, ne more biti odgovoren za storitev prekrška iz zavestne malomarnosti ali z naklepom, odgovoren bi lahko bil kvečjemu za storitev iz nezavestne malomarnosti, če bi za okoliščine, katerih se sicer ni zavedal, bil moral in mogel vedeti. Glede na takšne različne učinke dejanske zmote bi seveda bilo treba v postopku o prekrških zanesljivo ugotoviti vsa dejstva, iz katerih se lahko sklepa o tej ali drugi vrsti odgovornosti storilca. Če bi se ugotovilo, da je kaznovani vedel za skrito mamilo na ladji in da se torej neutemeljeno sklicuje na zmoto pri pomanjkljivem prijavljanju tovora carinarnici, bi bilo treba tudi pravno presoditi, ali je kaznovani bil v takem primeru dolžan prijaviti tako blago, saj bi s tem prijavil sebe za nedovoljen promet z mamili, kar je v zakonu določeno kot kaznivo dejanje, take prijave zoper samega sebe pa se od nikogar ne more zahtevati. Če bi se pa ugotovilo, da kaznovani ni vedel za skrito mamilo na ladji in da je torej bil v resnici v zmoti, pa bi bilo zopet treba oceniti, ali je lahko bil odgovoren, ker je ravnal z nezavestno malomarnostjo. Za ugotovitev o nezavestni malomarnosti, ki z obstojem dejanske zmote ni izključena, pa je seveda treba predhodno oceniti, ali je kaznovani v resnici storil vse, kar je moral in mogel storiti, da se mamilo ne bi znašlo na ladji. Če bi se ugotovilo, da je res storil vse, potem pri njem bržkone niti odgovornost v obliki nezavestne malomarnosti ne bi mogla biti podana.

Glede na to, da se je ob reševanju zahteve pojavil precejšen dvom o resničnosti tistih odločilnih dejstev, na podlagi katerih se lahko sprejme ocena o odgovornosti za prekršek, je senat vrhovnega sodišča v skladu z določbo 207.a člena v zvezi z 222. členom zakona o prekrških odločbi organov prve in druge stopnje razveljavil ter zadevo vrnil organu prve stopnje z odredbo, da se v zadevi opravi nova ustna obravnava.