Jedro

Ob tem, da delavec upošteva s pravnimi normami in pogodbo o zaposlitvi določene obveznosti, je upravičen, da v vsakem času izjavi, da ne želi več delati pri delodajalcu. To načelo pa je podrobneje urejeno v delovnopravnih predpisih. Tako 1. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih določa, da delavcu delovno razmerje preneha z dnem izteka odpovednega roka, če izjavi, da ne želi več delati pri delodajalcu. Izjava je torej konstitutivnega značaja, izpodbijati pa jo je mogoče zaradi napak volje po pravilih, ki jih urejajo pravila civilnega prava (60. do 65. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ima le ugotovitveni značaj, torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 4.4.1996 in ga nadomestilo z odločitvijo sodišča, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo pravic tožnika z dne 14.2.1996, ki jo je tožnik naslovil na skupščino tožene stranke. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na temelju njegove pisne vloge, v kateri je izrazil svojo voljo, da naj mu 30.4.1996 preneha delovno razmerje. S tem je tožena stranka soglašala in mu izdala pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zoper sklep je ugovarjal, ker je bil v podpis prisiljen z grožnjo, njegovo zahtevo za varstvo pravic pa je nadzorni svet tožene stranke zavrnil. Sodišče je ugotovilo, da tožnik pisne izjave ni vložil zaradi grožnje ali zmote. Ugotovilo je, da tožnik ni bil vabljen na sejo, na kateri je nadzorni svet tožene stranke odločal o njegovi zahtevi za varstvo pravic, zato je sklep nadzornega sveta razveljavilo ter s sodbo nadomestilo dokončno odločitev delodajalca. Zavrnilo pa je ugovor, da nadzorni svet ni bil pristojen odločati o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožnik ni ponudil dokazov, z izvedbo katerih bi bilo mogoče izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik svojo vlogo podpisal vedoma in hote.

Soglašalo je tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo sodišče prve stopnje upravičeno nadomestiti sklep nadzornega sveta tožene stranke o zahtevi za varstvo pravic tožnika, ker tožena stranka ni povabila tožnika na sejo omenjenega organa, ko je odločala o njegovi zahtevi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kaj sta se tožnik in delavec tožene stranke pogovarjala pred podpisom izjave, ki jo je vložil tožnik, kar je odločilnega pomena za presojo v tem sporu. Ni bil izveden dokaz z izvedencem, ki ga je predlagal tožnik. Upoštevana ni bila njegova izpoved, da so tožniku nedopustno grozili s tem, da ga bodo poslali k psihiatru v psihiatrično bolnišnico in da mu bodo odvzete vse vozniške kategorije. Delavec tožene stranke mu je grozil, s tem da je trdil, da je osebno tri sprevodnike odpeljal na zdravljenje zaradi alkoholizma. Zato je tožnik v strahu podpisal predloženo vlogo.

Delavec tožene stranke je pri tožniku povzročil posebno duševno stanje, v katerem je podal svojo izjavo. V postopku pred organom, ki je odločal o njegovi zahtevi za varstvo pravic, so bile storjene bistvene kršitve postopka, ki jih je sodišče ugotovilo. Ob tem bi moralo razveljaviti sklep nadzornega sveta z dne 4.4.1996, izdanega 25.4.1996, vendar pa sodišče prve stopnje ni smelo tega sklepa nadomestiti s svojo odločitvijo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/91 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Revident revizijskega razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka ne utemeljuje, zato sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni dodatno preizkušalo.

Tožnik je izpodbijal veljavnost svoje izjave, ki jo je podal toženi stranki in s katero je izrazil svojo voljo, da naj mu delovno razmerje preneha. V 2. točki 1. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 7/99 - MP) je omenjeno načelo svobode dela, ki je poudarjeno tudi v določilih 49. člena Ustave Republike Slovenije. Ob tem, da delavec upošteva s pravnimi normami in pogodbo o zaposlitvi določene obveznosti, je upravičen, da v vsakem času izjavi, da ne želi več delati pri delodajalcu. To načelo pa je podrobneje urejeno v delovnopravnih predpisih. Tako 1. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) določa, da delavcu delovno razmerje preneha z dnem izteka odpovednega roka, če izjavi, da ne želi več delati pri delodajalcu. Izjava je torej konstitutivnega značaja, izpodbijati pa jo je mogoče zaradi napak volje po pravilih, ki jih urejajo pravila civilnega prava (60. do 65. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ima le ugotovitveni značaj, torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji.

Po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, stranke pa smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Zato ni bilo mogoče upoštevati navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sprejelo pa sodišče druge stopnje (razgovor med tožnikom in vodjo splošne službe, grožnja delavcev tožene stranke, izpovedbe prič in izvedenca).

Revident navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo pooblastil, da je razveljavilo sklep nadzornega sveta tožene stranke o zahtevi za varstvo pravic tožnika in ta sklep nadomestilo s svojo sodbo. Ta revizijski ugovor ne upošteva, da določila 2. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) določajo, da lahko sodišče ob tem, ko ugotovi, da je bila odločitev delodajalca nezakonita, tudi samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca, če narava kršitve, zaradi katere je odločitev organa delodajalca nezakonita, to dopušča. Tretji odstavek omenjenega člena določa, da ima sodišče to pooblastilo v primeru, da delodajalec ni odločil o zahtevi za varstvo pravic delavca (v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZDSS). V obravnavanem primeru je bila v postopku pred organom tožene stranke storjena procesna kršitev s tem, da tožnik ni bil povabljen na sejo organa, na kateri je ta organ odločal o njegovi zahtevi za varstvo pravic.

Sodišči sta pravilno presodili, da je bila narava kršitve takšna, da dopušča uporabo 2. točke 1. odstavka 24. člena ZDSS, kar je v skladu z načelom pospešitve postopka pri reševanju spora med tožnikom in toženo stranko (10. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP ter ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.