Jedro

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo župana občine ... z dne 24.9.2003 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se pritožba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine ... z dne 29.7.2003, ki se nanaša na odločbo Oddelka za premoženjskopravne zadeve Občine ... z dne 11.7.2003, kot neutemeljena zavrne ter da odločba prve stopnje, popravljena s sklepom o popravi z dne 1.8.2003, ostane v celoti v veljavi. S prvostopno odločbo z dne 11.7.2003 je bilo odločeno, da je R.S. upravičena do znižanja zneska najemnine za neprofitno stanovanje št. 2 v stanovanjski stavbi na .... (1. točka izreka), da lastniku stanovanja Mestni občini ..., subvencionira razliko do celotnega zneska najemnine Mestna občina ... ter da bo razliko Občina .... subvencionirala lastniku stanovanja od pravnomočnosti te odločbe naprej (2. točka izreka). Tožena stranka je s sklepom z dne 1.8.2003 popravila 2. točko izreka prvostopne odločbe tako, da lastniku stanovanja, Mestni občini ... subvencionira razliko do celotnega zneska najemnine Mestne občine ... ter da bo razliko Mestna občina .... subvencionirala lastniku stanovanja od pravnomočnosti te odločbe naprej. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bila v postopku za izdajo upravnega akta kršena pravila postopka in da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, zato je z razlogi navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in obrazložila, zakaj se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Predlagala je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije v ponoven postopek.

V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka se strinja z razlogi, ki jih tožena stranka navaja v reviziji ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem upravnem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30-dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen ).

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Enako je Vrhovno sodišče RS doslej odločilo že v več zadevah (X Ips 1617/2005, X Ips 287/2007, X Ips 1259/2006, X Ips 104/2008).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.