Jedro

1. "Druga ločitvena pravica", ki jo omenja prvi odstavek 131. člena ZPPSL lahko nastane le, če kakšen drug zakon natančno določa predpostavke za njen nastanek. Notarski zapis o sklenitvi zastavne pogodbe glede premičnine z dogovorom o neposredni izvršljivosti sam po sebi ne zadošča za nastanek "druge ločitvene pravice" na premičnini, če niso izpolnjene še druge predpostavke za nastanek zastavne pravice na premičnini.

2. Prijavitelj ločitvene pravice lahko v pravdnem postopku uveljavlja ločitveno pravico tudi na drugi pravni podlagi kot je tista, ki jo je navedel v prijavi ločitvene pravice po 2. točki tretjega odstavka 137. člena ZPPSL.

3. Izročitev premičnine je predpostavka za nastanek zastavne pravice na premičnini (966. in 968. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča in tožena stranka sta 11.7.2000 sklenili Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 250. členu ZIZ (v nadaljevanju sporazum). Sporazum je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa. Nekaj mesecev kasneje, namreč 19.12.2000, pa sta ista pogodbenika sklenila še dodatek k prej navedenemu sporazumu.

V sporazumu sta pogodbenika določila višino zavarovane terjatve in njeno dospelost, dogovorila pa sta se tudi za zavarovanje terjatve z zastavno pravico na premičninah, ki jih je notarski zapis natančno določil. Tožeča stranka je bila posojilodajalec in hkrati zastavni upnik, tožena stranka pa posojilojemalec in zastavnik. Glede premičnin sta se pogodbenika dogovorila, da ostanejo v hrambi pri dolžniku. Dolžnik je soglašal z neposredno izvršljivostjo zapisa. Stranki je notar poučil, da morata po podpisu sporazuma vložiti pri pristojnem sodišču predlog za zavarovanje terjatve in predlog za zaznambo rubeža. Ne glede na pouk pa sta se pogodbenika sporazumela, da predloga za zavarovanje terjatve in predloga za zaznambo rubeža ne bosta vložila.

Z dodatkom sta stranki zgolj podaljšali odplačilni rok, drugih pomembnejših novih določb pa dodatek ni vseboval. Nad toženo stranko se je 27.6.2001 začel stečajni postopek, v katerem je tožeča stranka priglasila svojo terjatev in ločitveno pravico na premičninah. Stečajni upravitelj je ločitveno pravico prerekal, nakar je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev obstoja ločitvene pravice.

V času sklenitve sporazuma je glede 250. člena ZIZ in naslednjih veljalo besedilo, ki je veljalo pred novelo ZIZ-a, to je prvotno besedilo iz Ur. l. RS, št. 51/98, zastavno pogodbo pa je poleg ZIZ urejal tudi ZOR.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno revident predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Stečajno pravo zgolj določa, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitvene pravice in našteje nekatere ločitvene pravice; za odločitev, ali obstaja ločitvena pravica, je odločilen trenutek začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 131. člena ZPPSL) in zato tudi takrat veljavno materialno pravo.

Prvi odstavek 131. člena ZPPSL kot ločitveno pravico našteva zastavno pravico, pravico poplačila in pravico retencije. Kar se tiče zastavne pravice, pravice poplačila in pravice retencije, so vse urejene v drugih zakonih in ne v ZPPSL. V času začetka stečajnega postopka so bile ločitvene pravice urejene zlasti v 61. členu in naslednjih ZTLR, 966. členu in naslednjih ZOR ter 250. členu in naslednjih ZIZ, drugem odstavku 170. člena ZIZ in 286. členu in naslednjih ZOR. Poleg teh ločitvenih pravic omenja prvi odstavek 131. člena ZPPSL še druge ločitvene pravice, predpostavk za nastanek teh drugih ločitvenih pravic pa ni določil. Tožeča stranka se zavzema za takšno razlago prvega odstavka ZPPSL, po kateri bi lahko ločitvena pravica nastala na temelju notarskega zapisa. Revident v prid pravilnosti svojega mnenje navaja sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 184/99, ki zastopa enako pravno stališče kot revident v svoji reviziji. Z opisanim stališčem pa se revizijsko sodišče ne strinja iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

Z dogovorom strank o neposredni izvršljivosti se zgolj ustvari izvršilni naslov (prim. prvi in drugi odstavek 17. člena ZIZ), kar upniku prihrani uveljavljanje terjatve v pravdnem postopku. Nastanka izločitvene pravice pa dogovor o neposredni izvršljivosti ne omogoča, saj niti ZIZ niti Zakon o notariatu takšne določbe ne poznata. Vendar pa to ni edini razlog, zaradi katerega se revizijsko sodišče ne strinja z revidentom.

Ločitvena pravica po svojem učinku pripelje do neenakomernega poplačila upnikov stečajnega dolžnika. Prvi odstavek 10. člena ZPPSL in tudi prvi odstavek 160. člena ZPPSL najprej vzpostavljata pravilo, da se upniki stečajnega dolžnika poplačajo sorazmerno. Šele v nadaljevanju je zakonodajalec določil, v katerih primerih poplačilo ni takšno. Prav iz vrstnega reda pravil o poplačilu se lahko sklepa, da je enakomerno poplačilo upnikov splošno pravilo stečajnega postopka, neenakomerno poplačilo pa izjema. Izjemo od pravila je dovoljeno napraviti le, če so predpostavke zanjo določene dovolj jasno. To pa ne velja za notarski zapis, za katerega ne ZIZ ne kateri drug predpis ne določata, da bi pripeljal do nastanka ločitvene pravice. Pač pa je mogoče, da nastane kakšna druga ločitvena pravica, če poseben predpis določa tako in tudi določa predpostavke za njen nastanek. Takšen primer so na primer določbe o prenosu lastninske pravice v zavarovanje (201. člen in naslednji Stvarnopravnega zakonika), zlasti drugi odstavek 206. člena SPZ, ki pa so začele veljati že po začetku stečaja nad toženo stranko.

Določila sporazuma so uredila pravice in obveznosti strank tako iz posojilne kot tudi zastavne pogodbe. Po določilih sporazuma naj bi nastala neposestna zastavna pravica, ki so jo v času sklenitve sporazuma urejale zlasti specialne določbe 250. in 251. člena ZIZ, ter določbe ZOR o zastavni pogodbi. Sporazum naj bi bil neposredno izvršljiv. Po takrat veljavnem drugem odstavku 251. člena ZIZ se je za nastanek zastavne pravice, povezane z neposredno izvršljivostjo, smiselno uporabljal 87. člen ZIZ. Njegov prvi odstavek je določal, da se pridobi zastavna pravica na zastavljenih stvareh z rubežem. Ta pa nikoli ni bil opravljen, saj predlog za dovolitev in opravo rubeža (prvi odstavek 251. člen ZIZ) ni bil niti vložen. Tožeča stranka torej neposredno izvršljive zastavne pravice na temelju določb ZIZ (prvi in drugi odstavek 250. člena in drugi in tretji odstavek 251. člena ZIZ) ni pridobila, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njen nastanek. Ker zastavna pravica sploh ni nastala, tudi sporazum v tem delu ne more biti izvršljiv. Glede na to je vseeno, ali sta se stranki v skladu z 4. členom Zakona o notariatu in drugim odstavkom 20. člena ZIZ dogovorili za neposredno izvršljivost notarskega zapisa glede zastavne pravice ali ne.

Prijavitelj ločitvene pravice mora v prijavi poleg zneska terjatve navesti tudi pravno podlago terjatve (2. točka tretjega odstavka 137. člena ZPPSL). V pravdi lahko potem uveljavlja svojo terjatev tudi na drugem pravnem temelju, saj kakšne določbe, ki bi to preprečevala, ne poznata niti stečajno niti civilno procesno pravo. Končno lahko svoj zahtevek uveljavlja tudi tako, da pravne podlage sploh ne navede (tretji odstavek 180. člena ZPP). Ni torej razlogov, da bi sodišče ne preizkusilo, ali tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati zastavne pravice na temelju 966. člena ZOR. Vendar pa zastavna pravica na temelju 966. člena ZOR ni nastala, saj premične stvari tožeči stranki niso bile izročene, čeprav je izročitev po 968. členu ZOR predpostavka za nastanek zastavne pravice. Glede na v času začetka stečajnega postopka veljavno materialno in procesno pravo torej ločitvena pravica v korist tožeče stranke ni nastala na nobenem od mogočih pravnih temeljev.

Pritožbeno sodišče se ni izrecno opredelilo do stališč, ki jih je zavzela sodba III Ips 184/99 in je revident na to pomanjkljivost utemeljeno opozoril. Zaradi tega, ker ni podala svojega pravnega stališča k sodbi III Ips 184/99, pa sodbi drugostopenjskega sodišča še ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, saj pravna stališča niso dejstva. Vendar pa to ni edini razlog, zaradi katerega drugostopenjsko sodišče ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP.

Drugostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da zastavna pravica ni nastala zato, ker stranki nista izpolnili zakonskih predpostavk za ustanovitev zastavne pravice, to je, nista predlagali dovolitve in oprave rubeža. Drugostopenjski sodbi zato ni mogoče očitati, da nima razlogov, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbena sodba je posredno odgovorila tudi na v III Ips 184/99 zavzeto stališče in ga po vsebinski plati odklonila. Ni pa drugostopenjsko sodišče odločilo, da je potrebno ločitveno pravico najprej uveljavljati v izvršilnem postopku. To je bilo pravno stališče prvostopenjskega sodišča, s katerim se revizijsko sodišče ne strinja, saj zanj ni pravne podlage, navedeno pravno stališče samo pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

Ker je pritožbeno sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, in ni kršilo določb pravdnega postopka, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).