Jedro

Dokazna ocena zapisa v poznejši oporoki glede na vsebino prejšnje oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pisna oporoka pred pričami z dne 24.12.1985 oporočitelja M. M. ni razveljavila sodne oporoke z dne 20.12.1978. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Tekst oporoke z dne 24.12.1985 je deloma nejasen. Vendar pa je oporočitelj izrecno izjavil, da se glede prve oporoke ne opredeli. Jasno pa je povedal, naj se po zadnji oporoki premoženje - razen parc. št. 5901 in 5902 k.o. deli po zakonu. Takšna poslednja volja je bila izražena pred sestavljalcem oporoke in pričami. Pomemben je tudi vrstni red zapisa v oporoki. Splošni izraz volje je v 4. odstavku, specialni izraz pa v 5. odstavku oporoke.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zaradi obstoja dveh zapustnikovih oporok se je pojavil problem veljavnosti prejšnje ali poznejše oporoke. Poznejšo oporoko pred pričami z dne 24.12.1985 sta sodišči prve in druge stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 101. člena zakona o dedovanju šteli le kot oporočiteljevo razpolaganje z delom zapuščine, ki ga sodna oporoka z dne 20.12.1978 ni zajela. Gre za parceli št. 5901 in št. 5902. Pravilnost takšnega stališča je predvsem dejanskega značaja. V tej smeri je bil tudi izvajan dokazni postopek, ki je imel za posledico oceno, da je poznejša oporoka le želja oporočitelja, da pred smrtjo, ker navedenih parcel sam ni kupil uredi njihovo dejansko lastništvo. Izredni zapis v poznejši oporoki, da s preostalim premoženjem ne razpolaga, sta zato nižji sodišči presojali s stališča, da so določila prejšnje oporoke, ki omenjenih parcel niso zajemala kot nepreklicana ostala v veljavi. Pri tem je bila odločilnega pomena dokazna ocena izpovedi toženca V. M. in celo same tožnice L. M. Ob dejstvu, da je določila oporoke treba tolmačiti v skladu s pravo voljo oporočitelja (1. odstavek 84. člena zakona o dedovanju) in da določila prejšnje oporoke, če niso v nasprotju z določili poznejše, ostanejo v veljavi, če prejšnja oporoka ni preklicana s poznejšo (člen 101/1 zakona o dedovanju) in ob upoštevanju navedbe, ki je postavljena celo v reviziji, da je poznejša oporoka vendarle nejasna, izpodbijani sodbi ob ugotovljeni dejanski podlagi (ki je revizijsko niti ni mogoče izpodbijati - 3. odstavek 385. člena ZPP) ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

Ker revident niti ni navedel v čem naj bi sodišči nižje stopnje zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).