Jedro

Oseba, ki na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije ni imela prijavljenega stalnega prebivališča in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko ni živela, nima pravice do izdaje dovoljenja po ZUSDDD.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Revident sam trpi stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 6. 2004, s katero je ta odločila, da ne ugodi tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ob ugotovitvi, da se je tožnik 28. 5. 1990 z naslova stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji odjavil na naslov v Srbiji in Črni gori in od takrat dalje v Republiki Sloveniji ni več prebival, je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja iz 1. člena Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji - ZUSDDD (Ur. l., št. 61/99, 54/00-odl.US, 64/2001, 36/2003-odl. US).

2. Po presoji sodišča prve stopnje je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena je tudi odločitev tožene stranke. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče prve stopnje tudi sklicuje.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno ponovi tožbene navedbe in med drugim navaja, da je od 28. 5. 1990, ko se je izselil iz Slovenije, prihajal k bratu v P. "na podlagi vizumov". Da občasno prihaja v Slovenijo, izhaja iz kopije potnega lista, ki je bil izdan 17. 11. 2000, iz katerega so razvidni vizumi za obdobje v času od leta 2000 do 2004. Vizume je imel tudi v prejšnjem potnem listu, ki mu je zgorel. Po odprtju slovenske ambasade v Makedoniji je v Slovenijo pogosteje prihajal. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali revident izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Po določbah 1. člena ZUSDDD se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je na dan 23. 12. 1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih - ZT (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98-odločba US in 14/99 - odločba US) izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in kar niti ni sporno, je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije ni imel prijavljenega stalnega prebivališče (tega je sam odjavil dne 28. 5. 1990) in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko ne živi. Glede na možnost, ki jo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ZUSDDD daje tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča (npr. začasno prebivališče, delovni vizum), so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli, pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožniku ni bilo nikoli izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, da na navedeni datum ni prebival oziroma dejansko neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji in da se je že pred tem datumom izselil iz Slovenije zaradi stalnega prebivanja v izvorni državi. Da bi po navedenem datumu dejansko živel v Republiki Sloveniji tožnik ne zatrjuje niti v reviziji, navaja le, da je v Slovenijo prihajal občasno k bratu v P. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10. Na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti revizijski očitki v zvezi s postopanjem sodišča prve stopnje konkretizirani, česar pa revident v tem primeru ni storil. Zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

11. -Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.