Jedro

Ker je toženec sekal ovinek in zadel tožnikovo vozilo na tožnikovem desnem voznem pasu, je v celoti kriv za nastalo prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke A. A. in naložilo toženi stranki M. H. plačilo zneska 103.020,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.000,00 SIT od 27.05.1993 dalje do plačila, od zneska 19.500,00 SIT od 30.05.1993 dalje do plačila in od zneska 77.520,00 SIT od 23.03.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, s katero je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke plačilo 67.388,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.06.1993 dalje do plačila. Toženi stanki je sodišče naložilo tudi plačilo stroškov postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil M. H. (v nadaljevanju tožena stranka) in sicer zoper 1. odst. I. točke izreka, II. točko izreka in izrek o pravdnih stroških, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in zavrne tožbo tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče svojo sodbo oprlo na 1. odst. 178. čl. ZOR in dodatno zsslišanje izvedenca cestno-prometne stroke ing. P.. Zaključilo je, da je za nastalo prometno nezgodo in škodo po njej odgovoren izključno toženec. Takšen zaključek toženec izpodbija in navaja, da je za nezgodo kriv tožnik, podredno pa sta kriva oba in naj bi za škodo odgovarjala v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Tožencu se v sodbi očita, da je kršil določila 1. odst. 41. čl. in 2. odst. 49. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, kar pa ne drži, saj je previdno pripeljal do križišča in ko se je prepričal, da je prosto, je zapeljal v križišče po sredini ceste v smeri svoje vožnje. Tožniku je sodišče očitalo le eno kršitev ZTVCP in sicer 2. odst. 51. čl., ker svoje hitrosti ni prilagodil tako, da bi svoje vozilo lahko ustavil in pustil mimo vozila, ki imajo prednost. Ob tem je sodišče tožniku spregledalo, da ni vozil pravilno po svojem prometnem pasu, temveč po sredini neprednostne ceste 0,8 m od roba cestišča. Pri takšnem položaju tožnikovega avtomobila se na tej cesti oz. kižišču ne moreta srečati osebni motorni vozili. Toženec se tudi ne strinja z izjavo izvedenca, da je tožnik moral zaradi varnosti peščev in kolesarjev voziti bolj po sredini vozišča. Po mnenju toženca je tožnik kršil določila 1. in 3. odst. 51. čl. 1. odst. 45. čl. ZTVCP. Kot dokaz navaja izpoved priče L., ki je v dokaznem postopku povedala, da je splošno znano dejstvo, da je križišče, v katerem je prišlo do nezgode, nepregledno in nevarno in bo takšno, dokler ne bo skladno s predpisi urejena živa meja ob njem. Tožnik se dnevno vozi po tej cesti in je bil vseskozi prepričan, da vozi po prednostni cesti. Tožnik je vedel, da je križišče nepregledno in nevarno, pa kljub temu svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Glede na svoje izkušnje, nepreglednost križišča ter glede na dejstvo, da ni imel prednosti, bi moral tožnik obvezno ustaviti svoje vozilo pred križiščem na svojem voznem pasu in tako do nesreče ne bi prišlo. Tudi izvedenec je pojasnil, da do nesreče ne bi prišlo, če bi avtomobilist stal 11, 3 m pred točko trčenja. Toženec še navaja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma raziskalo dejanskega stanja v smeri navodil višjega sodišča, zato je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je uveljavljal tudi znesek 77.520,00 SIT s pp, ker naj bi na račun zasilno popravljenega vozila prejel ob prodaji toliko manj kupnine. Kot dokaz je tožnik priložil prodajno pogodbo in potrdilo T. d.o.o., da sporno vozilo ni imelo običajne tržne vrednosti, ker je bilo nestrokovno in nenatančno popravljeno in je bilo zato vredno cca 20 % manj. Toženec navaja, da je potrdilo izdala nestrokovna oseba, ki sploh ni registrirana in usposobljena za prodajo in ocenjevanje rabljenih avtomobilov. Po tej nezgodi je lahko imel tožnik še druge poškodbe na spornem avtu, saj je bilo prodano dve leti po nezgodi, kar pomeni, da je bilo takrat staro že 9 let. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za rešitev odškodninskih zahtevkov pravdnih strank pravna podlaga določba 178. čl. ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravilno je ugotovilo, da je za nastanek odškodninske obveznosti treba ugotoviti krivdno odgovornost pravdnih strank, škodo in vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo, ki ja nastala v škodnem dogodku. Med pravdnima strankama je spor o tem, kdo je odgovoren za nastalo škodo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje poleg zaslišanja pravdnih strank, vpogledalo spis sodnika za prekrške iz Škofje Loke, postavilo izvedenca cestno-prometne stroke J. P.. Po opravljenem dokaznem postopku je sledilo izpovedbi tožeče stranke, podprti z izvedenimi dokazi v tem postopku. Iz izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest in glede na vožnjo obeh udeležencev je imel formalno prednost toženec. Vendar je bil potek dogodkov tak, da je za nastalo škodo kriv toženec. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec sekal ovinek in trčil v tožnika. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo, da je prišlo do trčenja na točki, ko je tožnik šele vstopal v križišče, en meter stran od roba vozišča gledano v tožnikovi smeri. Pred nezgodo se je tožnikovo vozilo gibalo s hitrostjo približno 34 km/h (omejitev znaša 40 km/h), toženec pa je ob trčenju vozil s hitrostjo med 15 in 20 km/h. Izvedenec je nadalje ugotovil, da bi do trčenja v vsakem primeru prišlo, četudi bi tožnik ustavil vozilo na točki pred vstopom v križišče, od kjer je imel dobro preglednost, saj je toženec zaradi sekanja ovinka pripeljal po tožnikovi desni strani oziroma toženčevi levi strani. Če bi mopedist vozil po predpisih, zapeljal na svojo desno stran, do trčenja ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da je toženčevo ravnanje povzročilo prometno nesrečo, saj je sekal ovinek in zapeljal na tožnikovo stran ceste (1. odst. 41. čl. Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa). Na to dejstvo ne more vplivati sicer pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v križišču dveh enakovrednih cest imel prednost toženec, ki je prihajal s tožnikove desne. Do trčenja je prišlo pred križiščem, tožnik je vozil s hitrostjo, ki je nižja od dovoljene, zato je vzrok za prometno nesrečo treba iskati v toženčevi vožnji. Tožnikova hitrost je bila tudi primerna glede na prometno situacijo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo izvedeniško mnenje in prometno situacijo v križišču in sicer tako, da je glede na preglednost v križišču tožnikovo ravnanje bilo pravilno. Pač pa je toženčevo sekanje ovinka in vožnja po tožnikovem voznem pasu povzročila prometno nesrečo. V konkretnem primeru namreč ne gre za križišče prednostne in neprednostne ceste in zato ni mogoče očitati tožniku, da ni pred križiščem ustavil. Razen tega je do trčenja prišlo pred križiščem, zato je irelevantno navajanje pritožbe o tem, kje bi moral tožnik ustaviti, da do prometne nesreče ne bi prišlo. Zgolj kot informacijo je treba pritožniku pojasniti, da tožniku ni mogoče očitati, da ni ustavil 11 metrov pred točko trčenja (kar je celo pred križiščem), da bi ga toženec lahko obvozil. Ni tudi pravilno sklepanje pritožbe o tem, kakšna škoda bi nastala, če bi tožnik vozilo ustavil pred križiščem. Do trčenja je prišlo pred križiščem, v položaju ko tožnik ni imel ustreznega znaka, ki bi mu nalagal ustavitev vozila, zato je ugibanj o hipotetični vožnji tožnika nerelevantno. Pritožnik izpodbija tudi višino ugotovljene škode. Obseg povrnitve gmotne škode določa 189. in 190 čl. ZOR. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je tožnik vozilo zasilno popravil in ga nato prodal podjetju T. d.o.o. Tožnik je predložil dokaz o tem, da je bilo vozilo za silo in nestrokovno popravljeno, ter da je zato bilo slabše prodano, kot bi bilo sicer. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je tožnik za zasilna popravila plačal dva zneska (6.000,00 SIT dne 27.5.1993 in 19.500,00 SIT dne 30.5.1993). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba izhajati iz reševanje škode, ki jo je ubral tožnik. Tožnik bi sicer lahko v celoti popravil vozilo in zahteval stroške dokončnega in popolnega popravila škode (190. čl. ZOR) ali pa po isti določbi vozilo zasilo popravil in ga prodal ter zahteval razliko v dobljeni ceni. Tožena stranka namreč ne trdi, da bi popolno popravilo škode bilo nižje, kot je znesek 77.520,00 SIT po potrdilu podjetja T. d.o.o. Pritožba namreč zmotno meni, da je sodišče za sedem let staro vozilo priznalo škodo zaradi manjvrednosti vozila. Gre za način odprave škode, katera je v skladu z določbo 190. čl. ZOR in ne pomeni izgubljenega dobička oziroma klasične škode zaradi manjše tržne vrednosti v celoti popravljenega vozila, ki bi imel na trgu višjo vrednost, če ne bi bilo popravljeno. Za sedem let staro vozilo res ne gre odškodnina zaradi tržne manjše vrednosti. Tožnik je torej delno avto popravil, delno pa dobil odškodnino za "nepopravljeno", a prodano vozilo. Pač pa gre tista odškodnina, ne glede na starost vozila, ki je potrebna, da se vzpostavi prejšnje stanje oziroma ustrezna protivrednost v denarju. V pritožbi pritožnik predlaga novega izvedenca cestno-prometne stroke. Pri tem pa ne pove, zakaj naj bi bil novi izvedenec potreben. V pritožbi navaja le, da bi moralo sodišče ugotoviti mesto, kjer naj bi tožnik ustavil, da motorist pri dani vožnji ne bi trčil. To dejstvo pa je glede na prej pojasnjeno pravno izhodišče nerelevantno. Tržna vrednost devet let starih avtomobilov tudi ni relevantna, zato so tudi dokazi v tej smeri nepotrebni. Enako velja za rekonstrukcijo dogodka in ogled na kraju samem. Izvedenec J. P. je ogled na kraju samem opravil, pritožba pa ne pove, kaj bi sodišče na ogledu smem ugotovilo. Dejansko stanje je zadosti ugotovljeno, zato tudi rekonstrukcija ni potrebna. Ker je sodišče prve stopnje v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom po temelju uspel v celoti je jasno, da je bilo treba nasprotni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.