Jedro

Ker tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je bil s tem izpolnjen temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki ga opredeljuje člen 318/1 ZPP.

Tožnica v tožbi sicer zares ni izrecno navedla, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 2. 4. 2013, vendar je kljub temu v zvezi s tem dejstvom tožba sklepčna, ker iz nje jasno izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 1. 2. 2013 in iz katere izhaja, da ji bo delovno razmerje prenehalo po preteku 60-dnevnega odpovednega roka. Ker je 60-dnevni odpovedni rok iztekel 2. 4. 2013, to pa je datum, ki ga tožnica uveljavlja kot datum prenehanja delovnega razmerja tudi v tožbenem zahtevku, je v tem delu izpodbijana tožba sklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 1. 2013, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, kot nezakonito razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 4. 2013, ampak še traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja in jo za ta čas neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ ter obračunati pripadajoča nadomestila plače za čas prenehanja delovnega razmerja, od bruto zneskov odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoča neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da je točna trditev sodišča, da se je rok za vložitev odgovora na tožbo iztekel 23. 3. 2013 in da je tožena stranka odgovor na tožbo poslala sodišču dne 25. 3. 2013. Ker je bila 23. 3. 2013 sobota, je potrebno ugotoviti, da je bil odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, pravočasen. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe kršilo 111. in 112. člen ZPP in prvi odstavek 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, ker ni izdalo zavrnilne zamudne sodbe, kar pomeni, da bi moral biti izrek zamudne sodbe identičen s tožbenim zahtevkom. To ne velja za I. točko izreka zamudne sodbe. Za izdajo zamudne sodbe pod točko II izreka tudi ni nobene trditvene podlage v tožbi, niti ne dokazov za trditve. Iz tožbe namreč nikjer ne izhaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 2. 4. 2013. Na dan vložitve tožbe, to je 27. 2. 2013 je bila tožnica še v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato je tožba z zahtevkom, kot je bil postavljen, da tožnici 2. 4. 2013 ni prenehalo delovno razmerje, nesklepčna. Dne 27. 2. 2013 je bilo nedopustno postaviti zahtevek, da tožnici 2. 4. 2013 ni prenehalo delovno razmerje, ker ji na dan 27. 2. 2013 ni moglo prenehati delovno razmerje dne 2. 4. 2013. Četudi bi tožena stranka zares zamudila z odgovorom na tožbo, bi moralo sodišče prve stopnje izdati zavrnilno zamudno sodbo skladno s četrtim in petim odstavkom 318. člena ZPP. Ker se izrek sodbe ne sklicuje na pogodbo o zaposlitvi, iz 2. točke izreka ni razvidno, na podlagi česa naj bi delovno razmerje tožnici pri toženi stranki še trajalo. Prav tako se v II. točki izreka v zahtevku, ki se nanaša na dolžnost obračuna pripadajočega nadomestila plače za čas prenehanja delovnega razmerja, tožnica ne sklicuje na nobeno pravno podlago, ki bi jo bilo mogoče uporabiti, zato nesklepčen izrek nima podlage v tožbenih trditvah. Ta izrek je tudi v nasprotju z določbami ZDR in neizvršljiv, tako v pogledu temelja kot višine, ki sploh ni opredeljen niti ni opredeljen datum zapadlosti. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, kršilo tudi 7. točko 339. člena ZPP pa tudi 14. točko 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi zatrjuje tožena stranka niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice z izpodbijano zamudno sodbo, zato ker je ugotovilo, da so za takšno odločitev podani vsi pogoji iz 318. člena ZPP. Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovor na tožbo podala prepozno in da so za izdajo sporne zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih opredeljuje prvi odstavek 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala zahtevek, s katerim je lahko razpolagala, da je izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera je tožnica oprla svoj tožbeni zahtevek, niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oziroma z dejstvi, ki so splošno znana.

S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na to, da bi moralo sodišče izdati zavrnilno zamudno sodbo, tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s pritožbenimi navedbami o nejasnosti in neizvršljivosti izreka ter o zatrjevanju tega, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, pa bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ni podana.

Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP stori sodišče, če izda sodbo, ki ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana zamudna sodba navedenih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, iz kakšnih razlogov je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, svojo odločitev pa je utemeljilo tako s procesnopravnega vidika glede pogojev za izdajo zamudne sodbe kot tudi z materialnopravnega vidika glede utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožbeno sodišče nadalje zaključuje, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo tudi ni izdalo v nasprotju z določbami ZPP, s čimer bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovor na tožbo podala prepozno, pravilna. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje sicer zares izhaja, da naj bi toženi stranki rok za odgovor na tožbo potekel 23. 3. 2013. Glede na to, da je bila 23. 3. 2013 sobota, bi rok za odgovor na tožbo potekel v ponedeljek 25. 3. 2013, kar pomeni da bi bil v tem primeru odgovor tožene stranke na tožbo pravočasen. Po vpogledu v listinsko dokumentacijo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je 15-dnevni rok za odgovor na tožbo toženi stranki potekel 23. 3. 2013. Iz dokazila o vročitvi tožbe s prilogami in pozivom na odgovor toženi stranki, iz katerega izhaja, da mora tožena stranka na tožbo odgovoriti v 15 dneh od njene vročitve, je razvidno, da je tožena stranka tožbo s prilogami in pozivom na odgovor prejela 7. 3. 2013. To pa pomeni, da je rok za odgovor na tožbo potekel v petek 22. 3. 2013 in ne 23. 3. 2013, kot je to očitno pomotoma zapisalo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker tožena stranka do 22. 3. 2013 odgovora na tožbo ni podala, je bil s tem izpolnjen temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki ga opredeljuje člen 318/1 ZPP.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi smiselno zatrjuje nesklepčnost tožničine tožbe, torej da utemeljenost njenega tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki jih je tožnica v tožbi navedla. Tožnica v tožbi sicer zares ni izrecno navajala, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 2. 4. 2013, vendar pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da je v zvezi s tem dejstvom tožničina tožba sklepčna. Iz nje namreč jasno izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 1. 2. 2013 in iz katere izhaja, da ji bo delovno razmerje prenehalo po preteku 60-dnevnega odpovednega roka. Ker je 60-dnevni odpovedni rok iztekel 2. 4. 2013, to pa je datum, ki ga tožnica uveljavlja kot datum prenehanja delovnega razmerja tudi v tožbenem zahtevku, je v tem delu izpodbijana tožba po prepričanju pritožbenega sodišča sklepčna.

Tožena stranka v pritožbi nadalje zatrjuje, da je tožničina tožba nesklepčna tudi zato, ker v času njene vložitve tožnici delovno razmerje pri toženi stranki sploh ni prenehalo. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica dolžna skladno z določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) tožbo za ugotovitev nezakonitosti oziroma za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložiti v 30 dneh od vročitve te odpovedi in to kljub temu, da ji delovno razmerje v času vložitve tožbe pri toženi stranki še ni prenehalo (zaradi 60-dnevnega odpovednega roka). Ker so vsi preostali tožbeni zahtevki, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg razveljavitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala, povezani s tem delom tožbenega zahtevka in od njega odvisni, je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o nesklepčnosti preostalega dela tožbenega zahtevka zaradi tega, ker tožnici delovno razmerje v času vložitve tožbe pri toženi stranki še ni prenehalo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker iz njenega izreka ni razvidno, na podlagi česa naj bi delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še trajalo. Iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 1. 2013 kot nezakonito razveljavilo, kar pomeni, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko še velja, posledično pa je tožnica upravičena tudi do vseh preostalih pravic iz navedene pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi morala tožnica v samem tožbenem zahtevku uveljavljati ugotovitev, da njena pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženo stranko, še velja.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita tudi zato, ker naj bi bil izrek v nasprotju z določbami ZDR, ker izrek ni izvršljiv, zato ker ni opredeljena niti višina terjatev tožnice do tožene stranke niti njihova zapadlost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe ni v nikakršnem nasprotju z določbami ZDR, kot to pavšalno in neobrazloženo zatrjuje tožena stranka. Prav tako dejstvo, da je bilo z izpodbijano sodbo ugodeno opisnemu reparacijskemu tožbenemu zahtevku tožnice (ki je glede na ustaljeno sodbo prakso v delovnih sporih, ki se nanašajo na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dopusten), ne pomeni, da je s tem podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Svojo obveznost iz takega izreka bo tožena stranka lahko prostovoljno izvršila, kolikor pa tega ne bo storila, bo morala tožnica za uveljavljanje denarnih terjatev vložiti novo tožbo, v kateri bo po višini opredelila posamezne zneske, ki jih bo od tožene stranke v zvezi z nezakonito redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vtoževala. V takšnem primeru bo imela izpodbijana zamudna sodba naravo vmesne sodbe, kar pomeni, da bo potrebno šteti, da je bilo z njo odločeno glede temelja tožničinega denarnega tožbenega zahtevka.

Pravilna je sicer tožbena navedba tožene stranke, da izrek izpodbijane sodbe ni v celoti identičen tožničinemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane zamudne sodbe delno spremenilo tekst tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožnica, vendar te spremembe niso bile vsebinske narave, tako da na zakonitost izpodbijane sodbe niso imele odločilnega vpliva. Pritožbeno sodišče sicer ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici v II. točki izreka priznalo tudi delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja (tega tožnica v tožbenem zahtevku ni vtoževala). To pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem delom izreka odločilo preko tožničinega tožbenega zahtevka. S tem je sicer storilo bistveno kršitev določb postopka iz 357. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 350. člena ZPP). Ker tožena stranka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala, pritožbeno sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni posegalo. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče ni odločilo o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da naj bi jo bila dolžna tožena stranka zaposliti na delovnem mestu „proizvodni delavec II“ ali na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo oziroma če ne odloči o delu zahtevku, ne stori bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. V takšnem primeru lahko stranka skladno s členom 325/1 ZPP predlaga dopolnitev sodbe v 15 dneh od prejema sodbe. Ker nobena od strank tega ni storila, je potrebno skladno z uveljavljeno sodno prakso šteti, da je tožba tožnice v tem delu umaknjena.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).