Jedro

Upravni organ je že na podlagi javne listine (pravnomočne odločbe prekrškovnega organa) z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena ZUP, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik nosil orožje na način, da se lahko sklepa, da ni zanesljiv in zato tudi ne upravičen do posesti orožja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se tožniku odvzame orožni list za šport, reg. št. ... za zaseženo polavtomatsko pištolo znamke Glock, model Gen 4, kal. 9X19, s tov. št. ..., ki mu je bila predhodno odvzeta s strani PP A. in orožni list za šport serijska št. ..., reg. št. ... in orožje in sicer revolver znamke Rossi, model 38 HV, kalibra 357mag, s tov. št. ..., registrska št. ... in polavtomatska pištola znamke Browning, kalibra 7.65mm, s tov. št. ..., registrska št. ...; pod 2. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in pod 3. točko izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je postopek za odvzem orožja in orožne listine uvedel na podlagi dopisa PP B., da je bil tožnik dne 16. 1. 2016 ob 4.45 uri na bencinskem servisu Petrol na D. cesti v C., s strani policistov PP A., obravnavan za prekršek. Zato je pričel z ugotavljanjem tožnikove zanesljivosti. Ugotovil je, da je bil tožnik s strani PP A. obravnavan kot osumljenec storitve kaznivega dejanja izsiljevanja, vendar je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena, ker sta se oškodovanka in osumljenec poravnala. Pridobil je tudi odločbo PP A. kot prekrškovnega organa, ki je postala pravnomočna dne 12. 11. 2016, s katero je bila tožniku izrečena globa v znesku 500,00 EUR in stranska sankcija odvzema orožja-pištole, ker je dne 16. 1. 2016 okoli 3.45 ure v bližini bencinskega servisa Petrol na D. cesti v C. imel pri sebi pištolo, v pištoli pa vstavljen nabojnik z enajstimi naboji in je to orožje nosil tako, da so to opazili ljudje in jih je to močno vznemirilo ter nosil orožje, ko je bil pod močnim vplivom alkohola. Tožnik je o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, predložil svojo pisno izjavo. V njej je izpostavil predvsem to, da ni bil vinjen in da so bile na kraju dogodka tudi priče, ki pa o tem, da naj bi bil tedaj pod vplivom alkohola, ne vedo ničesar. Glede tega, da je nekdo morda videl orožje, pa je navedel, da je do tega prišlo zgolj po naključju za kratek čas in nenamerno oziroma izven njegove sfere. Nato se organ sklicuje na določbe Zakona o orožju (ZOro-1) ter ugotavlja, da je bila sama pištola tožniku pravnomočno odvzeta že s strani PP A. ter da mu je bilo treba ostalo orožje odvzeti na podlagi 58. člena ZOro-1, ker tožnik ne izpolnjuje več zakonsko določenih pogojev za posedovanje orožja in sicer ne izpolnjuje pogoja zanesljivosti po 3. točki drugega odstavka 14. člena v povezavi s prvim odstavkom 16. in 22. člena ZOro-1. Organ še izpostavlja, da tožnik ne poseduje orožnega lista za varnost, ki bi mu omogočal nošenje posameznega kosa orožja, ampak poseduje le orožni list za šport in športno orožje, ki ga lahko uporablja samo na strelišču; tožnik pa je orožje uporabil na javnem mestu v zgodnjih jutranjih urah. Dodaja še, da je tožnik zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v C. zavrglo, ker je bila vložena prepozno. Ker torej tožnik ne izpolnjuje več pogojev za posest in nošenje orožja, mu je bilo treba orožni list in orožje odvzeti.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna in zakonita in da je prvostopenjski organ tožniku zaradi neizpolnjevanja pogojev za nadaljnjo posest in nošenje orožja, utemeljeno odvzel orožni list in orožje. Tožnik namreč poseduje športno orožje, ki ga je možno nositi in uporabljati samo na strelišču in ga ni možno nositi ali prenašati na javnih krajih, zlasti pa ne na način, ki vznemirja ljudi.

4. Tožnik se z dokončno odločitvijo upravnega organa ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Poudarja, da ima dovoljenje za nošenje orožja, kar pomeni, da orožje lahko ne le prenaša, temveč tudi nosi. Zato s tem, ko je imel tedaj za pasom pištolo in v njej enajst nabojnikov, ni presegel pooblastil, ki jih ima, saj ima lahko, skladno z dovoljenjem, orožje pri sebi, pripravljeno za uporabo. Navaja tudi, da se upravni organ ves čas opira na dejstvo, da je bilo s pravnomočno odločbo PP A. ugotovljeno, da je bil pod vplivom alkohola in da je orožje nosil tako, da je vznemirjal ljudi, ne da bi sam izvedel dokazni postopek in se opredelil tudi do s strani tožnika predlaganih dokazov, ki bi potrdili, da tožnik kritičnega večera ni bil pijan in da ni kazal orožja. Tudi sam prekrškovni organ je dejansko stanje ugotovil zmotno in nepopolno in v posledici tega zmotno uporabil materialno pravo, saj ni navedel niti ene same osebe, ki bi bila zaradi tožnika vznemirjena. Tožnik pa je v svoji izjavi pošteno pojasnil okoliščine navedenega dogodka in navedel, da ni pil. Predlagal je tudi zaslišanje prič, česar pa organ ni izvedel. Pa tudi, če bi bile okoliščine navedenega prekrška ugotovljene popolno in na zakonit način, so izbrane sankcije precej obremenilne za tožnika in nimajo podlage v teži storjenega prekrška. Odločba o prekršku je postala pravnomočna samo zato, ker je tožnik zahtevo za sodno varstvo vložil prepozno in sodišče zato nikoli ni vsebinsko presojalo okoliščin njegovega primera, ki so bistvenega pomena za ugotavljanje njegove odgovornosti. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke z dne 11. 12. 2017 odpravi; podredno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter v obeh primerih toženi stranki naloži plačilo tožnikovih stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je prvostopenjski organ tožniku utemeljeno odvzel orožje in orožno listino in navaja, da so navedbe tožnika neutemeljene iz razlogov, ki jih je drugostopenjski organ navedel že v svoji odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožniku odvzame orožni list za šport in v njem registrirano športno orožje.

8. Tožniku je bilo orožje odvzeto na podlagi določb 58. člena Zakona o orožju (ZOro-1). V prvem odstavku 58. člena ZOro-1 je določeno, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. V 2. do 6. točki 14. člena ZOro-1 so predpisani pogoji, pod katerimi se lahko posamezniku izda dovoljenje za posest orožja. Med temi je v 3. točki tega odstavka tudi pogoj, da mora biti posameznik zanesljiv. V prvem odstavku 16. člena ZOro-1 je navedeno, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja; v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil; če mu je bila odvzeta poslovna sposobnost; če je odvisen od alkohola ali od mamil; kot tudi, če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja.

9. V obravnavani zadevi se je upravni organ pri svoji odločitvi oprl na listinsko dokumentacijo, to je na pravnomočno odločbo prekrškovnega organa PP A.. Ni sporno, da je bil tožnik s to odločbo spoznan za odgovornega storitve prekrška po 6. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1, zaradi nepravilnega nošenja orožja (pod močnim vplivom alkohola) in vznemirjanja ljudi, za katerega mu je bila izrečena globa v znesku 500 EUR in stranska sankcija odvzema orožja-pištole.

10. Po presoji sodišča je upravni organ že na podlagi navedene javne listine z dokazno veljavo, kot jo določata prvi in drugi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), imel zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik nosil orožje na način, da se lahko sklepa, da ni zanesljiv in zato tudi ne upravičen do posesti orožja. Zato je izpodbijana odločba upravnega organa pravilna in zakonita. Upravni organ je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera pravilno ugotovil, da tožnik ni zanesljiv v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, v povezavi s prvim odstavkom 16. člena in 22. člena ZOro-1 (ki določa splošno pravilo o ravnanju z orožjem), kar je tudi ustrezno in razumno obrazložil. 11. Glede na to, da že navedena javna listina daje zadostno podlago za ugotovitev, da tožnik ni več zanesljiv, za zaslišanje predlaganih prič tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebe. Sodišče zato tožbeni ugovor, da upravni organ na prvi stopnji ni izvedel zaslišanja predlaganih prič, zavrača kot neutemeljen, ker na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Glede na to, da sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost izvedbe upravnega postopka in v tem postopku sprejete odločitve in je v konkretnem primeru sprejeta odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku odvzame orožni list za šport in v njem navedeno športno orožje, ne more biti upošteven očitek, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil zmotno in nepopolno. Tudi tožbena navedba, da je odločba prekrškovnega organa postala pravnomočna samo zato, ker je tožnik zahtevo za sodno varstvo vložil prepozno, v predmetni zadevi ne more biti relevantna.

12. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da ima tožnik dovoljenje za nošenje orožja in da je zato lahko orožje ne le prenašal, temveč tudi nosil in da zato s tem, ko je imel tedaj pištolo pri sebi in v njej nabojnike, ni presegel pooblastil, ki jih ima, saj ima lahko, skladno z dovoljenjem, orožje pri sebi, pripravljeno za uporabo. Nošenje orožja po prvem odstavku 8. člena ZOro-1 pomeni, da ima posameznik orožje, pripravljeno za uporabo, pri sebi. V skladu z določbo četrtega odstavka 23. člena ZOro-1 se sme športno orožje nositi in uporabljati samo na strelišču, izven strelišča pa se mora prenašati. Za prenos orožja se po tretjem odstavku 8. člena ZOro-1 šteje, če orožje ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži, pri čemer mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa potreben iz upravičenih razlogov. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZOro-1 orožja ni dovoljeno nositi ali prenašati na javnih krajih na način, ki vznemirja ljudi, ali tako, da ga ljudje opazijo; po določbi drugega odstavka istega člena orožja ni dovoljeno nositi ali prenašati, kjer je to izrecno prepovedano in po določbi tretjega odstavka istega člena posameznik ne sme nositi ali prenašati orožja, kadar je pod vplivom alkohola ali mamil, oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv.

13. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik športno orožje-pištolo, pripravljeno za uporabo, pri sebi, torej je orožje nosil, pod močnim vplivom alkohola, na javnem kraju, na način, ki je vznemirjal ljudi.

14. Ker je torej upravni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni (več) zanesljiv, je tožniku tudi pravilno in zakonito odvzel orožni list za šport in v njem navedeno športno orožje, saj tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje več zakonskih pogojev, da bi še naprej imel oziroma posedoval orožje.

15. Ker je, glede na navedeno, izpodbijana odločba upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, ker tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške postopka.