Jedro

Tožnik bi moral za vsako vrsto postavke po vtoževanih računih določno navesti ključ delitve oz. kriterije, na podlagi katerih je obračunal delež, ki odpade na toženca. Ker pa so trditve glede ključa delitve stroškov pomanjkljive, toženec pa je temu ključu ugovarjal, je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 209127/2010 z dne 13. 1. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 394,13 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 209127/2010 z dne 13. 1. 2011 v celoti vzdrži v veljavi, tožencu pa naloži povračilo pravdnih stroškov; podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Opozarja na izredno formalistično odločanje sodišča prve stopnje v tej zadevi in poudarja, da sodišče pravdnih strank ni enako obravnavalo. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so v njej navedeni razlogi sami s seboj v nasprotju, dejansko stanje pa je nepravilno (nepopolno) ugotovljeno, kar je pripeljalo do zmotne ugotovitve o nesklepčnosti tožbenega zahtevka. V zvezi z opredelitvijo ključa delitve stroškov opozarja na merila, ki so določena v statutu z dne 15. 12. 1994 in pogodbi o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem naselja K. z dne 5. 11. do 5. 12. 1994. Poudarja, da se delež toženca pri poravnavanju stroškov obračunava v skladu z določilom X. člena prej navedene pogodbe in v skladu s projektom etažne lastnine, kjer je ugotovljena tako površina njegovega apartmaja kot površina vseh apartmajev v naselju. Obračun deleža posamičnega mesečnega stroška je razviden iz pregledov delitve stroškov. Višina zaračunanih stroškov posameznemu lastniku je odvisna od kvadrature njegove stanovanjske enote – glede toženčevega apartmaja se za obračun obravnavanih stroškov upošteva površina 26,7 m2. Iz predlaganih dokazov izhaja tudi izračun potrebnih plačil v rezervni sklad. Graja odločitev o stroških postopka, ker so bili tožencu neutemeljeno priznani stroški prihoda na sodišče v višini 96,94 EUR. Poudarja, da toženec ni z ničemer izkazal nastanka teh stroškov, saj ni predložil nikakršnega dokaza o bivanju v B. 3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni podal ugovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Tožnik vtožuje plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in druge stroške vzdrževanja večstanovanjske stavbe za posamezne mesece v obdobju od februarja 2006 do novembra 2010. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo s pomanjkljivo trditveno podlago, ker tožnik ni navedel vseh pravno-relevantnih dejstev glede ključa razdelitve stroškov. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadosti opredeljeno trdil in dokazal, da je upravičen do vtoževanega zneska. Zahtevek je bil zavrnjen zaradi nesklepčnosti; razlogi, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, pa so skladni in sprejeti odločitvi ne nasprotujejo, zato je povsem neutemeljen in nekonkretiziran očitek o kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z pomanjkanjem razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. o nasprotovanju med izrekom sodbe in razlogi.

7. Sodišče prve stopnje je glede na ugovore toženca kot nezadostne ocenilo predvsem trditve glede ključa razdelitve stroškov; poudarilo je, da zaradi odsotnosti ustreznih (konkretnih, jasnih, natančnih in preverljivih) trditev ni mogoče preveriti, ali so bili vtoževani stroški tožencu pravilno obračunani. Tožnik bi moral za vsako vrsto postavke po vtoževanih računih določno navesti ključ delitve oz. kriterije, na podlagi katerih je obračunal delež, ki odpade na toženca. Ker pa so trditve glede ključa delitve stroškov pomanjkljive, toženec pa je temu ključu ugovarjal, je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

8. Materialno pravo nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Vsaka tožba in vsak zahtevek temelji na smiselni predpostavki, da obstajajo določena dejstva, na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Navedba dejstev, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo, je zato nujna za sklepčnost in posledično predpogoj, da je zahtevku, če se dejstva kasneje izkažejo za pravilna, mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku, prav tako ne zadošča sklicevanje na priloge, saj ni naloga sodišča, da iz obsežnih prilog samo - kar je primer v tej zadevi - razbira, kaj so tožnikove pravno-relevantne navedbe. Tožnik bi moral glede na ugovorne navedbe toženca precizneje opredeliti ključ delitve stroškov, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje ter povezovanje zatrjevanih dejstev. Takšen, na prvi pogled formalističen pristop je nujen, saj mora biti v postopku ves čas jasno, kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe) in posledično dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. V konkretnem primeru pa tožnik tem zahtevam tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zadostil, saj ni predstavil ključa razdelitve natančno za vsak strošek posebej.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je navedlo pravno podlago za priznanje toženčevih potnih stroškov, ni pa bilo nobene potrebe, da bi toženec predložil še posebna dokazila o bivanju v B., saj iz obravnavane zadeve nesporno izhaja, da ima v B. apartma, za katerega tožnik tudi uveljavlja plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in drugih stroškov vzdrževanja.

10. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti; pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je bilo treba pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.