Jedro

Abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti v opisu dejanja konkretizirani. Ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa osumljenčevega ravnanja.

Čeprav je pomen besed „posredovanje“ in „izvoziti“ jasen, ne gre za zakonska znaka, ki sta dovolj določno opredeljena že v zakonu. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je potrebno navesti konkretna osumljenčeva ravnanja, zaznana v zunanjem svetu, s katerimi naj bi storilec izpolnil navedena zakonska znaka.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega A. A. zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in 34. členom KZ-1 in poskusa storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki osumljenca ter potrebni izdatki in nagrada osumljenčeve zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda sklep o uvedbi preiskave.

3. Zagovornica osumljenega A. A. je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da opisani ravnanji ne vsebujeta vseh zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zahtevo za preiskavo zavrnilo.

6. Preiskovalna sodnica je po prejemu zahteve za preiskavo opravila t. i. formalni preizkus zahteve za preiskavo. Ker je bila vloga tožilstva nerazumljiva in nepopolna, je skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP z dopisom dne 12. 2. 2016 pozvala Specializirano državno tožilstvo (SDT) k dopolnitvi vložene zahteve za preiskavo. SDT je vložilo popravljeno zahtevo, s katero je odpravilo formalne pomanjkljivosti. Sledil je materialni oziroma vsebinski preizkus zahteve za preiskavo, v katerem preiskovalni sodnik sprejme odločitev, ne da bi tožilca pozival k dopolnitvi oziroma popravi vsebinsko pomanjkljive vloge. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP zahtevo za preiskavo zavreči, je zato zmotno.

7. Skladno z določbo drugega odstavka 169. člena ZKP preiskovalni sodnik preden izda sklep zasliši tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava. Čeprav sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo lahko senat izda tudi brez zaslišanja osumljenega, to ne pomeni, da po zaslišanju osumljenega, preiskovalni sodnik ne more zahtevati odločitve senata zaradi nestrinjanja v zvezi z opisom dejanja, kot skuša to neutemeljeno prikazati pritožnica.

8. Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 stori, kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen, ali je omejen, ali pri tem posreduje. Po drugem odstavku 307. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno, če gre za orožje, strelivo ali eksplozivne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali pomeni nevarnost ali če je dejanje storjeno v hudodelski združbi. Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izhaja, da naj bi osumljeni posredoval pri prodaji vojaškega orožja in opreme, da naj bi ga osumljeni poskusil storiti v hudodelski združbi ter, da naj bi šlo za vojaško orožje in opremo v veliki vrednosti. Enako je tudi pri opisu dejanja pod točko 2, ko naj bi osumljeni posredoval pri prodaji streliva. V konkretnem delu zahteva za preiskavo glede dejanja pod točko 1 osumljenemu očita, da naj bi skupaj s člani hudodelske združbe poskušal izvoziti vojaško orožje, pri čemer je pri opisu hudodelske združbe navedeno, da je osumljenec kot edini slovensko govoreči in kot prokurist družbe X. d.o.o. v združbi urejal dokumentacijo in bil v stiku z Ministrstvom za obrambo. Pri kaznivem dejanju pod točko 2 iz opisa izhaja zgolj, da je osumljeni posredoval pri prodaji streliva.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da niti pri prvem niti pri drugem dejanju, niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni storil in ki naj bi pomenila izpolnjevanje abstraktnega zakonskega znaka posredovanja. Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa osumljenčevega ravnanja. Čeprav je pomen besed „posredovanje“ in izvoziti“ popolnoma jasen, se ne gre strinjati s pritožbenim naziranjem, da gre za zakonska znaka, ki sta dovolj določno opredeljena že v zakonu. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je namreč potrebno navesti konkretna osumljenčeva ravnanja, zaznavna v zunanjem svetu, s katerimi naj bi storilec izpolnil navedena zakonska znaka. Iz opisa konkretnega dejanskega stanu ne izhaja ali je osumljeni posredoval pri prodaji vojaškega orožja tako, da je nastopal kot vmesni člen med prodajalci v ZDA in končnimi kupci v Turkmenistanu oziroma med proizvajalci streliva v Bolgariji in končnimi kupci v Turkmenistanu, ni navedeno ali je sklepal pogodbe, ali se je dogovarjal za nakup orožja ali streliva, ali je poizkušal pridobiti dovoljenje za posel na podlagi Zakona o obrambi in na njegovi podlagi izdanih uredb, ali njegovo ravnanje posredovanja predstavlja pošiljanje elektronske pošte uslužbencem Ministrstva za obrambo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje iz konkretnega opisa dejanja pod točko 1 izhaja zgolj vloga članov hudodelske združbe, ne pa tudi, s katerimi konkretnimi izvršitvenimi ravnanji je osumljeni udejanjal svojo vlogo v hudodelski združbi. Urejanje dokumentacije in administrativna pomoč samo po sebi ne predstavlja prepovedanega ravnanja, zato taka opredelitev tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadosti standardu ustrezne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Še toliko bolj to velja za kaznivo dejanje opisano pod točko 2. Iz opisa slednjega namreč ne izhaja niti eno ravnanje osumljenega, ki bi bilo zaznavano v zunanjem svetu in s katerim bi osumljeni izvrševal zakonski znak posredovanja pri prodaji orožja.

10. Obrazložitev zahteve za preiskavo in dokazno gradivo ne moreta nadomestiti konkretnega dela opisa dejanja v tenorju zahteve za preiskavo, iz katerega morajo konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Ob sprejetem stališču je sodišče prve stopnje utemeljeno zahtevo za preiskavo zavrnilo, ne da bi se spuščalo v presojo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitani kaznivi dejanji. Pritožnica zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, s katerimi skuša prikazati, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni ravnal na očitan način, saj je to, glede na razlog sprejete odločitve, brezpredmetno.

11. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.