Jedro

Poleg izvajalca del je za škodo odgovoren tudi drugi toženec kot investitor oziroma naročnik. Ugotovljeno je, da je bilo v okviru pogodbe med investitorjem in izvajalcem predvideno ne samo čiščenje in izolacija, temveč tudi rušenje vmesne stene. To pa je pomembno za odgovornost drugega toženca, ki je bil glede na obseg rekonstrukcijskih del dolžan predhodno pridobiti gradbeno dovoljenje, ustrezno projektno dokumentacijo in poskrbeti za nadzor, kar vse pa je bilo opuščeno.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Prvotni prvi toženec Š. Š. je po ustni pogodbi z drugim tožencem K. K. kot izvajalec s skupino delavcev opravljal nekatera obnovitvena dela na gospodarskem postopku K. K. Pri rušenju vmesne stene se je 12.8.1991 podrl dimnik in njegov del je padel na delavca Š. R., ki je zaradi tega umrl. Tožnici, ki sta pokojnikova hčerka in vdova, v tej pravdi uveljavljata odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti družinskega člana, prva tožnica pa tudi odškodnino za premoženjsko škodo.

Med pravdo je prvi toženec Š. Š. umrl, zato je v pravdo vstopila njegova vdova M. Š., ki ji je bilo v prvem sojenju pravnomočno naloženo plačilo odškodnine tožnicama 523, 42 EUR (prej 125.434,02 SIT). Sodba sodišča prve stopnje zoper drugega toženca, izdana v prvem sojenju, je bila razveljavljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje naložilo drugemu tožencu K. K. plačilo odškodnine prvi tožnici 8084,07 EUR, drugi tožnici pa 5.625,00 EUR. Pri tem je upoštevalo prispevek pokojnega Š. R. k nastanku škode v višini 25 %.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi druge tožnice in ji zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v breme drugega toženca tako, da ji gre odškodnina (ob upoštevanju 25 % prispevka pokojnega oškodovanca) v znesku 7.837,05 EUR, pri čemer mora drugi toženec sam plačati drugi tožnici 7.575,79 EUR, skupaj s pravnomočno obsojeno prvo toženko pa še nadaljnjih 261,71 EUR. Pritožbi prve tožnice in drugega toženca je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Drugi toženec K. K. je vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje ter izpodbija odločitev o podlagi tožbenega zahtevka in o višini odškodnine za premoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb pritožbenega in prvostopenjskega sodišča. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki je predlagala zavrnitev revizije.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če uveljavlja tožnik zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se ugotavlja dovoljenost revizije za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Odškodninski zahtevki za povrnitev premoženjske škode in za povrnitev nepremoženjske škode temeljijo na različnih podlagah, zato se dovoljenost revizije presoja posebej glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o odškodnini za premoženjsko škodo in posebej glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Prvi tožnici je z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina v skupnem znesku 8.084,07 EUR, kar mora drugi toženec plačati skupaj solidarno s prvo toženko v višini 261,71 EUR, sam pa še 7.822,54 EUR. Prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici predstavljata odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 2.459,07 EUR in odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 5.625,00 EUR. Ker se za dovoljenost revizije upošteva vsak od navedenih zneskov posebej, revizijsko sodišče zaključuje, da izpodbijani del pravnomočne sodbe za prvotožničino premoženjsko škodo v znesku 2.459,07 EUR ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena. Glede na to je revizijsko sodišče ta del revizije kot nedovoljen zavrglo (377. člen ZPP).

V zvezi s prisojenima odškodninama za nepremoženjsko škodo obema tožnicama drugi toženec uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je višje sodišče kršilo postopek, ker je dopustilo povzemanje izpovedi pokojnega Š. Š. in prič, ki so jih dali v kazenskem postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Dejansko stanje je z izvedbo dokaznega postopka ugotavljalo prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče je le preizkušalo ugotovitve in odločitve prvostopenjskega sodišča. To pa je upoštevalo določene dokaze iz kazenskega postopka z izrecnim soglasjem strank (listovna št. 281 in 282). Zato ne gre za nikakršno kršitev postopka.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev o nasprotju v razlogih sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2482/2006 z dne 28.11.2006 in v razlogih izpodbijane drugostopenjske sodbe. Že načelno je lahko stališče pritožbenega sodišča v isti zadevi v kasnejši odločbi drugačno od stališča tega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu in zato ne more iti za kršitev postopka v smislu zatrjevanega protislovja. V obravnavanem primeru pa govori prvi sklep pritožbenega sodišča o tem, da so izostali razlogi o odločilnem dejstvu, v izpodbijani sodbi pa pritožbeno sodišče vsebinsko obravnava vprašanje ugotovitve navedenega odločilnega dejstva. V razlogih ni nikakršnega nasprotja.

Revizija vsebuje na peti strani trditev, da je ?višje sodišče preseglo temelj tožbenega zahtevka glede na zahteve in tolmačenje določb tedaj veljavnega ZOR s strani tožečih strank?. Na to nerazumljivo trditev revizijsko sodišče ne more odgovoriti drugače kot z ugotovitvijo, da pritožbeno sodišče z delnim zvišanjem odškodnine prvi tožnici za nepremoženjsko škodo ni poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča o podlagi tožbenega zahtevka niti ni zvišalo odškodnine preko uveljavljanega tožbenega zahtevka.

V zvezi z uporabo materialnega prava revizijsko sodišče najprej poudarja, da je nepotrebno obširno razlaganje odgovornosti pokojnega Š. Š. za nesrečo in nastalo škodo. V tem postopku je že s predhodno pravnomočno sodbo ugotovljena odgovornost pokojnega Š. Š. kot izvajalca del na drugotoženčevi zgradbi, zaradi česar je bila zavezana k plačilu odškodnine tožnicama njegova dedinja M. Š. Sporno je ostalo še vprašanje, ali je poleg izvajalca za škodo odgovoren tudi drugi toženec kot investitor oziroma naročnik.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, preizkušene v pritožbenem postopku so, da je bil drugi toženec investitor, Š. Š. pa izvajalec obnovitvenih del na drugotoženčevem gospodarskem poslopju. Investitor in izvajalec sta sklenila ustno pogodbo o rekonstrukciji gospodarskega poslopja. Dogovorjena je bila oprava zunanjih izolacijskih del čiščenja in rušenja vmesne stene, in sicer s pomočjo treh delavcev, ki jih je pripeljal Š. Pri rušenju vmesne stene se je zrušil dimnik nad steno (ki ni imel temeljev), pri čemer je del dimnika padel na delavca Š. R., ki je zaradi tega umrl. Za obnovo gospodarskega poslopja drugi toženec ni imel gradbenega dovoljenja niti ustrezne dokumentacije ter ni imel zagotovljenega strokovnega nadzora.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, saj ga stranki ne moreta več izpodbijati, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Drugi toženec priznava, da je do smrti pokojnika prišlo zaradi neupoštevanja osnovnih varstvenih ukrepov na gradbišču in trdi, da je zato odgovoren izvajalec, ne pa on sam kot investitor, ker so izvajalec in njegovi delavci z rušenjem stene presegli okvir dogovorjenih del. Zadnja trditev ne drži, saj je dejanska ugotovitev nižjih sodišč, da je ustna pogodba o delu vsebovala tudi dogovor glede rušenja vmesne stene. Tu ne gre za razlago pogodbe, ampak za ugotovitev prave pogodbene volje strank, torej za dejansko vprašanje. Zato ni upoštevna revizijska trditev, da rušilna dela niso bila predvidena. Ugotovljeno je, da je bilo v okviru pogodbe med investitorjem in izvajalcem predvideno ne samo čiščenje in izolacija, temveč tudi rušenje vmesne stene. To pa je pomembno za odgovornost toženca, ki je bil glede na obseg rekonstrukcijskih del dolžan predhodno pridobiti gradbeno dovoljenje, ustrezno projektno dokumentacijo in poskrbeti za nadzor, kar vse pa je bilo opuščeno.

Glede na to, da je prišlo do poškodbe oziroma smrti Š. R., to je delavca izvajalca, škoda ni nastala tretji osebi in zato ni pravne podlage v 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Investitor v takem primeru odškodninsko odgovarja po splošnih pravilih, če je s storitvijo ali opustitvijo povzročil škodo namenoma ali iz malomarnosti (154. in 158. člen ZOR). Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je toženec kot investitor kršil gradbene predpise in opustil obvezno pridobitev gradbenega dovoljenja, gradbene dokumentacije in nadzora. Temu revizija oporeka samo s trditvijo o zmotni uporabi materialnega prava, češ da sodišče ni izrecno obrazložilo, katera naj bi bila tista dokumentacija, ki bi jo moral toženec ob izvajanju del čiščenja in izolacijskih del na gospodarskem poslopju pridobiti, za ta dela pa ni potreboval gradbenega dovoljenja. Kot je bilo že pojasnjeno, je ugotovljeno, da se drugi toženec ni dogovoril samo za čiščenje in izolacijska dela, temveč tudi za rušenje stene. Šlo je za rekonstrukcijo gospodarskega poslopja, za kar je drugi toženec potreboval gradbeno dovoljenje. To je razvidno med ostalim tudi iz dejstva, da je drugi toženec naknadno gradbeno dovoljenje kasneje pridobil. V času opravljanja del oziroma v času nesreče leta 1991 je bil v veljavi Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS št. 34/84 in 29/86), ki je v 6. členu definiral rekonstrukcijo objektov in v 7. členu zahteval pridobitev gradbenega dovoljenja tudi za rekonstrukcijo objekta. Za slednjo, ki je vsebovala tudi delno rušitev objekta, je bila potrebna ustrezna tehnična dokumentacija, projekti in elaborati, kar je v prvostopenjski sodbi navedeno, pravna podlaga za obveznost pridobitve tehnične dokumentacije pa je v 7., 18. in 30. členu Zakona o graditvi objektov, v na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o podrobnejši vsebini tehnične dokumentacije (Uradni list SRS št. 40/89) in v Pravilniku o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ št. 62/68). Navedeni predpisi iz časa pred obravnavano nesrečo so zahtevali podrobna tehnična poročila, elaborate in projekte za izvajanje posameznih del, vključno z elaboratom za varstvo pri delu. Vse to je bil dolžan zagotoviti investitor. Zakon o graditvi objektov je v 61. in 84. členu investitorju tudi nalagal zagotovitev ustreznega strokovnega vodstva in strokovnega nadzorstva pri izvajanju del. Vsega navedenega, torej gradbene dokumentacije in strokovnega nadzora drugi toženec kot investitor ni zagotovil. Zato je pravilna presoja o vzročni zvezi med to opustitvijo in nesrečo 12.8.1991. Brez dovoljenja, načrtov in brez nadzora, kar je bila obveznost investitorja so izvajalci in njegovi delavci podirali steno v gospodarskem poslopju, ki je bilo v obnovi, to pa je povzročilo samoporušenje dimnika in padec njegovih delov na pokojnega Š. R. Krivdna odgovornost drugega toženca za nastalo škodo je torej podana, zato mu je materialnopravno pravilno naloženo plačilo odškodnine tožnicama za njuno posredno nastalo škodo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato preizkuša revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni. Drugi toženec v reviziji ne izpodbija presoje o delni soodgovornosti samega pokojnega oškodovanca Š. R., za katerega sta nižji sodišči presodili, da je s svojim ravnanjem tudi sam prispeval k nastanku škode. Njegov prispevek oziroma del odgovornosti znaša 25 %, za kolikor je v skladu s 192. členom ZOR tudi zmanjšana odškodnina tožnicama. Revident tudi ne nasprotuje višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je za duševne bolečine zaradi smrti svojca (201. člen ZOR). Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je obema tožnicama prisojena primerna odškodnina za to škodo, z upoštevanjem prispevka oškodovanca. Zato zaključuje, da so neutemeljene drugotoženčeve revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče revizijo drugega toženca kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).