Jedro

Znesek 5.007,21 EUR je pravična denarna odškodnina za ugotovljen obseg nematerialne škode zaradi pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter pretrpljenih neugodnosti v času zdravljenja tudi glede na dejstvo, da je bila tožnica v času prestajanja neugodnosti stara 11 let in je sedemdnevno bolečinsko zdravljenje težko prenašala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 457/2001 z dne 27.8.2007 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 20.9.2007 razsodilo: da je toženka dolžna plačati tožnici 12.353,36 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do 26.8.2007 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in od 27.8.2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku glede še zahtevanih 1.000,00 EUR s pripadki (drugi odstavek izreka), da je toženka dolžna povrniti tožnici 2.459,57 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Tožnica je s pravočasno pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek izreka sodbe prve stopnje) in pri tem uveljavljala pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navajala je, da bi ji sodišče moralo v celoti ugoditi tudi glede zahtevanega zneska odškodnine za prestane in bodoče fizične bolečine ter druge nevšečnosti tekom zdravljenja, saj je tožnica zahtevala prej premalo kot preveč. Tožbeni zahtevek je zvišala za 1.000,00 EUR šele po sprejetem izvedeniškem mnenju, to pa je storila deloma zaradi izvedeniškega mnenja in dejstva, da je tožbo vložila že leta 2001. V času trajanja pravdnega postopka je tožnica ugotovila, da ima vedno večje in pogostejše bolečine, kot jih je imela v času vložitve tožbe. Sicer pa je za poškodbo, kot jo je utrpela tožnica, takšna odškodnina prej prenizka kot previsoka. Poleg fizičnih bolečin, ki jih je že ugotovil izvedenec, ter tudi opisal druge nevšečnosti tekom zdravljenja, je potrebno upoštevati, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 11 let in je bila kar sedem dni hospitalizirana. Za otroka takšne starosti je tako dolga hospitalizacija zelo nevšečna in jo je tožnica težko prenašala. Dvakrat je bila podvržena operativnim posegom, kar pet tednov je nosila doramensko mavčevo longeto, fizioterapevtske vaje so bile dolgotrajne, poleg tega si je morala roko razgibavati tudi doma. Poškodba ji je nedvomno zapustila posledice, z leti se ji bo stanje sigurno še poslabšalo in bo vedno bolj čutila bolečine v roki. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje ni očitala storitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Glede na navedeno sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ga ne konkretizira, saj ne pove, katerega dejstva sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo in tudi ne, katera dejstva je ugotovilo nepopolno. Uraden preizkus sodbe prve stopnje ne obsega tudi pravilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, zato je pritožba v tem delu neutemeljena, ker ta pritožbeni razlog ni podan.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča torej pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnjenih 1.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter pretrpljenih neugodnosti v času zdravljenja zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja določeni znesek 5.007,51 EUR pravično odškodnino tožnici za ugotovljen obseg iz navedenega naslova in je presoja sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na določbe čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jih je sodišče prve stopnje tudi citiralo. Ugotovljena dejstva o trajanju in intenzivnosti prestanih in bodočih telesnih bolečin ter o obsegu in trajanju pretrpljenih neugodnosti, ki niso pritožbeno izpodbijana, temveč jih pritožba le ponovno povzema, ne dajejo podlage za določitev višjega zneska denarne odškodnine, tudi glede na dejstvo, da je bila tožnica v času prestajanja teh neugodnosti stara 11 let in je sedemdnevno bolnišnično zdravljenje težko prenašala. Dejstvo o tem sedemdnevnem bolnišničnem zdravljenju je sodišče prve stopnje skupaj z ostalimi odločilnimi okoliščinami za to obliko nematerialne škode pravilno ovrednotilo v denarju. Tudi višina celotne prisojene odškodnine za vso ugotovljeno tožničino nematerialno škodo predstavlja pravilno individualno vrednotesnje tožničinih posledic, kot jih je doživljala tožnica in ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbena trditev, da se bo tožnici stanje z leti še poslabšalo in da bo vedno bolj čutila bolečine, pa nima opore v izvedenih dokazih in ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju bodočih občasnih lažjih do zmernih telesnih bolečin pri tožnici pri vremenskih spremembah in težjih obremenitvah.

Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ni bila pritožbeno izrecno izpodbijana, uraden preizkus pa pokaže, da sodišče prve stopnje tudi v tem delu odločitve ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).